Morje.
Sonce
zlato v njem se blešči.

Plavam.
Voda
dušo in telo objema mi.

On ostal je na obali. -
Se boji?

Noče z menoj se potopiti,
priti do dna,
da školjki izdrla bi kamen
iz trpečega mesa...

Se vode,
globine čustev boji.

Rad te imam ob jutrih
Topla si
Gladka, mehka, tvoja koža je na moj dotik
Še zaspana si
Predeš kakor mačka ob kaminu
Nežno preteguješ se
Oči še ne odpreš.

Rad prebudil te s poljubom nežnim
Zaspanost tvojo bi pregnal
Odprla svoje bi oči
S pogledom nežnim me objela
Se z nasmehom prebudila
Se privila k meni, zamrmrala
Ljubi, lepa jutra so s teboj!

Z mano je konec,
ne vem kaj storiti,
podivjano srce,
ne znam se rešiti.

Ni jim mar za bolečino,
ki mi jo zadajo,
ob moji nesreči se le smehljajo.
Za lažjo bi se bi skrili,
da bi jih ne dobili.

Toliko dobrega sem izgubila,
ker tebe sem ljubila,
žal si videl samo to
kar v korist ti bo.

Nevidna vez, močno drži,
niti za hip ne popusti,
ljubezen velika kot je ta,
priklenila mojega se je srca.

Tukaj sem se rodil,
prve korake naučil,
vozil svoje sem kolo,
otroštvo nepozabno je bilo.

Da o naravi ne govorim,
ves od navdušenja zadrhtim,
na deželi je res lepo,
sreča objemi me močno.

(Fantastična zgodba, ki da misliti)

Zanihal je svet in se skotalil
skoz vrata človeške hiše v prostor,
ki ga je napihal hropenja koš
hrupnih zvokov,
glas spozabljen v človeku,
krik v glasu, znitkan okrog kosti,
zamrznjen v mrežastih daljavah
himen žgoče sle
in podivjanih nog iz kemijskih snovi,
zverižen brezčuten sel iz daljav
z bivališčem v niču molekule.

Ves cvet je imela ovit v nežno tkanino.
V njenih listih se je ujela rosa neba.
Leteče sledi metulja so božale nektar
razuzdane rože, ko je trgala ogrinjalo s sebe.
Jeziki sonca so plezali po voljni svili,
ko je pohota segla s svojim udom v tempelj
in cvetu obarvala pelod v šatulji,
kjer je piščal igrala svojo mlado kri
in slačila roži znotraj kožo,
ko je kri hotela zarivanje in odrivanje
in utiranje slasti po nagubanih poteh.
Sladka tekočina se polni in meša
z zrakom vodo in kri, da ustvarja
življenja izvir, ko seme svoje roža zori.

Ali si ga opazil,
ali si ga ujel
prešuštnika;
ali si ga zasačil,
ko je brez sramežljivosti
slačil hlače;
ali si ga videl,
kako brez sramu
je kazal vso revščino
svojega premoženja;
ali si ga videl,
kako mu je vse obviselo,
ko se je agitiral.
Si ga videl
kako se je razseljeval
popolnoma gol po tvoji koži
in te tipal z bodečimi očmi
na najbolj bolečem
predelu tvojega telesa.

Raztegnil bom harmoniko,
naj melodijo zaigra,
poskočno kakor polka,
saj vsak jo rad ima.
Tudi valček če želiš,
v ritmu, v ritmu glasbe se vrtiš,
nobenega plesa zamudiš.

Polt na licu se ti pozna,
od skakanja sem ter tja,
lasje postrani ti stojijo,
kozarčki vina govorijo,
danes nobenih težav ni,
dobra glasba se vrti.

To noč dojel sem,
Nisem več sam,
Ob tebi sem, stran ne grem,
Več lagati ne znam,
Bizaren se mi zdi, spet in spet,
Ta naš mali krvavi svet.

Smisel življenja,
Bistvo obstoja,
Smisel trpljenja,
Prepojena kapljica znoja.

Tukaj sem,
Ne zase,
Ne za druge,
Samo zate.

Bistvo je očem prikrito
Je globoko v srcu skrito
Začutiš ga
Če si priznaš
Da le iz globin srca
Ljubiti znaš

V modrem valu tišine
Sredi jasne globočine
Sebe samega uzreš
In kamorkoli greš
Povsod lahko živiš resnico
Zagovarjaš vedno le pravico
Nasmeh tvoj je iskren
V skromnosti zavit pogled je nem
Pogum srca ne jenja
Ko se v ponižnosti nov dan pričenja

Strasti opojnih vonj dražeč razširi
iz njenih se pramenov las dišečih.
Okus sadov nabreklih in rdečih
omamno z njim spoji se v vroč delirij.

Sladkost jezika spolzkega vznemiri
ples ustnic, igro biserov drsečih,
ugrizov slast, objem slapov šumečih,
drget, hlastavi čar kot val se širi.

Iz čaše popka vlažnega izlije
srebrnozlati sok se v cvet odprti,
kjer v stihe nežni se šepet prelije.

Kadar žalosten si
in povsem na tleh,
spomni se na ljudi,
ki te spravljajo v smeh.

Kadar vidiš le temo,
spomni se na to,
kako včasih si videl vse svetlo.

Kadar bolečina nad teboj visi,
spomni se na angela, ki nad teboj bedi.

In kadar spomneš se lepih dni,
takrat srce zaigra
in lepo se ti zdi,
ker veš kdo vse rad te ima.

Moj koš je prazen,
in vsaka stvar je moja kazen.
Najglobja želja skrita na dnu srca
še najlepši spomini so zbežali tja.

Nebo je žalost svojo name izlilo
morje sploh več ne valovi.
Še Sonce se je zame skrilo,
koraki brišejo poti.

Kot otrok, hodim po robu prepada,
in se ne zavedam nevarnosti, ki name preži,
kot neumna žival hočem, kar mi pripada
zgubljam nadzor, vse v meni kriči.

Ne znam opisat občutkov,
ki v meni se budijo,
ko zaslišim melodijo,
ki spominja me na te.

Če mogel čas bi zavrteti,
takoj bi to storil,
vse slabo kar sem naredil,
nikdar več ne ponovil.

Rad gledam ptice,
to jasno nebo,
rad obujam kar je bilo,
edina stvar, ki močno me boli,
da tebe tukaj ni.

Kakšno ime naj dam
svojemu novemu rojstvu?
Kako naj se otresem teže
prejšnjega življenja,
ko sem bila cvetoče drevo
in sama sebi oče in mati.

Stala sem za porušenimi zidovi,
med razvalinami starega mesta
in neka snov je bila v meni
brez duše, s koreninami
pod mojim hrbtom,
ki je v dolgih letih izrisovala
iz mene človeka.

Celice idej imajo svoje življenje
in pridobijo duhovni obraz.
Ideje imajo svoj vonj po človeku.
Svetloba ustvari v njih valovanje
in poduhovljene stvaritve
nematerialnega sveta.
Ideje shodijo in zaobjemajo ljudi
s curki njihove potešitve.
Naprej jih žene jasnost smeri.
So gibalo vsake spremembe.
Nihče jih še ni izmeril.
Nihče jih še ni preštel.
Nihče jih še ni stehtal.
Kakšna bo njihova usoda
še nihče ne ve, dokler jih ne okusi.
Nihče še ne ve kakšne učinke
bode ideje imele in kakšna bo
njihova razpršena moč.

Tam,kjer je nekoč tekla ljubezen
Ostala je le še suha struga spomina.
Na tebe,ki bila si kot reka deroča.
Čista kot biser in kot sonce vroča.

Zdaj ,ko ljubezen je odtekla proč
Ostal sam sem in kličem napomoč
Ali me slišiš zdaj,ko odteka življenje?
Pustila si me samega,zakaj trpljenje?

V tišini ,ko slišim samo moje bitje srca
Spomnim se časov,ko bila skupaj sta oba
Prepletena kot eden utripala sva skupaj
A zdaj srce mi govori ,ne predaj se ne obupaj.

Čez bleda, belo marmornata lica,
čez ustnice priprto hrepeneče,
čez prsi nežne kakor brst kipeče
nenadoma razlije se rdečica.

In kot iz ločja švigne plaha ptica,
zasije plamen ti v očeh žareče,
v kotičkih vlažnih biserov slepeče
se solza zasvetlika kot kresnica.

Prosojna zdrsne ti z ramen tkanina,
pred mano brhka zadrhtiš razkrita,
le kodrov svetlih boža te milina.

Poslušaj, poslušaj to majhno srce,
poslušaj, poslušaj, saj lagati ne ve.
Želi si ljubiti zemljo, nebo,
želi si ljubiti, čeprav ni zlato.
Četudi prehodil širni bi svet,
še najraje videl tebe bi spet.
Tu moja je sreča,
tu moj je zaklad,
tukaj želel bi za vedno ostat.

Nekoč me je peljal moški
v udobnem avtu,
ko sem štopala
od Buj do Ljubljane,
zunaj je bil mraz
in burja je pihala,
v avtu pa mi je
možakar govoril o
Ljubezni in
preživetju;
teme so se mi
zdele tako banalne.

svetloba zlata
z mavrice sijem

razblinim se v nji

še ta izpuhti

le

mir
tišina
globoka praznina

časa ni

jaz sem
in me ni

Toplota greje najini srci,

pokrita sva z odejo ljubezni.

Redko se vidita dve mavrici,

kako vase složno sta potopljeni.

Nič več ni nedosegljivo onkraj,

niti vznemirja ne tisto zunaj.

Tiho z roko v roki sva skupaj,

kot da je danes še vedno maj.

Mozaik bodi,

izgubljenih sanj, takrat

slišiš ljubezen.

Klavdija KIA Zbičajnik