Tisto noč,
oči so videle rdeče,
srce se je
zvijalo od sreče,
dogorevale so
črne sveče.

Sence jutra,
barvale so tvoj obraz,
k meni stisnil te je mraz,
hrepenenje ustavilo je čas.

Oder je iluzija o odrešenju sveta.
Osvobaja bremena znova rojenim.
Je zanesenjaštvo s psihično držo upodobljenih likov.
Je prostor za rojstvo tragedije iz duha glasbe.
Lik je treba iznajti, hraniti in oblikovati
v srčiki vloge z izraznimi odtenki iz palete občutij,
da preživi privid, ko je duša pripeljana nad prepad,
ki nima dna in muza Melpomena jo vodi, kot vodnega
duha po strugi podzemne reke v iskanju temnega bisera:
sneti verige, osvoboditi ječe in ozdraviti duha.

Gledalec sledi predstavi s svetlobno breztežnostjo
v višinah umitih sanj in Talija, muza komedije
predstavlja na sliki Jean-Marca Nattiera,
lik drugačnega človeštva, zgnetenega iz gline in duha,
kjer šelestijo in cvetijo nadihnjeni značaji in liki,
ki izrazno drsijo med gledalce s svojim humorjem,
ki razgradi še tako trdno obliko resnice.
Drugačni so od molka in tiste potlačitve zavesti,
ki nema zdrkne v pritajenosti v dramski zaplet,
kjer se premika igla barometra notranje temperature
na robu brezna, kjer umira še poslednji Bog.

ji nosil rože je
je cvetje usulo se

ostalo trnje
prebodlo srce

in kri življenja
izteka se...

Ko je temeljito potacal njeno senco
na tlakovanem pločniku,
se je na ulico spustila na noč.
On se je majal pred njo
škrlatno – oranžne barve.
Na tleh je ležal njen pohojeni šal.
Stlačil je grlo steklenice v svoja usta
in zaigral zadnji adut njenega potrpljenja.
Odšla je. Tudi valjarja za testenine ni več uporabila.
On je pljuskal vase pijačo kot dež
in jo »luckal«. Okrog njega se je zbrala množica
firbcev, ki so dorbencljali, opravljali
in vsi skupaj bodo utrujeni od nečesa zaspali,
ne da bi vedeli zakaj so se utrudili.
Vse slovenske pijandure pa bodo kmalu ležale
zakrčene od šnopčka, sadjevca in nočnega hladu.
Eni prej, drugi kasneje.

I.

Toplice niso samo termalna riviera
z golf igrišči, zabaviščnimi parki,
fitnesi in igralnicami z ruletami na srečo.
Marsikdo tudi ne ve, da so toplice
dolgočasna ustanova številnih bazenov,
v katerih se namakajo starajoča bolna telesa
in iz vode molijo od bolečine skrtovičeni
trpeči in zgubani obrazi, nabreklih vek
od neprespanih noči, zaznamovani
s tistim izrazom, ki mu pogosto nadenemo
ime: tretje življenjsko obdobje in invalidnost.

Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti

Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti
ni šlo naprej od glasbe človeka,
ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju.
Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav.
Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin
na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar,
razen ravnodušne beline, barve naključja
in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi
ob dnevu spomina na mrtve.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
………… ki se spreminja v pepel.

Posloviti se hočem in osvoboditi
tiste brezmejne malo nore mladosti
in neotipljivih stvari, ki jih ni več,
a še bivakirajo v nekem šotoru
mladostnega spomina kot oklepna lupina,
kot vzorec v rečeh, ki me silijo, da bi
počela iste norosti, ki so me osvobajale let
in me opogumljale naj vendarle razprem
krila in se s počasnim plahutanjem
povzpnem navzgor, da ne bom kot ptica
prepozna v vzletu izgorela v vžigih slamnatih kop.

Sleči sem hotela pročelja hiš
njihovih sivih betonskih oblačil,
da bi poiskala ognjišče in videla
koliko ognja in žerjavice še premore,
ko plameni spreminjajo
notranje barve spomina v svetlobo.

Stala sem pred vrati in čakala.
Moja hrepeneča radovednost
se je spreminjala v potrpljenje.
Rada bi bila užila nekaj tiste popolnosti,
ki za zaveso ognja daje očesu okus
po besedah notranje luči.

Gledam na neskončni mimohod rdečega,
ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
to neskončno valovanje in pretakanje
sokov sonca skoz kaplje ljubezni
v jagodah teranove trte, poseljene po
brajdah in »borjačih« z latniki pred hišami.
Občudujem to jesensko vdajanje nasladi
z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
kamen noči v sončno luč jutra.
Koliko nerazložljive upornosti
se bojuje znotraj po vrtačah,
koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
je v kraških rožah, ki se prebijajo
skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.

Zame je svet velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka dreves in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
asosciacijam v barvah življenja in umiranja.

Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.

V spominu najdem moč,
bolečino in upanje.
Spomini so kot ptiči, ki kljuvajo srce.
So bučanje morskih valov
in vzhajajoče jutranje sonce,
ki visi na vlaknih dneva.

Poslušam samo sebe
in uživam ugodje popolne samote.
V tem blagem in dišečem vrtu spominov
in snovanj gradim intimni most,
ki izravnovesi nekdanjost in prihodnost.

Kaplja na listu,
lesketajoča v očesu,
zaspano polzeča
kakor hrepenenje suhe reke
po glasbi gorskega izvira
in šumenja dežja,
povezana z vlakni zlatih
nitkastih luči v curkih,
ki se znajo zlivati sami
in jo vzeti s seboj.

Kaplja je nabrekla solza
od tišine, ki je na svoji
dolgi poti postala,
da si odpočije biser.

Kako bi imenovali
tisto vezivno silo,
ki povezuje celice v človeško telo,
liste cveta v rožo,
hrastove storže k drevesu,
glasove in zloge v besede?

Tisto vsemogočno silo,
ki spreminja žalost v veselje,
kretnje v izraze čustev,
ko glas in pogled razodevata stanje duše.

Navdušenje prinaša radost,
pobarva misli z mehkobo zlate modrine.
Navdušenje spregovori v jeziku glasbe
in da vedeti odkod prihaja veselje.
Ničesar ne obljublja in daje vse.
Drami in potiska k višku. Dovaja kisik.
Spodbuja hrepenenje k ustvarjalnosti
in pričara čudežnost nasmeha.
Vnaša puh prijetnih sanj.
Navdušenje je plesalka duše.

Navdušenje zajame vse čute
spremenljive miline použivajočega ognja.
Je priprošnja, molitev in uresničitev.
Vse hkrati. Odpira neskončne možnosti.
Celi razpoke večne razklanosti.
Navdušenje je zibanje na valovih srče.
Pripada Chopinovi glasbi,
ki se ji posreči, da ujame glasove srca.

Včasih pomislim da enkrat bom odšla.
Pustila vse za samo, to je želja srca.

Ugasnilo bo sonce, zaprla bom oči.
Pogreznila se bom v temo, za vedno brez skrbi.

V prsih me duši, in upanja ni več.
Čustva so nejasna, vse preveč boli.

V nič se bom spremenila, le srce pustila.
Pustila ga bom tebi, to bo v slovo.

Zdaj vem da bom odšla, ne bo mi žal.
Saj tukaj kjer sem zdaj, ni pravi raj.

Brigita

Med stebri plaho se prepleta
akant krasan, objema tvoje boke,
tančica spleta v vrste gibke loke,
enajst cvetov, za vsako iz soneta.

Je mar le sen, kar si srce obeta,
iz verzov tkan, ujet med tihe zvoke,
lahkotni ples, objet med rime sloke,
enajst cvetov sanjavega poeta.

Belina slopov marmornih razlije
akord zveneč, dih stihov je omama,
nasmeh arkad na tvojih prsih sije.

Obokov svod, ki dviga se nad nama,
v ljubezni so rojene melodije,
iz duše, ki ostaja večno sama.

N O Č . . . V Z N E M I R L J I V A
z mehkobo oblakov je zvezde prekrila
vse s plaščem magične teme povila

v lepoti tej se naelektrilo je -

že se bliska od gromke strasti
in vihar divji kot ogenj plamti
gromi s strašno prvinsko močjo
da strela z neba - najde pot v zemljo

spet mirno je vse…

potni telesi dve
na rjuhah mehkega satena
predajata razkošju se

O drugih ni dobro vse vedeti,

lahko postaneš ječar in ključar

njihovih nerešenih skrivnosti.

Prav nasprotno, o sebi je dobro

vse vedeti in vse razumeti,

lahko postaneš tkalec svojih sanj

in sanje tistemu, ki je tega vreden.

Klavdija KIA Zbičajnik

Kdo se joče,
ko solzo spustiš,
kdo te povzdigne,
ko v dno strmiš,
kdo te vzpodbuja in bodri,
da do zvezd segel bi.

Prijatelj – on je ta,
ki te resnično ljubiti zna.

Vse dobro s tabo zna deliti,
v težavah zate se boriti,
on v celoti poskrbi,
da sreča v srcu se rodi.

Ko bi bil le solza,
Solza, ki polzela bi po licu,
Dotikal bi se ustnic,
Zaledenel ob dotiku,
Koža ob koži,
Tik ob tebi, ob najlepši roži.

Bil bi solza,
Žalosti izvir,
ko bi vsa mesta postala pretesna,
V modrih očeh bi se skril.

Opojno modra je globina tvojega pogleda,
sanjavo nežna kot milina tvojega pogleda.

Kot venerina pena, kot labodja krila
prevzame mi srce belina tvojega pogleda.

Kot Eolov dotik, vetrov škrlatnih struna
ogreje mi srce toplina tvojega pogleda.

Bila si vse, kar smo želeli,
sreča, ko je nismo imeli,
ljubezen, ko po njej smo hrepeneli.

S smehom rane si celila,
svetu dobroto le delila.
S tvojo pomočjo,
duša je vzcvetela,
za vedno tebe bo želela.

Zdaj očesu si se skrila,
srcu večnost podarila,
z nami skozi življenje,
dolgo še boš hodila.