Odsev svetlobnih let ponoči,
beli Angel na uho šepeče
in po Božje mi naroči,
da plamen v srcu zatrepeče...

Poslal sem samo zate,
poslal sem samo tebi,
iz angelske je jate,
kot samemu poslal bi sebi...

Na krilih belih nosi,
dolgolaso nimfo nežno,
čisto, kot po prvi rosi,
lahko kot snežinko snežno...

Ljubim te,
kaj morem zato.
Ljubiš me
in srečna sem zelo.

Vse je lepo,
ker blagoslavlja
Zemlja naju in Nebo.

Vem, da večno bo tako,
kot večno je bilo!

Če pa ljubezni zgodba ta
na Zemlji se konča,
nenadoma, kot je prišla:

Sredi betonskega mesta polno nemira,
sredi kričeče svetlobe neonskih luči,
hrupa vozil, ki se jim strašno mudi,
lažnih nasmehov nesrečnih ljudi,

tiho ob ognju večnem sedita
in skrbno nad plameni ljubezni bedita.
Oba. - Za to morata biti dva!
Ona in On, ki se iz dna duše ljubita.

Kdo je On?
Vitez plemeniti v svetleči opravi,
ali duhoven sveti za vero vneti,
je oče številne lačne družine,
ali pustolovec, ki osvaja morja širine?

Zagrizni vanju,
v nežni golobici…
Naj ne ustavi te

njih krhkost,
nedolžnost bela
in milina…

Jih poljubljaj,
jih pregneti,
vžgi strast in slast!

Prebudi v njih
življenje kipeče,
žlahtne sokove goreče!

Res je,
to je očitno,
nimam pojma,
kdo je tam notri,
kdo je ta,
ki govori,
kdo si ti.

Kot angel
na zemljo,
padam na
tvoje čare,
natikaš me na
kopje zmage,
z besedami
ponujaš mi poraz,
ko trgaš mi razsodnost,
je nedolžen tvoj obraz.

Kontrola - prevzemite.

Jaz bom zdaj zaspal.

Oči so težke, telo mehko.

Nekaj boža mi možgane.

Mir me prevzema.

Misli so počasne medle.

Vendar je to le pričetek.

Približuje se prepad,
temna luknja brez dna.
Vabi me.
Pridi.

Razveseli se trenutka,
ko zagledaš prej neznane obraze,
ki se ti prijazno nasmehnejo.
Koliko svetlobne moči
je v njihovih pogledih.

Napoti misli v svoj mirni kotiček srca
v opazovanju vsakdanjega življenja
in premišljuj z željami in upanjem,
da te nekdo prijazno pozdravi in ogovori.
Če tega ta ne stori, stori ti,
da zadovoljiš svojo notranjost
in da razveseliš bližnjega.

Ko v žaru ljubezni po polju sva hodila,
drug drugega besede pila,
nežnega dotika si želela -
okrog naju sreča je cvetela.

Kam skril se je ta čudežni napoj?
Zakaj urok čarni je nehal delovati?
Kdo izpil reko je ljubezni?
Zakaj slovesa starka stoji pred najinimi vrati?

Stoji in se smeji - zgodbi, ki je,
kot toliko jih je bilo in jih še bo
in midva pred njo molčiva
sklonjenih glav, kot dva poraženca se zdiva.

Je res tako, kot se dozdeva mi?
Je čas prišel, da ljubezen zrela se rodi?

Kot noč ljubi temo svojo,
v katere varni plašč ovije se,
kot zvezda ljubi svoj žar,
ko na temnem nebu je skrivnosti čar:

TE LJUBIM -
ker ti si notri v meni,
ker, kjer sem jaz, si ti.
In boli.

Čeprav ob meni tebe ni,
te nosim s seboj
in boli,
če pomislim, da nikoli ne bom s teboj.

Kje si jutro,
da me odrešiš noči,
ko v meni žalost buči?

Kje si večer,
da me odrešiš dneva,
ko v meni bolečina odmeva?

Kje si - Smrt?
Da me odrešiš ljubezni,
ki srce mi teži!

Osamljen popotnik sem na poti življenja.
Včasih me je strah,da čutim preveč trpljenja.
Takrat zaprem oči, barve zginejo nobenega več ni.
Pogreznem se v svoj svet,tam krikov ni,vse mirno spi.
Takrat te začutim ,kako si duša ujeta v to meso...
Kako te duši in ne moreš ven,čutim kako te boli.
Oj,kako bi ti rad pomagal,da spet prosta bi bila,
Da poletela bi spet tam,kjer si večno doma...

Vem kje tvoj je dom in vem ,da tam ni časa
Da priganjal bi te in kradel ti spanec,mirne noči
Le jaz sem tvoj zapor,ki v njem si ujeta in to te boli
In mi mislimo,da znamo ljubiti in da vemo kje ljubezen spi...
Nosimo jo v sebi in objukujemo tiste,ki jih več ni...
Večno bom popotnik in iskalec ,te ljubezni spet
Rojeval se bom večno v ta težak zemeljski svet...
Padal bom še večkrat in vedno spet mi bo hudo
In ko slep in poln strahov nekoč spregledal bom
Takrat se vrnil bom domov,dragi oče..k tebi nazaj
Da objel me boš in mi rekel:vidiš sin to sem jaz in to je raj.

Visoko v gorah je planina,
Razor in pod njim dolina.
Bohinj z jezerom tam spi
Vogel skriva se v megli.

Tukaj gori v visokogorju,
brazde davnih
ledenikov spe
a na pomlad,
ko se sneg
stopi planina
Razor znova zacveti

Ivi Bohorč

Upanja sladka poezija,
me spominja težkih let in dni
ko trpela duša moja je
vsa leta dneve in noči.

Bolečine svoje uspešno
prenesla sem na list,
napisala nanj svoj prvi
sem vtis.

Rada pišem
svoje pesmi še naprej,
saj zaamisli tisoč imam idej.
Upanje zares beseda lepa je,
na dnu mi zvesto ona venomer sledi.

Tam na nebu
svitajoča zvezda,
zasijala v vsej svoji je lepoti.
Delila delček svoje je ljubezni
na zemljo tudi nam ljudem.

Svitajoča zvezda ,
se je v pesmi moje zaljubila,
je ponovno zažarela
kot tisočkrat poprej.

Tudi meni namenila,del
svoje sreče je,
bolečine mi prekrila,
z ljubeznijo je svojo vse.

Svitajoča zvezda ta tvoj sijaj,
povrnila meni srečo si nazaj.

Ivi Bohorč

Nežne besede mi šepečeš v uho,
strastno roke tvoje poneso me v nebo,
kot list v vetru ljubezni se vrtiva,
se smejiva, življenja veseliva.

Nekoč pa kot list bova padla na tla.
Me še boš znal objeti?
Me zmogel celo boš sprejeti?
Boš želel z mano še živeti?

Me še ljubil boš takrat,
ko stara bom in siva,
ko koža moja bo uvela
in roka več ne bo igriva,

ko iskric več ne bo v očeh
in bo utrujen moj nasmeh?
…
Me še ljubil boš takrat?

Veš, da ti lahko mi uničiš dušo in telo.
Ker sem se do konca ti predala,
obrambe v meni sled več ni ostala.

Veš, Ljubezni jaz sem se predala!
Tej vedno sem in bom verjela,
v plašču nje iskrenosti živela.

Ker v Ljubezen vedno bom verjela,
imam moč, da vse bom preživela:
v sreči tej cvetela ali ranjena trpela.

Imam moč, da vse bom preživela!
Prepusti nežno se še ti Ljubezni čaru -
iskreni govorici tvoje duše žaru.

Oj, Sonce,
siješ in boš sijalo!
A v meni se prepreda tema.

Je strah,
so solze,
bi si pulila lase,
si grizla ustnice,
ko žalost trga mi srce.

Ti na nebu mirno se smejiš
in mi praviš:
»Glej, da v prazno dan ne preživiš!«

Skozi tvoje oči mene ni
Ne izgovoriš več moje ime
Pozabila si name vseeno ti je...
In zopet tu je Maj, češnje cvetijo
Akacije dišijo in tukaj si še ti ..
Rad bi te zagledal med cvetovi teh dreves
Te poljubil, predal bi se ti tokrat zares...

Sanjal sem krošnjo teh dreves in ti vmes
Vonj, ki se širil je, preplavil te je čisto zares.
In, ko bila si že čistu blizu.....prišlo je nekaj vmes.
Takrat sanje so šle, ko zbudil sem se....
Pa vendar ostal je vonj spomina..teh dreves in ti vmes.

z vonjem sivke prepoznani
prsti rišejo dotik
na obraz v naročju

v plamen sveče v vrt neznani
zro izčiščene oči

okna kletke so priprta
daleč onkraj drugi svet

nič mi ne govori
da ne zmotiva tišine
in v trenutek ujet pogled

S pogledi me vabiš,
da se vdano utopim
in srce mi ugrabiš,
da se več ne zbudim...

Da tiho poleg zaspim,
v globokih tolmunih modrih,
da ne sanjam, ne kričim,
le ležim ob Tvojih kodrih...

Me kliče Tvoj glas,
me hoče v topli noči
in vsakič, za las,
se utrgam čarobni moči...

Spet noč brez sna…
Ležim v postelji,
mokri od vročih solza.

Kdo poigral se je z mano,
mi vzel mir, radost in srečo?
Kdo v obilju me našel je spečo?

A zdaj se usulo je
cvetje dišeče,
ostalo je trnje, ostro boleče.

Zakaj srce?
Kaj sili tako močno te ljubiti,
mir, veselje, radost zgubiti?

Prišel si nepričakovano -
z neba.

Kot dež pobožal
vsak delček telesa mojega,

kot sončni žarek
ogrel vsak delček duše moje,

razprostrla sva peruti svoje
in za vedno skupaj

poletela
prek širnega neba.

Noč je.
Z avtom drvim.
Ob cesti luči,
bele
pa zelene, rdeče…
ne vem –
se vse mi blešči
skozi solze,
ki lijejo iz oči.

Drvim,
da ubežim
in skrijem
pred svetom,
da v laži
živim.