Drevesni sadeži pod nešteto

in nebroj listja ne padajo sami.

Sočni, zreli in voljni nežnih

in pravih rok, čakajo skriti.

Telo v senci odhajajočega dneva

ni vidno v vsej svoji lepoti,

ako ga ne razsvetli drugo telo,

ki ga gleda s sončnostjo čustev.

Okras jabolka je pecelj,
ki steguje svojo roko k drevesu,
ki je zanj cvetelo
in h koreninam, ki so ga hranile.
Rdeča barva stori njegovo obličje
materinsko, zelena barva pa izžareva
hvaležnost kamnu, ki je shranilo
vase ljubezen sonca in pogled očeta,
kjer se je vse začelo in ohranilo.

Jabolko je tisti čudež narave,
ki ga ponudi sonce človeku v dlan
in tisti čudež noči, ki sanja zvezde.
Z ugrizom v jabolko, začutiš
prečudovito ljubezen sokov,
ki so se medili in dozorevali zate,
da te ob jutranji jesenski rosi odžejajo.

Kričim,
po tistem česar ni.
In si želim,
da bilo bi.

Vse tisto, kar še bo,
in kar je že bilo.
Vse tisto kar živi samo
in tisto le, kar sanjamo.

In morje in nebo,
in zvezde in temo.
Bi rada doživela
se nad vse povzpela.

Dajte mi vina, da v glavi se zvrti,
dajte mi vina, da srce ne boli,
dajte mi vina, za njeno slovo,
jutri ob meni več je ne bo.

Pil bom belo, pil rdečo,
daj še več za mojo srečo,
tako nesrečen še nisem bil,
vse do dna ga bom pil.

Ljudje kar glejte, kaj se godi,
z revežem, ki trpi,
zaradi ljubezni, ki me je pustila,
nič več se ne bo vrnila.

Življenje je težko,
ni mi lahko,
brez tebe nemogoče bi bilo.
Ljubezen tvoja,
me gor drži,
da ne počnem neumne reči.

Včasih se mi zdi,
da proti meni so vsi,
da vse narobe mi gre,
da nihče za mano se ne ozre.

Takrat k meni stopiš ti,
na uho nežno šepneš mi,
da rajši me imaš,
kot celi svet,
z mano večno želel bi živet.

Samo v mislih sem premešal čarovniške karte,
in samo v mislih sem jih potem vrgel po mizi. Sam
sem bil, nihče me ni videl in nihče me ni slišal.

Iz tega kupa sem potem vzel dve karti in jih obrnil.
Na njih sem naslikal točno to kar si točno želim. To
točnost sem lahko narisal v eni sekundi, dve sekundi
bi že bili morda preveč časa za to.

Potem sem pozabil na ti dve karti, postali sta neesencialni.
Občutek, ki sem ga lahko v sliki njih zaznal je bil pomenbnejši kot pa karte same,
pozornost sem namenil samo temu občutku, okopal sem se v spektru njega.

K tebi se misli so zopet vrnile,
prvo so pot že nekdaj prehodile.
Niso pustile le zven teh spominov,
ki so v nama se zopet zbudili.

K tebi se misli so zopet vrnile,
spet kot nekdaj v barvah jeseni;
Pisane, svetle, v soncu odbrane,
srce ogrele, ozdravile rane.

K tebi se misli so zopet vrnile,
v tvojih očeh se kot rosa iskrijo,
tiho, opojno v duši vzplamtijo,
tople kot plamen, se v nama budijo.

GREH

Na hrbtu ljubezni zaboden v oči,
od tam, kjer ugaša, kjer le še brli.

Ostanek večera pod trudno lučjo,
kot pričo kipenja, med njim in med njo.

Se vrača in hvali svetniško krepost,
čeprav sam ukazal združiti je most.

OBET

Peni se kot morje, ko čez rob kipi,
nenehno hrepenenje zamujenih noči.

Kjer ona bo kot struna in on napeti lok,
izvabljal melodijo z dotiki vročih rok.

Z rahlim dotikom me povabiš,
v neslišne zgodbe, na potovanje,
skozi svetlobo in mrak,
skozi nepredstavljivo,
težko pričakovano,
v nekaj neznanega,
v predajanje, prostost,
v navdih,
v nekaj,
kar bi še vesolju vzelo dih.

Na klopci v parku si sedela,
česal Ti je z očmi lase,
kako si smrtno ga prevzela,
sploh ne veš, oj Ti, dekle!

Podaril bi Ti vse življenje,
kaj več od tega ni imel,
delila bi z ljubeznijo trpljenje,
a ljubiti Te ni smel...

Ni smel ljubiti Ti nasmeha,
Ti pobožati oči ni smel,
storiti s Tabo ni smel greha,
drugo je za ženo vzel...

Predan
razkrijem stih.
V daljavih mojih sanj
čarobni ples začenja z njim
nov dan.

Preklan
je čarni stih.
V daljavi mojih sanj
si ti, zdaj se rojeva z njim
nov dan.

Vem, kaj srce misli si,
da na svetu zame si le ti.
Sreča, ljubezen in veselje,
vodilo moje bo življenje.

Ravno ko gledam ti v oči,
ne morem verjeti, da tu, si ti.
V svoji roki nosim potrdilo,
da te moje srce ne bo ranilo.

Ljubilo te bo bolj in bolj,
dokler imela me ne boš dovolj.
Upam, da se to ne bo zgodilo,
vem, da sadove srce bo obrodilo.

Nekaj dni te ob meni ni
in že srce strašno pogreša te.
V srcu mislim nate le,
Ker v duši obstajaš samo še ti.

Vsako noč želim si tvojega poljuba,
dobil ga bom, to je moja obljuba,
vsako noč me solza spomni,
kako v meni srce, prazno doni.

Verjamem v prihodnost,
verjamem v naju.
To za naju ni malenkost,
ker hodiva po poti ljubezni,
proti raju.

Tvoje telo je perzijska preproga,
ki se pod mojim voljnato podaja
in vsak njen splet se meni prilagaja,
kot da neznanih statev klic uboga.

Po njeni preji roka se sprehaja,
spoznava mojstrovino vezenine,
pod površino rahle pletenine
odpirajo se vrata v tempelj raja,

kjer smrtniki ne okušajo starosti,
kjer njihovo življenje neumrljivo
je vekomaj zapisano mladosti.

In dokler občutim tebe živo,
na postelji, za naju razprostrti,
upiram se minljivosti in smrti.

Ne hodim več poti,
je le še tlak -
ni več sledi.

Ne pazim več krivin,
je le še znak -
ni več pasti.

Nič več ne poletim,
je le še zrak -
ni več višin.

Ne čutim več dotik,
je le še prah -
ni več oblik.

Izhodiščna točka je gen.
Kupite poceni sojo, polento, paradižnik!
Vse raste, cveti in zori na gredah pod polivinilom.
Super polivinil nastane s polimerizacijo vinil klorida.
Kupite rdeče jagode s povešeno težo,
ki rastejo v zavetju lune pod španskim nebom.
Bodičasto in puhasto je njihovo napeto telo
z okusom po razmočenem dušiku. Privoščite jih
svojim otrokom, babicam in dedkom!
Merkator bo raj, Meka za vse!
Indija Koromandija. Izobilje na mizi.
Nagovarja te hrana z novim genskim zapisom.
Novost, super novost! Ugrizni v sadež!
Ob ugrizu se bo iz sadeža ulila kri. Virusi odpornosti.
To priložnost pri mizi so že izkoristili v Zambiji.

Si prikličem v spomin
pretopli Tvoj objem,
zaprem oči v skomin,
Ti naproti grem...

Na drugi strani,
v jasi trave žuborijo,
v rosi, kot v rani,
koraki Tvoji še gorijo...

Širnih rok pritečeš,
me objameš ognjevito,
s poljubom mi opečeš,
kar je z mavrico zakrito...

Ne vem več ne za kraj in ne za čas.
Vabila si, kot cvet metulja snubi,
z lasmi mehko prepredla mi obraz
in mi posula ustnice s poljubi.

Posula si mi ustnice s poljubi,
z lasmi mehko prepredla mi obraz,
vabila si, kot cvet metulja snubi.
V omami sem pozabil kraj in čas.

V omami sem pozabil kraj in čas,
ko vdal sem se ljubezni, vdal pogubi.
Ne vem več, kdaj srce mi strl je mraz.

Ne vem več, kdaj srce mi strl je mraz,
ko vdal sem se ljubezni, vdal pogubi.
V obupu sem pozabil kraj in čas.

Živim v deželi tisoč užitkov.
Srkam mistiko iz kozarca.
Srebam poezijo s Parnasa.
Z avtetntičnimi strastmi hodim previdno,
malo očesno poševno po knjigah
in si delam zaznamke na robovih.
Igram se s kozmičnimi žarki.
Ližem opojnosti z okusom po vanliji in cimetu.
Se ljubkujem s fetiši hrepenenja
in se vrtim v razigranosti strukture
barv, okusov in oblik iz moje krvi.
Se uležem na bel papir brez naslova
in sem kraljica z razvezanimi očmi
v svoji podobi iz zrcalca, ki me gleda iz tišine.

Ko prihajam nazaj k stvarem
skoz trnjevo svilo in obskurno zaveso
dvomov in na postelji razmišljam,
kako se mi je zjutraj zasvetlikal dan
ves svetal, sončen in vesel,
in kako mi je nekaj znotraj izgovarjalo dan
večerno rdeče, z orgelskim koncertom
preoranega neba in dvom je ustvarjal fuge,
nekakšne naplavine žvepla
(vrag naj jih vzame),
ki so mi sredi belega dneva prebudile
telo naj se vendarle zganem in grem.
Spregledala sem, kako se te naplavine
zarivajo z ostrim vonjem skoz ozračje
in jaz z zatiskanjem svojih oči,
jih sploh ne spodim stran, ko mi plužijo misli
znotraj po črtah, kjer me liže kri spomina.

Ni ti treba solz točiti,
ni ti treba pred menoj se skriti,
rad bi roko ti podal,
da bi te obvaroval.

Boli me, ko vidim te trpeti,
spusti me blizu,
želim te objeti.
Naj občutim bolečino,
ki nad tabo zdaj bedi,
skupaj jo bova pregnala,
zaupaj mi.

Ni ti treba solz točiti,
zdaj sem tu ob tebi,
brez strahu name se okleni.

Ko teža časa rušo bo zdrobila,
ko črvov truma bo meso požrla,
ko bo hrustanec gruda strla,
ostala zapuščena bo gomila.

Jesen jo z listjem vlažnim bo pokrila,
z robidjem sivim ji obraz zastrla,
ograjo črno rja bo odrla,
še preden vsa bo v blato potonila.

Kako si želim,
da vladal bi mir in sreča,
da beseda ne bi bila tako boleča,
da znali bi si ob strani stati,
večkrat od sreče se smejati.

Kot iluzija to se zdi,
smo res čisto brez moči?
da kaj takega bi nam uspelo,
življenje lepše se bi zdelo.

Ne želim spreminjati sveta,
vsak svojo vlogo pač ima,
jaz želim si še le to,
da ob meni ti ne bo hudo.