Ne, nocoj ne spe
žgoči spomini!
Vse celice nocoj bede,
valovi vihre na obzorju
kriče drvijo h barki v morju.

Komaj še drže,
natrgana v orkanu jadra
v valovih se gube.
V skeletu samem bolečina
z okusom praspomina.

bil sem neznan in skrit,
pred mnogimi očmi,v življenju,
ki mi je ena sama neznanka.

a kljub temu sem bil viden in opazen,
pred mnogimi očmi, v življenju,
katero mi roko podaja, kot edini prijatelj.

bil sem neznan in hkrati viden,
bil sem skrit in opazen, v življenju,
katero je bilo ena sama neznanka,
a hkrati tudi moj edini prijatelj.

čuden se zdim si jaz
čuden se mi zdiš ti
in čudni se mi zdijo vsi.

čudne se mi zdijo rastline,
čudne se mi zdijo živali
in čudni se mi zdijo ljudje.

čuden se mi zdi svet,
čudno se mi zdi vesolje
in čudno se mi zdi prav vse.

Ker skupaj gradimo lepo prihodnost za vse.

Pesmi opisujejo neskončnost morja doživljanja, medtem ko se spreminjajo v plesu med čustvenim, miselnim in duhovnim svetom. Na zgoščenki je izbranih 12 pesmi iz knjige, ki Vas spodbudijo k poglabljanju v svojo notranjost, spodbuditvi razmišljanja o naši biti in o povezanosti z vsem.

Izkupiček prodaje je namenjen humanitarnemu zavodu Vid.

Knjigo kupite v zavodu BISERNICA (cena 4230 SIT).

nor se si zdim jaz,
nor se mi zdiš ti
in nori se mi zdijo vsi.

nor se mi zdi človek,
nori se mi zdijo ljudje
in nor se mi zdi cel planet.

ne vem kdo sem,
ne vem od kod prihajam,
ne vem niti, če sem človek,
ne vem niti to, če sem od tega planeta.

Nenehno o ljubezni govoriš,
zanjo prav nič ne storiš,
od nje samo zahtevaš,
se sploh kaj zavedaš?
da ob tebi ne bo ostala,
od straha trepetala.

Kaj je narobe s tabo?
Kje si se rodil?
Kdo te ljubiti je učil?

Ženska je kot roža,
ki jo zalivaš,
kot veter, ki pred njim se skrivaš,
kot sonce, ki žari,
toplino dati ti želi.

Pojdi zdaj,
ne oziraj se na me,
med nama konec je.
Kot mora, ki se je končala,
za teboj ne bom jokala.

Človek sem,
želim živeti,
vse videti, vse doživeti,
za trenutek kdaj obstati,
tišini prednost dati.
Nabrati novih si moči,
da ljubezen lahko živi.

Kdo bi lahko izmeril globino rdečih sanj,
duh po dežju in rosi, jutranjo veselost
in droben pogled cvetov z negovanim veseljem
do rdečega, srečo kosmatih čmrlov, čebel
in metuljev, ki obletavajo cvetove?
Kdo je udeležen na tej balkonski zabavi
iger rdečega? Je mar gorečka zavetje
pred željami zaljubljencev?
Je vesela svatba cvetov ljubezni, ki so za hip
pozabili na človeka in šelestijo proti nebu.

Bila sem zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.

Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem rekla očetu,
naj pomeri puško v tarčo
in punčka je bila moja.

Ukročena burja se spreminja
v lahkoten veter, ki ziba travo
nemirne kraške pokrajine,
odkoder se oglašajo glasovi ptic.
Bori so nekaj posebnega
in s počitkom vedno odlašajo.
Pride čas, ko jim zašumijo veje
in po gmajni se popkom
odprejo cvetovi belega »žvepka«,
ki s svojo bleščečo skrivnostjo
in dišečim vonjem vabijo čebele,
da poletijo na brinjeve prašnike peloda.

Zaradi veselja
do žalosti,
bom pel
o sreči,
svojo rahločutnost,
bom zamenjal
za razvrat.

Poštenost,
toplino duše,
bo pohodil čas,
za prgišče cekinov.

Svetlobo dajanja,
naj prekrije,
noč jemanja.

Nocoj se vina bom napil,
v omami jokal,
kozarce vse razbil.

Zapojte cigani,
tisto,
o nesrečni ljubezni,
pojte, le zame.

Naj mi poči srce,
ne morem brez nje.

Marsikdo na tem svetu izpušča življenje,
da bi ujel večnost v neskončnosti
in ko gleda za seboj
to okamnjujočo pokrajino,
se vpraša ali je tudi sam kamen postal.
Nadaljuje nepredvidljive kamene poti,
jim brusi robove, preskakuje ostrine.
Neskončnost ga vabi: »Vstopi noter!«
Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni.
Prostora je na pretek.
Večnost je spustila v dvorane svoj duh,
ki miruje v obraz in telo.
Jaz se gibam, moja stopala hodijo,
moje srce utripa, ustnice govorijo,
oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj.

Kako se je tvoja ponošena beseda
zmogla sleči do golega
in odložiti svoje strgano oblačilo,
stopiti pod prho
in očiščena stopiti pred mene?

Ali nisi bila spodaj pod oblačilom
v golem telesu že malce postarana?
Ali si spregledala mojo igro čakanja
in odklenila ključavnico za besede
in naredila prostor, da bi se me dotaknile,
zložila besede vame in sezidala
novo zgradbo, mali dvorec,
v katerem bi kraljevala gola
in jaz bi vonjal žensko v tebi.

Na konici duhovne aspiracije
vonjam žgočo belino,
vonjam dišeč dateljnov gaj,
belo blaznost na ostrini zenita.
Na višini nekaj tisoč metrov
nad mano divjajo turbolence.
Tam biva emigrantska resničnost,
padanje sonca in kometov vanjo,
ki gradijo nasipe in okope upanja,
brez zaupanja v elite, ki jih producira čas.
Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija
ni več; tudi Michelangela, Rubensa,
Van Gogha in Rodina ni več.
Sproščena je velika emotivna moč,
ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu.
Geniji so zunaj elit, kakršna sta
na primer Buch, Blear in podobni.

V zlatih kodrih otroka
se skrivajo ostri sekalci človeka.
V kozarcu rdečega je kaplja mladosti.
V nasmukanem jasminu ležijo
prve besede, nek drobtinast spomin,
ki vznika iz skorje kruha,
iz katere rastemo.

Drsimo skoz človeško telo,
skoz zelene in rdeče naslove bivališč,
skoz prostore, ki premorejo dim,
erotiko, dnevno svetlobo in električno luč;
skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost
in maščobe, ki smo jih spili z mlekom.
Živimo z drobci posameznih doživetij
in občutij nekaj tukaj, nekaj tam.
Odpiramo in vdiramo v maternico,
da bi pridobili na prostornini ljubezni.
Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo
dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo,
stojimo na vratih kot varuh skrivnosti.

Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.

Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.

Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti v nedoločenosti.

V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozjapara ob Vipavi,
sem slišala prigovarjanje
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ginjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da ni na nikogar naletel,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.

Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so ležali njegovi
otročički, glasba vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.

Aprilski dež poljublja mehke trate,
razpira popke, ko žari v svetlobi dneva,
iz njih podoba tvoja se rojeva,
aprilski čas je čas, ko mislim nate.

Nemirne kot smehljaj so ptičje jate,
iz tvojih biserov pomlad odseva,
mar čudno je, če mi srce veleva
elizijske zapeti stihe zate.

Razkuštrane so trave na livadi,
mehko razlivajo se med poljane,
objema vetrc jih in nežno gladi.

Vir: avtor neznan, prispelo po e-pošti

Naš predsednik je v tem letu
dosti potoval po svetu,
v želji da bi ga popravil,
pa je ves denar zapravil.
Vlada mu ga več ne da,
čes da naj bo kar doma.
Kaj je revežu storiti,
če bi hotel še kam iti?

Naj se vozi na motorju?
Naj gre z barčico po morju,
naj z balonom gre po zraku?
Naj se raje pelje v vlaku
ali sede na kolo?
Naj gre peš, dokler bo šlo?

Prosim, da do nedelje 15.10.2006 ne pošiljate v objavo poezije, ker bom odsoten in je ne bom mogel objavljati in da me ne bo čakalo preveč čakajočih člankov. Od nedelje naprej pa spet veselo dalje.

LP Igor