Ljubezen svoj pomen dobi,
ko o tebi se govori.
Kot angel varuh si bila,
dotaknila vsakega si se srca.

Dobro v sebi si nosila,
z nami vedno jo delila,
rada z nami si se smejala,
žalost hitro nam pregnala.

Vedno smo te občudovali,
kako lepo si ravnala z nami,
kako si se razveselila,
ko objem si nam podarila.

ODŠEL JE POGUM…

ko monotonost kolesnic širokih
v rdečem blatu se končala je

in skozi hlad oči ledenih
me zadelo njih sovražno je srce,

z orožja grožnjo v rokah,
ki srhljivo svetilo se je.

Jutro rano.

Na mirni gladini temne vode
bleščeča svetloba odseva se;
drhtenje znotraj srca
začutim prevzeta od lepote te.

O, Marija, Mati Sveta,
ki dvigaš mojo dušo do neba,
ljubezni čiste me učiš!

Hvala ti za dar,
da tako ljubiti smem,
hvala ti za dar,
da tako ljubiti znam!

Reka življenja naju je popeljala tja,
kjer ljubezen je doma .

S spoštovanjem in zvestobo jo gojiva,
da je ne izgubiva.

Če ne bova zašla s poti,
bova srečna še mnoge dni.

Ve, da vse okrog nje se vrti,
ve, da radi jo imamo vsi,
ve, kako izkoristiti vse to,
da po njenem bo.

Navihana je,
rada se smeji,
nagaja, ko všeč ti ni.

Tudi pridna zna biti,
poslušati, se učiti,
kaj pospraviti, narediti,
veliko čokolado prislužiti.

Ponoči kričijo,
takrat se iščejo,
se med seboj lovijo.

V hladnih,
zimskih nočeh,
brez snega,
blaznijo,
kričijo,
po nečem hrepenijo.

Nihče jih noče,
nikamor ne morejo,
nevidne za svet,
izgubljene duše,
blodijo,
ne vedo
kdo so.

Ne smem se zaljubiti,
ti bi me ranila,
za dolgo v meni vse ubila.

Ne morem se zaljubiti,
tvoje oči bežijo,
v stare rane sevajo, bolijo.

Nočem se zaljubiti,
ti bi se smejala,
brez ljubezni, rada bi se le igrala.

Zakaj drhtim in iščem v tej pustoti,
kjer sivi plašč duši me in ovija,
boleče mrak v telo se mi upija,
o vest, pošast strašna na moji poti.

Prijatelj moj, stopiva zdaj v temne ječe,
popeljem te med vlažnimi zidovi,
kjer se končajo ti podganji rovi,
odmev zbudi naj spet duhove speče.

Vijuga strmo se v temo stopnišče,
pot ozka v kamnu mrtvem je vklesana,
s tančico črno duša je obdana,
telo otrplo spušča se v grobišče.

Kako naj povem ti,
da ob tebi trpim,
kako naj pokažem,
da več si želim,
kot prazne besede,
ki po sobi donijo,
ko okno odpreš, se razgubijo,
v srcu pa rano pustijo.

Nočem tvojih poljubov,
nočem telo,
nočem obuditi kar je bilo,
zaprla sem vrata,
odpelji se stran,
v deželo svojih sanj.

Nate nismo pozabili,
s teboj radi bi slavili,
nežno roko ti podali,
najlepše želje ti predali.

Ob tebi radi bi bili,
ko željo si boš zaželel,
torto rezati začel.
S teboj bi radi,
si peli in se smejali,
ob torti se sladkali.

Očke odprte na široko
raziskujejo nebo in zemljo
vprašujoče, iskrivo gledajo vate
polne iskrenosti, dobrote in lepote.

Vse je čisto, rožnato in krasno,
ko gleda dete te nedolžno
doseči te z rokami hoče
želi bližine tvoje si tople.

Drobno dete še ne ve,
kaj na svetu tem je vse?
Razumeti to življenje še ne more
v srcu nosi srečo, sanje lepe.

Mami, mami, kje si ti?
Dete samo se zbudi
žalost naseli se v oči
joče srček in ječi.

Milo joče dete malo
misli, da je izgubilo mamo
mami pa hiti, hiti
sinčka dragega tolažiti.

Nežno stisne dete na srce
srčka dva polna ljubezni in miline
zavzdihne sinček in se umiri
v roki božajoči brez skrbi zaspi.

Gledal sem
prosojne ljudi,
videl sem
prozorne smeti.

Še zmeraj
se mi zdi,
več ljudi,
več smeti.

Skrivam se
in spet,
na moji poti
človeška smet.

Črno krinko imam na očeh,
čez dušo pa prozorno,
zmeraj padem v nezavest,
če kdo kaj reče mi osorno.

Gosto perje me krasi,
nekje v njem si tudi ti,
zdaj mi pa oprostite, moram iti,
največjo rano na srcu si previti.

ZVEZDE
biserne mehko
se na zemljo vsipajo...

SREBRIJO
v eno združeno
tvoje ter moje srce in telo.

LJUBEZEN
svetlobe je odeja ta,
ki na naju se spustila je z neba,

NAJINO
življenje poljubila,
z dari večnosti blagoslovila.

Šepeta lahnega vetrič
me pelje v srca tvojega globine
in pesem njega nežna
prebira harfe moje duše strune.

Te pijem v zvezd srebrnem siju
in ti odžejaš se iz moje čaše,
ko vihar strasti telesa
v noč neskončno naju jaše.

Harmonije nežne melodija
se v hotenja ritem je ovila,
v blisku se sprostila, da nebo
oplodilo žejno je zemljo.

Luna, zvezde, Ti in Jaz.
Tvoji nežni dotiki, moj žareči obraz.
Tvoj vzdih, tvoj šepet, moje ime.
Moj stok, moj krik, želim si te.

Eksplozija v srcu, sreče navdih.
Vroča koža, neučakan utrip.
Prepletena telesa, ustnic spoj.
Neverjetni, ognjeni - ljubezni napoj.

Zdaj le Ti in Jaz. Jaz in Ti.
Nič več ne obstaja, le plamen strasti.
Zdaj sva ujeta, nazaj ni poti.
Samo Ti in Jaz, le Jaz in Ti.

Moje srce z lahkoto ti predajam,
Moje solze z veseljem ti poklanjam
Darila boljšega , oprosti, nisem našla.
Čas neusmiljeno spomine stran odnaša.

Z dreves jesenjsko listje tiho pada,
V svoji popolnosti modrost nebes nad nami vlada.
Deževje z mojih lic tvoje poljube spralo.
Le tvoj meglen obris, nič drugega mi ni ostalo.

Ustavi se, ustavi me, ustavi čas.
Si spomni zdaj moj nasmejan obraz.
Le en trenutek, ta trenutek name misli.
Začuti me v vrsticah moje pesmi.

Predstavljamo nekaj pesmi iz zbirke UPANJE, ki jo je izdala Ivica Bohorč.

Ivica Bohorč se je rodila 10. maja 1966 na Goričici 6 pri Ihanu. V osnovno šolo je hodila v Ihanu in Domžalah. Opravila tečaj za bolniške negovalke in se zaposlila v Tosami, kjer je delala osemnajst let do upokojitve.
Zaradi bolezni je zdaj doma, hodi na dializo in čaka na presaditev ledvice. Zanima jo glasba , rada ima domače živali, posebej muce, ljubi naravo in piše pesmi.

Jesen,ko leto se poslavlja in listje spet rumeni
Ko megla in jutra so pusta ,rad videl bi te, a te ni
Bila bi ista kot takrat,ko prvič od lepote zadet
V srcu ,ki bilo je prazno prižgala si mi upanje spet

Takrat sem bil pijan od silne ljubezni tvoje
Zdaj vem,da ljubil sem nekaj ,kar ni bilo moje
Ljubil sem nekaj,kar nosila si v sebi takrat
In to še vedno nosiš ,le jaz nisem več tak.

Ko sem s teboj spoznavam svet,
ko pomislim nate vem, kaj je pomembno in kaj želim,
ko te čutim, vem kaj je najpomembnejše v življenju.
Ko čutim sebe vem, da je potrebno dati,
če želiš biti srečen, saj le to osrečuje.

Ko te ni, je vse vredu, ravno tako vem,
vem, da je prav, ker živim,
čutim te vseeno, da si v meni,
čutim, da ti lahko dam, saj sem tako blizu tebe.

Ni vsaka mladost lepa,
ni vsaka zrelost zrela
in ni vsaka starost modra.
Kdo si ti, ki sodiš, katera je boljša?
Kdo si ti, ki misliš, da veš, katera pripada meni?

Burja!
In Listje vsepovsod!
Burja!
Vina poln sod.

Sonce,
in mraz naokrog.
Sonce,
a nič več bosih nog.

Solze,
in en sam jok.
Solze,
bolečina in stok.