Žalost v kotičku skritem
moje ždi zavesti
neopazno dušo razjeda počasi
skrivam jo pred ljudmi vsemi.

Žalost moja last intimna
v eno z njo se zlijem
srce se mi odpira,
predam se v hladen njen objem.

Zaupam žalosti potrpežljivi, tihi,
ker moja solza je samo
me nežno boža in z menoj ihti
praska, da čuti ostro srce bolečino.

Je tu. In zdaj. V posmeh
minljivosti spoznanj
zrcelne slike stanj,
spočetih v svetlih dneh.

Z nasmehom kaznovan
pogled, ki išče v smer
nemira venomer,
ko se potaplja vanj.

Nevredno teh oči,
kjer biva angel - zver.
V samljivosti dejanj

zro daleč onkraj, kjer
storijo se stvari
brez žalostnih iskanj.

Nežno objel, poljub si mi dal
vedno ob tebi, si mi dejal
ker ljubim te ljubim, ob meni si ti
ljubim te ljubim, mi daješ moči.

Ne pusti me same, želim te ob sebi
poljube mi pošlji in nežno objemi
ne pusti me same, srce si želi
brezmejne ljubezni, ljubezen si ti
brezmejne ljubezni, ljubezen si ti.

Spet z jutrom iskala bom tvoje dlani
z jutrom želela vse to kar si ti
ker ljubim te ljubim, ob meni si ti
ljubim te ljubim, mi daješ moči.

Grem z prstih po tebi,
prst po prst,
toploto svojega srca zlažem.
Ležiš zraven mene,
v jezeru tvojega očesa
trepeta zraka sonca,
in voda mojih pogledov
tvoj pogled dotika.

Dišeča strast
v tvoje misli hoče prodreti.
Hitim zaustaviti čas,
trenutek večnosti
u odblesku mehkega telesa.
Zaradi tega me sprejemaš
u splet vzdihov
in obrobjem mojih bokov šumiš.

Na mojem vrtu,
ki ni ravno vrt,
ampak vrtiček,
se bohotijo dišave in cvetice.

Med gerbarami raste
za vsakega Prijazna beseda,
sončnice dajejo senco Spoštovanju,
baziliko hrani Zaupanje,
med dišečim rožmarinom posejem
Razumevanje in Potrpržljivost.

Kam naj grem ...
Kako naj vem ...
Kje so vsi ...
Zakaj vse to ...

kjer je lepo ...
ker srce poslušati smem ...
na pot so šli ...
da nekoč lepo nam bo ...

(martina)

Poglej v nebo,
Ali ni krasno, prelepo?
Samo
Enkrat
Me poglej
Samo enkrat mi
Povej,
Enkrat naj
Te čutim ob sebi,
Te gledam vso noč,
A kaj, ko
Moram spet proč.

Nemo zrem zdaj v nebo,
kot sredi dneva bi bilo,
strmim, strmim, strmim
in čakam, da ponovno zaživim.

(martina)

Zapihal je veter,
sonce se je skrilo,
nebo snežinko je spustilo.
Kot beli biser pada z neba,
snežinka za snežinko,
sled se pozna.

Pada snežinka, pada na drevo,
pada snežinka, pada na zemljo,
pada kjerkoli prostor dobi,
v naših očeh lepo se blešči.

Vso zelenje zdaj sneg krasi,
radost zimska se rodi,
vzemi smučke, vzemi sani,
na hrib se zdaj mudi.

Opazovala sem razprtost s prostorninami oči,
razrezan svet na kvadrate in polja.
Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice.
Fantastično naključje asociacij in preteklosti.
Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti
se je obesilo na drevo v drugem kvadratu.
Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo
in podobi vrnilo rožnati mik dekleta.
Razburljiva gotovost smisla njene lepote
je bila očarljiva in mi je vrnila spomin,
zasidran v korenini izpod pluga.

Stala sta zagozdena na dveh tirnicah.
V njuni ljubezni, v tkanini njunih mišic
in vezeh njunega odnosa.
Drug na drugega sva metala senco,
upogibala barve in lesk njunih oči.
Ona je izgorevala s svetlobo,
on jo je obtoževal z naklonom duše.
Razdalji sta bili sveže raztrgani in zaceljeni.
Nihče se ni odrekel samemu sebi.
Ona je izrabila svobodo svetlobe,
on jo je žrtvoval, ker se je hotel utemeljevati.
Dve tirnici, en vlak z nakano svobode.
Pozna ga do najdrobnejše travnate bilke.

Duša moja govori,
išči in najdi srček zlat,
nekoga, ki imel te bo rad.
Kadar bolečina bo nastala,
njegova ljubezen jo bo pregnala,
napake male oprostila,
s težavami se borila,
z zvestobo nase priklenila.

Veš, mama,
zdaj ob meni moja hči,
kaže mi pot,
katero morala si prehoditi,
da bi bilo nam lepo,
da bi bilo nam lepo.

Vse tiste neprespane noči,
ko ob postelji si sedela,
ko v naročje si nas vzela,
dolge ure nas nosila,
poljubčke nam delila,
da bi bilo nam lepo,
da bi bilo nam lepo.

. . .

Ko v igri dveh teles
prišla do skupnih sva nebes,
se razpršila po prostranostih vsemirja…

. . .

meje več med nama ni,
eno telo, ena duša sva,
v večnosti neskončno blažena …

. . .

na vročem soncu ležim
lačna sem te

daj, da okusim tvoje telo
slano je

ja, želim še
vso naj sol morsko vzamem s te

oh, zdaj lačna sem tako
da celo snedla bi tvoje telo

sila je že
daj, nasiti me

Hvala ti, ljubi Bog -
za obilje, ki ga daješ mi,
za sonce, dež… za potovanja,

za brezskrbnost materialnega stanja.
Hvala, za ljubezni toliko,
ki je prejemam kot le malokdo -

Ljubezen Tvojo večno
in njegovo, ki z mano je vse dni
in strast telesa zbuja mi,

Na pot spoznavanja,

povabi čoln prilagajanja,

če ti je mar cigaret resnice.

Klavdija KIA Zbičajnik

Listje šelesti,
v nežni vetra sapi.
Kaplje padajo čez njive, trge in poti,
vsaka se kakor snežinka počasi spusti.

Veter me hladi.
Ni več tvojih rok,
ki bi iskale nove poti.
ne greje me več tvoj električni tok.

Brez tebe ni več topline,
ni sončnih dni.
Ostajajo le bolečine
in neprespane noči.

Natrgana, premišljeno izpeljana golota,
včasih bahaška, iz divje zveriženosti izruta,
kristalizirana v spominu, travmatično
razgaljena, veliko krat naelektrena epizoda
srečanja seme s seboj, pogosto žrtev
notranjega nasilja. Resnica zapre oči.
Nihče ne ve, razen nje same, da prešteva,
sešteva in odšteva od bivanjskega časa
vse kar pripada bivanju znotraj nje.
Potem je zavita v molk. Molk pa je zlato.
Je zlata žila resnice. Priključen je na detonator,
kot pravi v vizurah Ifigenija Simonovič.
Zelo zgovorna je resnica, ko skuša prikrivati.
Resnica si pogosto nastavi nagobčnik,
da ne obnori ljudi. Oprostite njeni krutosti,
da si dopušča izbire in da vas včasih prekine,
ko hlastate po besedah, ki se hočejo
bojevati z njenimi besedami.

kaplja po steklu
polzi in sled pusti

narišem lok
da dež se smeji

poljubim
steklene ustnice

da z bolečino
bi ljubila se…

ljubim
ljubim
ljubim
ljubim

Ko besede bi meso postale!

ljubim
ljubim
ljubim
ljubim

Ko besede v dejanje bi se dale!

Še vedno sestavljam črepinje,
košček za koščkom,
na dan zdrobim vsaj dve šalčki,
potem ne vem kateri košček
z ostrimi robovi sodi h kateri šalčki,
zato si sestavljam svoj mozaik
in to še ni dovolj,
moram zgladiti tudi fuge,
obarvam jih rdeče, zeleno in belo.
Toda polagoma mi bo zmanjkalo šalčk!?
Nič hudega,
kupila si bom nov set!

Drevo ne pade,
daleč od kolesa,
ogenj ni z neba,
rebro ni potica,

distorzirani možgani,
kisla repa,
obara brez sadja,
razne aktivnosti,

voda in kri,
dim ob uri,
kopalni plašč,
prepozno.