Z vsakim korakom, z vsakim dnem,
proti tebi bolj sigurno grem.
Na poti pa spremlja me mnogo stvari,
srečam prijetne in zlobne ljudi.

Vsako jutro, ko se zbudim,
vsak večer, ko v miru zaspim,
tudi vsak trenutek med tem,
vem, da na poti k tebi grem.

Kje si, kako dolga je pot še do kraja?
Povej mi, koliko časa mi še ostaja.
Nič ni pomembno le to, da živim,
trenutke zapolnim in se veselim.

Spet hladni oblaki
letijo mi čez prsi,
spet črne misli
mi hitijo skozi glavo.

Vrnila se je stara poezija,
ponovno, moja bojazljivost je sumljiva,
stari srh vrinil se je v kožo.

Moje prsi dihajo počasi,
moja glava misli hitro,
moja poezija je po starem,
bojazljivost, ista kakor vedno,
srh imam po hrbtu in rokah.

Čudovit občutek,
ki ne mine,
zapolnil je spomine,
opravičil vsa dejanja,
izbrisal vse praznine.

Oh, Bog,
zakaj si nas ustvaril,
zakaj si dopustil,
da naš rod,
te je užalil.

Nevredni smrti,
živimo,
zapisani peklu
umremo,
oh, čudovit občutek.

dal si mi sanje
sem ujela se vanje…

nemočno zajeta
v šapah spomina

dala ječarju sem
ključe moči

da v njega objemu
ljubila se bi

življenje je en sam čas,
ki se z vsako sekundo izteka,

življenje je ena sama pravljica,
ki se bo nekoč končala,

življenje je kot en sam cvet,
kateremu odpadejo cvetni listi,

življenje je ena sama pesem,
ki se izpeva,

življenje je en sam dar,
ki ti bo vzet.

ne reci besede, le stisni me močno,
da začutim te ob sebi,
da začutim, da ob meni si.

ne reci besede, le poljubi me strasno,
da začutim te ob sebi
in pozabim na težave vse.

rekli so mi,
da moram čakati,
čakati da odrastem.

ko pa sem odrasla so mi rekli,
da moram čakati,
čakati da si ustvarim svoje življenje.

ko pa sem si ga ustvarila,
so mi rekli,
da moram čakati,
čakati da se postaram.

prepričanje v obstoj sreče,
to je napaka!
velika in ogromna napaka človeštva!
sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar.

sreča ni obstajala v kraju,
kjer sem bila,
sreča ne obstaja v kraju,
kjer se moja senca zdaj nahaja.

sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar
in nikdar obstajala ne bo.

včasih nerazumljive so besede,
včasih skrivnostne so besede,
včasih besede sploh niso besede,
včasih pesem sploh ni pesem
in včasih je ne pesem pesem.

Ko bi le videl
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako ga je gledal
in se muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez njegovo telo.

Ali ga res nisi videl
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Nič dobrega v meni ni ostalo,
vse sem tebi dala,
časa zase si ne jemala,
od drugih se odtujila,
vero v vase izgubila.

Rada bi, da vidiš ti,
kar iz mene naredil si.
Pravi šok sem doživela,
ko končno sem dojela,
kako v resnici boli,
če moja sreča važna ni,
le da si srečen ti.

Sem dolgo tuhtal, MOJCA, obsorej,
mar ni zdravila, sladkega napoja,
kako, da nisem spomnil se že prej,
le črko izpustim, in že si MOJA.

Mar ni le iz besed odmev,

očesni soj

je le odsev,

cvetov opoj,

akrostih zlije ga v odpev.

Šla sem mimo starodavnega znamenja,
ki so ga postavili predniki v spomin
na žrtve kuge, ki je razsajala v 14. stoletju.
Kuga je bila bela koščena smrt, ki je škrtala
z zobmi, davila ljudi, praznila hiše
in spravljala cele vasi prebivalcev pod rušo.

Priplazila se je pod repom podgane
in je z ostrimi sekalci grizla češplje, krompir
in lazila po vrečah moke po podstrešjih
in shrambah. Tudi gospodinjo Tinco je obiskala,
»po vrsti, kakor so hiše v Trsti«, in vsakdo
je pokopal ducat svojcev, z apnom poškropil
in blagoslovil hišo, a pogrebcem ni koristilo
niti čisto žganje iz samih tropin, razen
Tinčinemu možu Štefanu, ki je pokopal
svojo ženo, starše in svoje otroke, a on
je kar po nekem čudežu ostal živ.
Vprašal se je kdo bo pa njega pokopal,
če bo zadnji umrl. Kuga mu je odgovorila,
da je sicer utrujena, vendar da bo ona
opravila pogrebni obred in nato odšla naprej.

Ob pogledu nate sem zastal,
utrip srca je podivjal,
vročina me je kar oblila,
v hipu vame si se nastanila.

Misli vse so izpuhtele,
noge držati me niso hotele,
kaj takega se mi ni še zgodilo,
doživljal pravo sem idilo.

Hrepenenje po tebi se stopnjuje,
srce z razumom se bojuje,
vsak gib, ki ga storiš,
plamen strasti v meni prebudiš.

Nek Friki, unikum v akademskem prostoru naj bi se konvertiral
na Depaartment of Philosophy, ko je v žitu pustil kroge hudič
in je na empirično preverljiv in prepričljiv način po principu
»Intelligent Design« položil filozofa prof. Slavoja za veliko mizo
na kontuzijskem diskurzu v koš, ko je izpeljal aksiom,
s katerim je šokiral ves znanstveni svet tako-le:
Trebuh vesolja je aksiom al pari niču.
Je inštrumentarij, ki dosega notranje in zunanje
gigantske praznine, je kontinuiteta brezmejnega niča.
Nenasitna praznina je potegnila nič vase
in ga reproducira kot likvidatorsko avtoriteto,
ki je obrušena z zaobljenimi robovi ničle.
Na predpasniku vesolja so se prepoznale
krvave srage ranjene praznine, ko je skozi nič poniknila
v paradoks in ustvarila aksiomu metaforo tretje poti –
abstrakcijo s procesom netransparentnosti,
hrumečo tišino s slepim tirom.

Ne vem kako poljublja
in če ustvarjen je za to,
se sploh lahko zaljublja,
ne vem, če je tako...

In če te prime za roko,
kot me ti, mar poleti
in nežno je tako,
da od sreče zaboli?

Ima objem preproge,
iz gorskih trav spletene,
za mirne sanje mnoge,
samo zame narejene?

Poljubljajo bohotne jo narcise,
v prosojni pajčolan se tkejo same,
čarobni vonj, smaragdni dež omame
v kalejdoskop kristalni zavrti se.

Kjer prah utrinkov mavričnih topi se,
kjer najprej plameneča strast se vname,
skrivnostni čar kot sen uhaja vame,
iz nje, kjer soj srebrnih solz svetli se.

Odet v kopreno tihih senc miluje
labod krasan z drsečo se gladino,
šepet jezerskih vil ob njem valuje.

Kjer lok bregov utonil je v globino,
na belih krilih Pegasos potuje
iz nje, kjer skril sem svojo bolečino.

Pogrni jo z mehko tkanino.
Po potešeni želji se zlekni ob njej
in prepusti ji svojo voljno roko,
v katero se lovi njen hip.
Z vonjem ženske te popisuje
in drsi skoz pore tvoje kože,
da pije molčeče sanje,
ki zorijo v ponovne združitve.

Z zlatimi školjkami si oblepil
njeno telo in naslonil zven
svojega srca na notranje uho.
Z akordi ptičjega petja
ji nakrmiš dušo in s plesom
perutnic ji podarjaš hrepenenje.
Zarisuješ božanske zakone vanjo.

Visela je med trtinimi listi
z lasuljo vipavske zemlje
in lahkotnostjo vonja.
Grozd mi je pokril dlan
in jo obložil z modrimi sadeži.

Med vlakni temnega kamna,
pokritimi z žarki svetlobe,
kakor iz krvi lastne jeseni,
ki zori dušo, sem brodila vodo
in privabila sonce v svoje telo.

Dozorela je težka grozdna jagoda
potem, ko sem se navadila živeti
med listi in spati med koreninami,
kot božanski trenutek otroškega spomina.
Sanjala sem o tistem sadežu,
ki mi je ponudil poslednji obrok otroške ljubezni.

Nov zgodovinski vek se začne,
ko je sin genovskega tkalca Krištof Kolumb
priplul čez oceane v Novi svet
in je s špansko kačo privezal zasidrano ladjo
v vodah Orinoka, raziskal honduraški zaliv
in prišel do Panamske ožine.
Od tam je prinesel v Evropo tobak, koruzo in krompir.
Tudi tam je rasla materina dušica in praprot,
mlada drevesa, podrast in trava.
Jeleni, karibuji in srne so se skrivali pred volkovi,
Indijanci so pasli lamo in oboževali sardelice.
Španci so postavili tu prve farme za svoje človekove pravice.
Tam se začenja svet nove dejanske resničnosti,
svet sužnjev in gospodarjev; svet, ki pleni
svilo, zlato, rudo, kovine in iztreblja gozdove.

Zaroto skovati,
ljudi pretentati,
zahtevati srečo,
prihodnost svetlečo.

Neposlušne pretepsti,
z opozicijo pomesti,
spomenike razbiti,
grobove razriti.

Tako si lepa,
kot neumna.

Lepo dišiš,
ko zadehtiš.

Ko obraz se ti zjasni,
nevoščljivo sonce potemni.

Pred tabo ne kolena,
padejo prav vsi,
prav zares,
najlepša si.