Roka, roko zvije.

Bolje vrabec na strehi, kot brez strehe.

Osel, gre samo enkrat na sladoled.

Zrno na zrno - polnozrnatost.

Kjer osel leži, vizitko pusti.

Čevljarjeva kobila, je zmeraj bosa.

Kjer ni nič, vzame vojska.

Kakršna mati, takšen delfin.

Dober špas, gre v deveto vas.

Srca odprl si za vse nas,
Ob tebi krajšamo si čas,
Nas hrabriš in bodriš,
Članek za člankom podariš.
En kraj - za vse ljudi,
Veselju nikdar konca ni,
Energija pozitivna se deli.

Prispevke razne lahko prebiraš,
Ob poeziji lahko uživaš,
Zdravju v pozdrav kimaš,
In informacije vse zbrane,
Tudi tukaj so prebrane.
Iskrena ljubezen,
Veže dobre ljudi,
Kar pridruži še se ti,
Eno zdaj smo vsi.

V prsih,
kjer se razprostira srce
in pokrajina spominov,
gori.

Zublji so ožgali
krošnjo drevesu
in sen razcvetelega obraza.

Jaz sem se dvigala
k luči
in se dotaknila sentimenta
vesoljne duše.

(Satira za anonimneže)

Ko brez lastnega imena
na spomeniku svojega oprsja
udariš z jadri po vetru,
ki komarju žene krila naprej,
me spomniš, da je v Ikarjevem
letenju in ožganih krilih
toliko več milnega glasu,
kot ga je v sporočilu vetru
brez lastnoročnega podpisa.

Kot list, ki vrtinči ga veter
Kot bilka nemočna v dežju
V objemu tvojem drhtim.
Ko si…

Le veter sliši
Kako v objemu noči ječim.
Ko te ni …

lovim nožice zvezd
stopam na lunin odsev
zbiram okruške rimske ceste
sanjam o poletu na Velikem vozu
kričim temini oblakov
še vedno rišem SONCE..

Misel se razliva po polju skrivnosti….
Išče potke spoznanja
Drsi po kraljestvu sivine
Utaplja se v reku modrosti
Ujame krilo noči….

Diha spokojnost sna
Prisluhne nemirnosti reke
Preplete s tipalkami duše
Umirja v senci dišeče lipe…

S kraj poti
Na asfaltno cesto
Po hribčku rahlo navzgor
Med veliko in malo drevo
V ozadju vas s cerkvico
Za njo mesto z dimniki

Je risba
Ki sem jo risala
Ko mi je bilo deset

Je pokrajina
Ki sem jo videla
Danes ob desetih zjutraj

Žuboreči potok
V zeleni svetlobi
Sončnih sladkorčkov
Tvoj smeh

Iskra na nebu
Utrinek sreče
Odsev svobode
Tvoje oči

Gola skala
Najvišjega vrha
Gladke od božanja
Tvoje ustnice

Ni bilo dneva, da ne bi jokala,
nad nesrečo, ki me je obdala.

Nikogar ob meni ni bilo,
da videl bi me jokati,
ali od sreče se smejati.
Nikogar ni bilo,
ko bližine sem si želela,
da bi me nežna duša objela.

Če pogledam zdaj vse to,
hvaležna sem samoti,
da si mene je izbrala,
dobro lekcijo mi dala.

V belih sobah,
v temi,
polno drobnih lučk,
niso krive,
tople vse,
še,
nekatere ugasnejo,
druge odidejo,
nove pridejo,
pisani dragulji,
čaj,
takoj,
sanje potem,
resnica,
nešteto resnic,
le ena vrata.

Ko odpreš TV sprejemnik,
(za to ni potrebno imeti posebne sreče)
zagledaš mejni obraz, ki izžareva
v prostor opičje strmljenje.
Onstran prostora je kaos, ki ti pokaže
lastnosti tvojega opičjega plemena.
Zunaj pada tihi dež, ki ti obudi spomin
kako so te opice izgnale iz opičjega tropa,
a ko se ti je utrnila prva solza ginjenosti
iz samozadovoljstva po licu, da nisi več opica,
nisi hotel več v večnozeleno pokrajino
opičjega sveta v divjini.

Ker si kar si in

sreči odpiraš vrata

boš tukaj vedno.


Klavdija KIA Zbičajnik

Naj božam lase,

krošnja, valovi.

Naj jih povoham,

dišiš mi veter.

Naj jih navijem,

prst, mehkoba.

Naj jih poljubljam,

pojejo mi... spi,

deklica, zaspi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Napolnil in nahranil

si moj notranji svet.

Sedaj lahko grem skozi puščavo,

odeta le v tvoj sij ljubezni.

Potolažena, sita in brez

kapljice lažnega upanja,

obžarjena in nikdar več žejna.

Klavdija KIA Zbičajnik

Zakaj se moja dlan ne more dotakniti tvoje,
zakaj ostajajo le želje ,
hrepenenje moje,
zakaj prebujanje strasti v sebi zadušiti moram?
Zakaj ne smem zavpiti na ves glas,
da ljubim te ?

Zakaj ne smem izreči,
da poljubov tvojih žejna moja usta so ?
Zakaj ne smem ljubiti se s teboj,
drhteti v objemu tvojem?

Le pet minut nakloni mi moj ljubi,
ne pusti Času se uloviti.
Ne pusti , da te z lovkami posrka vase,
iz pasti te svoje ne pusti uiti.
Zakaj ti sanje tvoje krade?
Zakaj želi, da misel name zledeni?
Ne pusti, da nad tabo je vladar!

Verjameš mu, njegov je smeh sladak,
ne veš, lovi te v svojo past.
Kričim, ga prosim in rotim:
popusti svoj jeklen obroč,
ne stiskaj premočno,
ne kradi mi trenutkov z njim.
Varno se počuti le v naročju mojem.

Nič za Tabo ni ostalo,
Vse za Tabo je obstalo,
dneva ni, še manj noči,
ne slabosti, ne moči...

Ni več Tvojega obraza,
ni več ognja in vročine,
ni temnega hladu, ne mraza,
ni ugodja, vse brez bolečine...

Tudi smisel smisla nima,
ni več časa in hitenja,
da nesmisel mu pokima,
brez solza, bolečega ihtenja...

Prinašam zrak sonca
v okvir tvoje lepote,
po vodi jezera mojega očesa
tvoj pogled odkrije gostišče
s pozornostjo drhtečih valov.
Skozi moje misli
potuješ z dišečim dotikom.
Na horizontu mojih strasti
se oglašaš z odsevom mirnosti
in kot želja mojega vročega telesa
premikaš z obrobjem bokov.
Zadržujem čas
in pridobivam trenutek neskončnosti
v okviru tvoje lepote.

Kaj je mladost? Mladost je utrinek,
je kakor kratkotrajna radost metulja,
je kakor očarljivi zven piščali,
je čudež narave iz rajskih vrtov,
ki ovija svileno ruto okrog duše.
V vrč nektarja s slastno tekočino.
Mladost ugaja, je alfa in omega,
je atribut in zagotovilo,
da bosta mladenka in mladenič
osvojila vse okrog sebe,
kajti ob vsakem rojstvu je bil spuščen
v telo konopec iz genov,
ki so se razporejali po glini
in izoblikovali lepo telo in obraz
ter pretapljali blato v človeški projekt,
ki ga je ustvaril Stvarnik po svoji postavi.

črna noč se spusti
prebudi žar strasti

žamet mehkobe v dušo spusti
vznemirjenje sladko telo spreleti

poiščem te . . .

tvoje roke
. . . mehke, nežne…
. . . . . . igrive…
. . . . . . . . . divje, neustavljive…

in ustnice
. . . ki lačne so…
. . . . . . me grizljajo, se igrajo…
. . . . . . . . . do vseh skritih se kotičkov podajo…

Hvala ti
ki zmoreš vso pot ljubezni z menoj

od največjih strasti - ko telo ponori
od viharjev - da se v glavi vrti...

... do širnih višin - ko v nebo poletiva
se v zvezdic milijon razpršiva…
. .
. . . .
. . . . . . ko le še svetloba in blaženost sva. . .
. . . .
. .

Ustanovili so zavod za beljenje stvarnosti,
ustanovili so zavod za beljenje preteklosti,
zavod z javno močjo –
psihiatrično bolnišnico za besede.
Delavnico za reciklažo besed,
zavod za despotsko pobijanje misli,
čistilnico z beležem za besede.

O Bog, kako so stisnili besede v uzde,
koliko napihanih bankrotiranih besed
je ostalo na sitih za čiščenje.
Luske, perje in veliko razsutega prahu
so pustile za seboj besede.
Koliko cunjastih in gluhih misli
se skriva za kloako besed,
saj niso vse besede osvetljene s soncem
in same za sebe samozadostni mir.
Besede, ki se izgovarjajo z največjih užitkom,
silijo k bruhanju, ker širijo sladkoben vonj
po razkroju in zasmrajajo ozračje.