Ne želim trgati nevidnih niti,
ki pletla sem jih s teboj.
Ne želim zaspati v objemu blazine
in vonju po tebi …
Ne želim se v novo jutro prebuditi
z okusom slanih solz v ustih.

želiš poljubov
nežnih , toplih
dišeče ustnice…
začuti me
na svoji dlani…

zaspi, moj ljubi
lahkotno
na perutih sanj
kot lastovice krila
zdrsiva v noč…

Videvam vas povsod, največ ko pozirate
in se snobovsko razkazujete na TV.
Pod podplati vam odmeva: Hitro, hitro!
Ceste se polnijo s skoviki glasov
in škripanjem gum. Letala v zraku brnijo.
Listje v vetru se vrtinči pod nogami,
šumijo vode na obrazu zemlje in nosijo naprej.
Vendar cesta se zoži na koščku prostora,
ko Dandy po hitri hoji, do konca ceste,
ki vije navkreber, izmučen pripleza.
Na začetku je bil sam ritem, korak.
Živel je iz telesa svojo usodo Evropejca.
Nesistematično, slučajno, s kavbojkami
in majico z napisom z napisom: I am a Slovene.

Misli počivajo
Na preprogi sanj
Svilnatega otipa
Blazinic prstov

Nežno drsijo
Neustavljive so
Zlijejo se
S poezijo naju …

Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi:
Me ljubi?
Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi:
Me ljubi?
Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi:
Me ljubi?
Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi:
Me ljubi?

Hribe vsemogočne, domišljave, vprašala bi:
Me ljubi?
Travnike odete z dišečimi cvetlicami , vprašala bi:
Me ljubi?
Gozdove temne, skrivnosti polne, vprašala bi:
Me ljubi?

S teboj bi rada se ljubila,
kupo hrepenenja spila,
iz iste čaše bi strasti se naužila.

S teboj se zavrtela bi
v divji ples hotenj,
razvnemala strasti,
ne ustavila besnenja divjih bi voda.

S teboj bi rada se poljubov naužila,
vročih strastnih in gorečih,
ki ustnice bi moje žgali.
Le kako hladila vrele bi strasti,
preveč podžigajo mi domišljijo,
ne želim jih zaustaviti.

Bojim se,
pogubljena sem, ti si kriva,
sovražim te.

Iščem poti nazaj,
toda prepozno.
Jok ne pomaga,
boli me.

Ni več sonca,
ne iskric v očeh,
samo bolečina,
ki me počasi ubija.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k pozabi.
Iznajti moram jezik,
ki ga doslej še nisem poznala.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k nedokončanemu človeku,
na začetek, kjer se on začenja.
Začeti moram graditi misel,
ki bo iznašla novega človeka.
Rodil se bo iz poezije.

Skupaj zraščena kot dve stari debli
objeti premočno v eno
ne moreva več rok razpreti.

Deblo razbito od viharjev strele globoko
negovano z mehko roko je ljubezni
postalo vse bolj trdno in trpežno.

Brazgotin veliko deblo najino ima
v razkošju krošnje lepo in bogato
vsakemu viharju korenina močna se upira.

Kot parazit živim v tebi
me ljubiš in sovražiš
pretakam se po krvi tvoji.

Hočeš-nočeš sem tvoja vsa
moje bitje s tvojim je vpeto
nikoli neizpeta igra vroča.

Bežiš skozi meso razcefrano
koščke zbiraš, v red postavljaš
meso prežeto z bolečino.

Kri kipi dehteča
ne najde miru pri meni
prijateljska debata je tolažba.

Strohnjeno srce mi krvavi,
Vem, da tvoje ljubezni več ni,
Zakril jo je teman oblak,
Jokal za teboj bi vsak.

V noči, ko morje valovi,
Slišim tvoje glasove, a tebe ni,
Je le še spomin, ki v odmevu, se zgubi.
Veter je zbrisal v pesku najine poti

Le luna vodi me tja,kjer sva se prvič ljubila
Tam si mi obljubila,da ne boš me zapustila
Gledala si me v oči ,verjel sem kot vedno ti.
Stopinja v pesku, morje valovi ona izgine izgineš ti.

Ko se približaš vedenju z nevednostjo,
opaziš, da si bil zunaj, odmaknjen iz prostora,
da si bil v kaotičnem trebuhu praznega prostora.
Telo ponuja sedež spomina vsemu, kar nastaja.
Spomin je prostor za vedenje, fotogalerija sveta.
Prostor je kaotično spolno kodiran z besedo: um.
Vedenje je stanje virtualnosti. Odžejanje.
Vstop iz zunanjosti v prostor: zgodba se nadaljuje.
Te vsrkava v središče, kjer izvira življenje.
Znanje je oporoka Boga. Ustvaril te je zgolj
za prostor, kjer kraljuje v tebi s pahljačo pojmov.
Spoznanje je svetloba s sojem luči, sončni kralj,
kjer se vžiga življenje, ki kroti krvoločeno telo.
Spoznanje je doživetje, ki ustvarja čas in te določa.
Sem videla nekoga, ki je vsrkal veliko znanja, a ima
glavo na privezu noči; glavo, ki jo nosi na
perverzen način. Visoko pod zenitom.

Dolge lase boš imela,
v kitko jih bom spela,
včasih čopek naredila,
ostale s sponkami pritrdila.

Ves čas se bova le smejali,
ko vso kozmetiko skozi bova dali,
malo parfuma uporabili,
proti največji omari še zavili.

Tvoj oče, fotograf bo pravi,
prisoten na najini vsaki bo zabavi,
kjer veselja ne bo primanjkovalo,
kar na slikah se bo poznalo.

Ptički pojejo pesem, sonce žari,
nič več spanja, zbudite se vsi.
Ne zamujaj lepote, ki te obdaja,
saj je tukaj , da te razvaja.

Zazri se v ptice, zazri se v nebo,
zazri se v dolino in potok pred njo,
veselo poskoči, zavriskaj na glas,
danes odšel bom v vas.

Lepo se oblekel, klobuk si nadel,
nanj pa njen cvet si bom pripel,
pripeljal pod roko, jo bom zavrtel,
da vidijo vsi, da moja si,
da vidijo vsi, da moja si.

Odlita podkev iz krvi in žeblji iz kosti
so potopljeni v notranje morje.
Tkivo je mehko, se zliva v besede,
vzhaja mu kvas, na nitkah čustev
rastejo maslene rože,
želja razumljena kot cvetoči iris,
iz pestiča izsesana sreča,
hrepenenje s pelodom.

Utrdi se jasen dan.
Na dlaneh se zarisuje sonce
in brenka z žarkom na struno duše.
Iz desetih prstov rok rastejo krila
in lističi rož so se razcveteli v besede.
Iz njih vstaja feniks, osmišljen v letenju.
Obrača se ne vejah zelenega krila.
Zlato polni goro, po kateri pleza
razpoloženjska tkanina skoz zaspane veje,
utišana, brez glasu. Le veter jo boža.
Na zgubani dlani skale je lina,
ki ji oko kuka iz želje, da soncu izpije oči
in mu izprazni pege ljubezni v ponavljajočih se sanjah.

Pustila sem se presenetiti,
da doživljam žensko v sebi
na tisoč in en način.
Postajam srce in um iz ženske snovi.
Zgodil se mi je obetavni začetek
recepcijskega dogodka:
ostala sem enovita v svoji razcepljenosti,
ko hočem leči zvečer nedokončana k počitku,
biti ženska, zadeti in živeti svoj lastni utrip,
dodati novo razsežnost življenju,
gledati svet z zbujenimi očmi.
Urejena v neurejenosti.
Živeti z lastno podobo
iz preteklosti v prihodnost,
ki cvete na peclju čudeža.

Zdaj vem, kaj vera je in kaj zaupanje!
Vero vedno sem imela,
še bolj, ko Luč od Tebe sem prejela

in dal si toliko dokazov mi,
kar čudim se. In res zaupam v Te!
Zaupam Vate, vase, v življenje!

Zdaj vem, da v meni moč Svetlobe je:

potopim lahko v močvirje se teme,
v nezavedno kolektivnega spomina,
brez bojazni, da bi v temi se zgubila;

Potrebujem poljube
tvoje globoke -

se v njih potopim,
v njih zaživim,

se vsa ti dam,
se s tvojim jezikom igram…

Sploh živeti bi znala,
če brez njih bi ostala?

Praviš, da spati želiš,
a meni do tega še ni…

in prav potiho
ti zlezem pod rjuho

in prav narahlo
pričnem se igrati...

pa ne obotavljam se -
saj vem, da všeč sem ti

O čem
bom pela,
če več ne bom ljubila?

Bom še
živela,
če ne bom več pela?

Pomlad
ptici
grlo odpre…

če ljubezen gre,
kaj odprlo
bo moje srce?

.
.
.
TEČE SOLZA ŽALOSTI…

kaplja
vroča
žge…

in pade na srce,
ta razkolje se.

PRIPLAZI DVOM SE, STRAH…

Čas pozdravi bolečino,
ljubezni pa izruje ne,

ta za vedno bo ostala,
samotno grela mi srce.

Pa na koncu bom hvaležna še bila
za vroče svoje solze

in življenju rekla:
hvala, da ljubezen sem spoznala!

Ležim in sanjarim o tebi,
ko skrita v naročju postelje
s hrepenenjem toplim pokrijem se.

Mi v srcu buči: ljubim te!
In lepo mi je,
kot da ležal ob meni bi ti…

Na prsi položim roko si,
saj srce še me boli,
ker v resnici ob meni te ni…