Smaragdna modrina voda
pleše skalovju naproti,
se v Tvojih očeh lesketa,
tihoto soteske premoti...

V senci negibno počivam,
ko hlad me ovija tesnobno,
v Tvojem pogledu uživam,
uživam modrino zagrobno...

Vstopam v Tvoje oči,
mraz in vročina skelita,
mi daješ in kradeš moči,
je zavesti ograja prebita...

Nizko letijo, se jate držijo,
njih glas vreščeč odžene me,
srce moje čez obzorje zre,
kjer megla v morje spušča se.

Se zbrisala ločnica je obzorja,
ni prehoda več neba in morja,
več prehoda ni med TU in TAM;

pa vse bliže mi prihajata,
nebo in morje v megli združena,
srce mi k sebi vlečeta.

Močne korenine še imam
in ptice ni, ki tja bi me vodila. -
Pa nadela svoja si bom krila!

Ne vidi mene,
ne vidi, da imam srce,
zanj sem le nekdo, ki bel je,

z dežele, kjer bogastvo vsipa se.
Pa prav ima -
le tako lahko sem k njim prišla.

A po kaj? - Ne gledat nje,
ki nosijo na dlani še srce,
njih Zemlja me klicala je …

in ko je objela me,
se mi duša je zjokala,
kot da tu šele sem prava jaz postala.

Dan je objela zarja.
Kakor hmelj so njeni dolgi lasje,
ki vžigajo zelena življenja.
Vidim naseljeno hrepenenje v oblakih
in sončna kraljica je vtkana v njihov obraz.

V čigave prsi je vžig položil dušo?
Čutim, da belo jadro šelesti po globini krvi.
Krmar seje plodovito zrnje,
ki mu ga ni treba zagrebsti v zemljo,
da vzklije in obrodi sadeže,
ko se njen zubelj odtelesi.

Jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči.
Spominov bridkih slike pokopale
strasti so, prošnje nikdar več pregnale
ne bodo črne sence v moji ječi.

Zaman obupan sem hotel zateči
med svoja se ramena, kjer obdale
dlani so solze greha, da izdale
ne bi ponos, obraz kot grob molčeči.

Zidov sivina tiho ohromila
otrple veke je in vse kar sije
obok zastrl je in stena skrila.

Ni važno kaj storiš,
samo, da se smejiš,
ni važno kaj izjaviš,
samo, da me pozdraviš.

Dokler iz tebe sreča bo žarela,
te rada bom imela,
če ti bo kdaj hudo,
ti bom podala roko.

Po terenu ste hodili,
zraven strašno se potili,
včasih komandirji so zavpili,
če se dobro niste obrili.

Ob večerih res bilo je hudo,
prevečkrat gledal si na uro,
želel bi kar oditi,
svojo drago prebuditi,
in se zgodaj spet vrniti.

V srcu zapolnila si praznino,

dušo povzdignila v višino,

pokazala mi, kako lepo je živeti,

tebe v mislih imeti.

Utrip življenja,
srca radosti,
večnost hrepenenja
ljubezen sladkosti.

Ivi Bohorč

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva;
Ljubezen ni nevoščljiva,
Ljubezen se ne hvali,
se ne napihuje,
ni neotesana ali sebična;
se ne da razdražiti
in ni zamerljiva...

Ljubezen vse opraviči,
vedno zaupa,
vedno upa
in
vse prenaša.
Popolna ljubezen prepodi ves strah...

Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:

Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…

Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,

veter severa s hrepenenja me kopreno obda.

Pogled v naravo,
za srečo zdravo,
našega telesa
želja neizpeta.

Trdnjava trdna,
misel predrzna
mi razgibala,
je moč duha.

Lepote v vseh pogledih,
kot zlati gral
v duhu se smeji,
lepota na dnu srca se mi smehlja.

Ivi Bohorč

Natoči čarovnijo v kozarec kristalni.
S pravljično senco mene ukani.

Umij moje srce z pesmijo sirene.
Sešij mi obleko iz morske pene.

Ujemi veter, skrij ga v dlaneh.
Podari mi sonce, dežja nasmeh.

(Pesem posvečam Krajevni skupnosti Brje,
Društvu animatorjev Norma 7,
Društvu vinarjev in vinogradnikov Brje,
Turističnemu kulturnemu društvu Sv. Martin
in vsem Brejcem ob 100-letnici
smrti pesnika Simona Gregorčiča)

Poglej, te sončne citre vinogradov,
te biserne broške grozdnih jagod,
te rastline brejskih zelenih ljudi,
ki stojijo v dolgih vrstah,
ko jih hranijo preprosti poljubi sonca
in jih z ljubeznijo obrezujejo in obdelujejo
skrbne vinogradnikove roke.

Mehka rjava koža,
črna kita ji ramena boža,
žalostne oči, nasmeh njen srečen ni.

Dečki trije se krog nje pode,
ji rečem, da osrečila bi jo:
kako lepi nje sinovi so.

Odvrne v smehu mi, da bratje so.
Kako, koliko pa let ji je?
Oh ne, saj je mladoletna še!

A telo upognjeno, mrtve so oči…
Ne vprašam, saj vem, da le bolelo bi:
Je zaljubljena, želi ljubezni si?

Za Tvoj izdih
moj dih obstane,
narediš prepih,
da dih se zopet zgane...

Mi Tvoj poljub
v krila kri požene,
milijon obljub,
poštene, nepoštene...

Ta Tvoj objem
kot vrtnice je barva,
da lebdeč metulj
nazaj postane larva...

Naslada kužna, nimfa iz globine,
ki blaznost bolna te je porodila,
me čaša tvoja s strupom je opila,
obudil spet skeleče sem spomine.

Prekletsvo greha, zlo nikdar ne mine.
Ko ruša hladno truplo bo pokrila,
še vedno duša sama bo blodila,
nikdar čutila več ne bo topline.

Nikoli rešil se ne bom te more,
zaman odmeval je moj glas roteči,
zdaj vem, da suženj strašne sem pokore.

Mehko ugreza moj se korak
v voljna tla z mahom prekrita,
z rjavo odejo iz iglic ovita.

Gozdna mehkoba vzdrami milino srca…

objemam smreke stoletne,
njih krošnje visoke
zaprejo moj mi pogled do neba.

Spokojno je – jesen je že.

Otožna ptičev pesem je,
iz daljave šumenje vode sliši se;
vode, ki odnaša…

vode, ki prinaša – mir v srce.

Poljublja žarek prvi že zemljo,
toplo boža nedra nje bohotna,
trave z roso mu nazdravljajo.

A meni še ni, da bi odprla oči,
le k tebi se nežno privijem,
k tebi, ki ti že sonce prebuja moči

in roka tvoja se dotakne me,
boža muce nežne dlačice,
potopi v mehkobo se grmička.

Je prelepo, da naprej še spala bi!
Sokovi sladki ustnice odpro,
v globino te užitka zvabijo…

Življenje kakor reka,
teče svojo dolgo pot.
Spremljajo nas anekdote,
spomini srečni vse povsod.

V njem je vse preveč poti,
le ena tista prava.
Ko se zaljubiš vanj,
je zame kot splet sanj.

Te sanje v srcu se rodijo,
poneso te v svet in iluzijo.
Življenje svojo pot ima,
ki je posuta s srečo za oba.

Ivi Bohorč

Sredi zelenega morja
se je raztrosil dan,
ki vabi na ples darov.

Cvetje brsti po svojih sledeh
in igre barv mu dajejo popolnost
globoke magične svetlobe.

Zlog za zlogom je sonce
sprejemalo sijoče besede vase
in poduhovljeno svetilo v širjave,
vpletalo in razpletalo globoki glas
vetra in ga vtiralo v zibajoče
vrhove mladih borov.

Si kot roža , ki ne oveni,

kot sonce, ki se smeji,

kot sreča, ki te obdaja,

z vso svojo ljubeznijo nas opaja.

Roko podaš, ko je hudo,
Odženeš tisto kar je slabo,
Je dobrota redki zaklad,
S srcem ga je potrebno nositi znat.
Toplino, ki jo daješ ti,
Na svetu občuti malo ljudi,
Iskrena ti hvala za vse lepe dni.

Družina se zbira,
Angeli hitijo,
Najboljše za rojstni dan ti želijo.