Zamišljam si tebe in tvoje telo,
zamišljam roke, ki me božajo,
vroči poljubi, po telesu polzijo,
strast v meni prebudijo.

Kje zdaj hodiš fantič moj,
tako sama sem nocoj,
komaj čakam, da prideš ti,
na vrata potrkaš mi.

S šopkom v roki si prišel,
z vso strastjo si me objel,
dvignil visoko, odnesel me tja,
kjer je raj za naju dva.

To božansko telo,
kar zagrabil bi jo,
vsi čuti so se prebudili,
pamet možgani so zgubili,
o prelepo to telo,
vse do srca mi je šlo.

Nisem mogla prezreti,
da požiraš me s pogledi,
da si želiš k sebi me oviti,
vso noč z mano se ljubiti.

Gotovo sladki tvoji so poljubi,
kakor svila nežni so dotiki,
z stvarnostjo zgubijo se vsi stiki.

Pesem ti pišem,
ker nikakor ne morem zatreti.
Ne morem ugasiti zvezde,
ki je začela v meni žareti.

Iz nje se najmogočnejši Ogenj je razvil,
najlepše občutke v meni vzbudil.
Ni ga moč pogasiti z vodo,
ne z zlom, niti z najhujšo temo.

Čutim, kako plamenti..
v meni kakor sonce žari.
Mi daje moči, čeprav me danes vse boli..
v meni živi za prihodnje dni.

Gledaš vame vprašujoče,
kaj oči ti moje povedati želijo,
kaj v njih pogledu boš iskala,
kaj našla boš v globini temnega tolmuna,
kaj izdale bodo zvezdice v očeh žareče,
bo odgovor na bojazen tvojo moj pogled?

Bo dvome vate odgnal stisk tvojih rok,
bom v objemu tvojem pozabila na vprašanja,
ki spati mi ne dajo,
bom s poljubi nežnimi se predramila,
v naročju tvojem vztrepetala?

Srce mi od sreče bije,
Res sem poln energije,
Celo njegovo bitje čutim,
Enkratno se počutim.

Če bi bil slikar, narisal bi,
tvoje lice in tvoje oči,
počasi ostalo bi dodajal,
da dih bi vsem zastajal.

Narisal bi te z ljubeznijo,
ki v meni jo budiš,
ko se giblješ in smejiš,
ko besede nežne izgovarjaš,
ko s poljubi me pozdravljaš.
Tvoja podoba govorila bi,
kako nežna duša si.

Le kaj se godi,
ko gledam temu dekletu v oči -
iz njih nebeška lepota žari!

Temne, a od svetlobe njene
tako svetle se zde,
v njih vrelec najčistejše ljubezni je.

Se včasih zatemni,
vprašam, kaj dogaja se. - Nič ni!-
Ona v tem svetu ne živi.

Morda je prišla le zato,
da druge ljubezni uči.
Prevzeta sem, te je toliko…

Kot bi se mi telo topilo,
srce igralo najlepšo melodijo,
ob tebi od sreče se mi vrti,
moja si sreča, moja si ti.

Za nežnosti tvoje vse bi dal,
da trenutek bi zastal,
ko poljub želiš mi dati,
popolnoma se mi predati.

Ljubezni deležen, hvaležen za njo,
trenutke doživljam, kot samo zlato,
kot angel poslana, si mi z neba,
moja si sreča, si sreča srca.

V misli se mi prikradeš
vedno, ko mi je hudo.
Vem, da tvoje srce
mi je še zdaj naklonjeno.
Nič nisem izgubila s tem,
ko imeti te ne smem.
Naj ti vedno bo lepo,
ko boš sam ali pa z njo.

Danijela Premzl

Neznatno svetilko
nekje sem uzrla.
Takrat, ko še ni
bila moja.
Nisem vedela,
da jo bom
še kako
potrebovala.
In nisem poznala
denarja,
s katerim
bi jo kupila.
Samo njeno
šibko svetlobo
sem si zapomnila,
pomislila na temo v sebi
in se nazaj na tisti kraj vrnila.

Zate bom
spletla pesem
o zasanjanih očeh.
Samo zate …

Zate bom
narisala nasmeh
v žametnih nočeh.
Napolnila z nežnim ga napojem.
Samo zate …

Zate bom
pobožala lune odsev.
Ujela zvezdic sled v svojo dlan.
Samo zate …

Želel bi, da veš,
kako rad te imam,
kako te potrebujem,
vsak dan v mislih te srečujem.

Nič velikega si ne želim,
po ničem ogromnem hrepenim,
ničesar ne zahtevam,
le tvojo podobo rad gledam.

Že misel nate,
veliko se mi zdi,
kaj šele, ko dotakneš se me ti.
Takrat od sreče kar lebdim,
zvezde z neba ti podarim.

Odhajaš.
Vedno manj
in manj te je.
Ohlajaš se.
Moja misel
ne doseže te.
Nič ne veže
me ne te.
Razrahljala bom
objem,
čeprav te že dolgo
več ni v njem.

Kdo ti piše pravila, če ne ti sam?
Razbereš jih iz samega življenja. Postopoma.
Spoznavaš njih pomen in nujnost.
Dobro je, da so.
Zaradi njih se lažje živi.
Se ve, kje so meje.
Idealno so zamišljena,
le mi jih ne dosegamo.
Ker jih nočemo.
Pravimo, da utesnjujejo.
Pa se varamo.
To na lastni koži marsikdaj izkusimo.
Svobodo je namreč treba znati brzdati.

Ne morem
te pregnati iz misli,
saj niti ne želim.

Ti si mi
v krvi,
tega razložiti ne znam.

Ni kriva kemija,
ne razum,
da te ljubim.

Ni bilo mogoče
izbirati,
to se kar zgodi.

Seveda, razumem.

To, je vendar jasno.

Veselo potuj.

Pomahaj.

Brez poplav.

Stisnem si mozolj.

Brez skrbi.

Nocoj dišim po drugi.

Zaudarjam po zamenjavi.

Ne zapuščaj me.
Dlan je prazna,
duša lačna,
ustne brez nasmeha,
le sled slovesa…
Besede nimajo odmeva,
dan lovi svoj odsev,
trenutki so se napletli…
Vse je brez refrena,
melodije se stapljajo nasilno…
Žarek tvoje duše
mimo mene riše sij,
tvoja tiha misel
mojo prehiti.

Rada bi ti podarila vse kar imam,
in vse ti lahko dam..
Rada bi ti darovala mavrico,
in Sončne žarke in temo.
Če želiš lahko zažgem še svojo najljubšo pravljico,
da bi ti le bilo lepo.

Rada bi, saj veš.. vse..
Le nekaj je, kar me še žre..
Strah me je čisto vsega,
strah me je vsega zlega,
ki lahko me doleti, če
ni res vse kar mi praviš ti.

V čarobnosti noči se mi približaš
Besede nežne šepetaš mi na uho
Rad bi ljubil se s teboj, princesa moja
V objemu tvojem zadrhtel
Se umiril v naročju tvojem
S poljubom ustnice vabljive bi okušal
Prisesal se nanje
Se poigral z jezikom tvojim

Z ustnicami prebudil bradavičke speče
Otrdele bi grizljal
Z rokami božal boke gladke
Privijal se k telesu tvojem.
Začutila mojo bi trdoto
Zadrhtelo celo tvoje bi telo
Sokovi slastni bi se prebudili v tebi
Njih vonj opojni bi me mamil.

Ko čas mineva,
ni nikogar,
ki bi obstal
in nepremično
zrl, da bi kazalca se prekrila
in bi dvanajsta odbila.

Zato si mi kupil
peščeno uro,
da bom lažje čakala nate
v dnevih brez časa,
ko se vsi trudijo,
da te iz mojega srca izruvajo.

Plaho bitje krotkega srca
gleda v svet prezaupljivo
in se nasmiha sončnim žarkom,
ki ga zasledujejo ljubeče
in pomisli, da ni je večje sreče
kot zavest, da si ljubljen, zaželen,
zadovoljen v sebi z vsem.

Danijela Premzl

Mi črna čipka prekriva telo
in skozi igro luknjic neštetih
sramežljivo proseva nežna belina,
skriva se črna mehkobe globina...

Čipka s svilenimi vzorčki,
ki so kot prepredene sanje -
ne veš več, če nežno božal bi še
ali strastno zagrizel bi vanje.

V vzorcu rožice črne drhtijo,
utrgane strastno si biti želijo
in vedno bolj ko mokre so,
dišeče v opojnost slastno te vabijo.

Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Pozabil si, da že pomlad je tu,
da cvetov popki že brstijo,
opojno trave že dišijo,
da vetra piš prepeva nežno melodijo,
da žabe v mlaki že naznanjajo svoj ples.
Pozabil si, da spomladi najlepši spev je ptic,
da pesem tvoja še lepše bi zvenela,
kot harfe zvok prijetna za uho.