Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Knjiga Zlata žlica z zgoščenko (Neja Zupan) za Vas in za otroke
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:21 CEST
Uporabnik: Anonymous
Ker skupaj gradimo lepo prihodnost za vse.
Pesmi opisujejo neskončnost morja doživljanja, medtem ko se spreminjajo v plesu
med čustvenim, miselnim in duhovnim svetom. Na zgoščenki je izbranih 12 pesmi
iz knjige, ki Vas spodbudijo k poglabljanju v svojo notranjost, spodbuditvi
razmišljanja o naši biti in o povezanosti z vsem.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:15 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Kdo bi lahko izmeril globino rdečih sanj,
duh po dežju in rosi, jutranjo veselost
in droben pogled cvetov z negovanim veseljem
do rdečega, srečo kosmatih čmrlov, čebel
in metuljev, ki obletavajo cvetove?
Kdo je udeležen na tej balkonski zabavi
iger rdečega? Je mar gorečka zavetje
pred željami zaljubljencev?
Je vesela svatba cvetov ljubezni, ki so za hip
pozabili na človeka in šelestijo proti nebu.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:13 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Bila sem zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.
Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem rekla očetu,
naj pomeri puško v tarčo
in punčka je bila moja.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:12 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Ukročena burja se spreminja
v lahkoten veter, ki ziba travo
nemirne kraške pokrajine,
odkoder se oglašajo glasovi ptic.
Bori so nekaj posebnega
in s počitkom vedno odlašajo.
Pride čas, ko jim zašumijo veje
in po gmajni se popkom
odprejo cvetovi belega »žvepka«,
ki s svojo bleščečo skrivnostjo
in dišečim vonjem vabijo čebele,
da poletijo na brinjeve prašnike peloda.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:10 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Marsikdo na tem svetu izpušča življenje,
da bi ujel večnost v neskončnosti
in ko gleda za seboj
to okamnjujočo pokrajino,
se vpraša ali je tudi sam kamen postal.
Nadaljuje nepredvidljive kamene poti,
jim brusi robove, preskakuje ostrine.
Neskončnost ga vabi: »Vstopi noter!«
Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni.
Prostora je na pretek.
Večnost je spustila v dvorane svoj duh,
ki miruje v obraz in telo.
Jaz se gibam, moja stopala hodijo,
moje srce utripa, ustnice govorijo,
oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:08 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Kako se je tvoja ponošena beseda
zmogla sleči do golega
in odložiti svoje strgano oblačilo,
stopiti pod prho
in očiščena stopiti pred mene?
Ali nisi bila spodaj pod oblačilom
v golem telesu že malce postarana?
Ali si spregledala mojo igro čakanja
in odklenila ključavnico za besede
in naredila prostor, da bi se me dotaknile,
zložila besede vame in sezidala
novo zgradbo, mali dvorec,
v katerem bi kraljevala gola
in jaz bi vonjal žensko v tebi.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:07 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Na konici duhovne aspiracije
vonjam žgočo belino,
vonjam dišeč dateljnov gaj,
belo blaznost na ostrini zenita.
Na višini nekaj tisoč metrov
nad mano divjajo turbolence.
Tam biva emigrantska resničnost,
padanje sonca in kometov vanjo,
ki gradijo nasipe in okope upanja,
brez zaupanja v elite, ki jih producira čas.
Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija
ni več; tudi Michelangela, Rubensa,
Van Gogha in Rodina ni več.
Sproščena je velika emotivna moč,
ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu.
Geniji so zunaj elit, kakršna sta
na primer Buch, Blear in podobni.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:04 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
V zlatih kodrih otroka
se skrivajo ostri sekalci človeka.
V kozarcu rdečega je kaplja mladosti.
V nasmukanem jasminu ležijo
prve besede, nek drobtinast spomin,
ki vznika iz skorje kruha,
iz katere rastemo.
Drsimo skoz človeško telo,
skoz zelene in rdeče naslove bivališč,
skoz prostore, ki premorejo dim,
erotiko, dnevno svetlobo in električno luč;
skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost
in maščobe, ki smo jih spili z mlekom.
Živimo z drobci posameznih doživetij
in občutij nekaj tukaj, nekaj tam.
Odpiramo in vdiramo v maternico,
da bi pridobili na prostornini ljubezni.
Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo
dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo,
stojimo na vratih kot varuh skrivnosti.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:03 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:02 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.
Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti v nedoločenosti.
ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:01 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozjapara ob Vipavi,
sem slišala prigovarjanje
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ginjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da ni na nikogar naletel,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.
Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so ležali njegovi
otročički, glasba vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.
sreda, 11. oktober 2006 @ 11:50 CEST
Uporabnik: Anonymous
Vir: avtor neznan, prispelo po e-pošti
Naš predsednik je v tem letu
dosti potoval po svetu,
v želji da bi ga popravil,
pa je ves denar zapravil.
Vlada mu ga več ne da,
čes da naj bo kar doma.
Kaj je revežu storiti,
če bi hotel še kam iti?
Naj se vozi na motorju?
Naj gre z barčico po morju,
naj z balonom gre po zraku?
Naj se raje pelje v vlaku
ali sede na kolo?
Naj gre peš, dokler bo šlo?
petek, 6. oktober 2006 @ 21:55 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Prosim, da do nedelje 15.10.2006 ne pošiljate v objavo poezije, ker bom odsoten in je ne bom mogel objavljati in da me ne bo čakalo preveč čakajočih člankov. Od nedelje naprej pa spet veselo dalje.