Kakšno je novo znanje?
Vsak od nas globoko v sebi čuti in se vse jasneje zaveda, da je to, kar vemo o sebi, mnogo manj od tistega, kar nam je mogoče o sebi dognati. Ni druge poti kot širjenje in plemenitenje zaznave ter razumevanja – to velja tako za zunanji kot za notranji svet.Ko se lotite raziskovanja sebe, osupnete ob spoznanju, kako revna je sedanja podoba o vas samih. Spoznate, da ste mnogo več, kot ste si znali predstavljati.

A kako bi to vedeli – vzgajali so nas tako, da bi nas čim bolj obvarovali pred tem spoznanjem. Doslej so umetno zadrževali naš duhovni razvoj, kajti z duhovno neprebujenim, s snovnostjo zaslepljenim in zaradi neznanja zelo prestrašenim človekom je zelo lahko manipulirati. Prav zato nam tako znanost kot religije, šolstvo in mediji prave informacije prikrivajo in otežujejo dostop do njih. A čas bo spremenil tudi to. Ta zgodba se zdaj, na začetku vodnarjeve dobe, končuje.

Narobe svet
Kdor ne ve, kaj ga je pripeljalo v zagato, tudi ne more vedeti, kako se rešiti iz nje. Kdor ne pozna napak, jih ne more popraviti.

Nad sedanjo civilizacijo se resnično velja zamisliti, kajti sloni na napačnih temeljih. Dobro deluje le, če so ljudje bolni in nesrečni, saj to prinaša delo prestrašenim ljudem, ki verjamejo, da se svet ne more izkopati iz pomanjkanja. Sedanji človek je prikrajšan za pravo znanje, zato skoraj ničesar ne zna narediti prav. Ne zna prav dihati, saj se ne zaveda pomena prane, obenem pa se izgublja v strahovih, ki dušijo dih. Ne zna se zdravo prehranjevati - uživa hrano, ki zmanjšuje njegove intelektualne sposobnosti in ruši njegovo zdravje.

Očitno je prva znanilka pomladnega razsvetljenja v tem, da pričenjamo prepoznavati omejitve v delovanju našega uma.

Na žalost pa se le redkim posameznikom vrata v pomladni raj odprejo takoj in na stežaj.
Večina nas je očitno te milosti deležna bolj po kapljicah in nas soj rajske svetlobe občasno doseže edino skozi luknjico ključavnice na rajskih vratih. Takrat nas prežamejo občutki blaženosti, spokojnosti, miru, radosti in neskončne svobode. Prav začutiš lahko, da za vrati zavedanje postane samostojno bitje. Bitje, ki je neodvisno od delovanja naše podzavesti.

Težko je verjeti, pa vendar trditev ni brez podlage: človeštvo se je znašlo v podobnem položaju kot v srednjem veku, ko je ob splošnem prepričanju, da je Zemlja ravna plošča, pričelo prodirati spoznanje, da je krogla.

Prav to spoznanje je sprožilo obsežen miselni preskok in pozornost človeštva, ki je bila dotlej usmerjeno pretežno na verske teme, se je preusmerila na kraljestvo materialnega sveta. Pred podobnim korakom stojimo tudi danes, ko se s prevladujočo materialistično miselnostjo odpiramo spoznanju, da smo predvsem zavestna bitja, in začenjamo gledati celostno.

Na nezgodni oddelek so pripeljali triletno deklico, njeno mater, policista, pričo in voznika avtomobila. Očitno se je deklica igrala na cesti, ko jo je voznik povozil. Voznik je čutil, kako so kolesa zapeljala čez deklico in je bil čisto iz sebe. Vsi štirje odrasli so videli nesrečo. Zdravnik je pregledal deklico in z njo ni bilo nič narobe. Trije rentgenski posnetki so pokazali, da je vse v redu, le deklica ni bila pri zavesti.

Ko se je postopoma ponovno zavedala, je pogledala svojo mamo in vprašala: "Kje je moški v dolgem belem plašču?" Zdravnik je stopil naprej, deklica pa je dejala: "Ne, moški v dolgem belem plašču, ki me je pobral, ko so kolesa avtomobila zapeljala čez mene."

To je ena številnih življenjskih zgodb, v katerih se v času neposredne nevarnosti pojavi neznana oseba, ki pomaga, pogosto ne da bi spregovorila, in nato izgine. Ljudje jih imenujejo angeli.

Trpljenje prav zares ni potrebno,
predvsem, če človek zna biti ponižen sam pred sabo.
Bog je predvsem tista nesebična ljubezen,
ki je še najbolj podobna ljubezni matere do otroka,
mi ljudje pa smo tisti,
ki se v sebi od te ljubezni oddaljujemo,
ali približujemo.
To življenje nam je vsem šola,
tistega, kar se pa kdorkoli mora naučiti,
pa v srcu vsak še predobro ve kaj je to.
Vsako trpljenje nas poniža,
to pa naredi v srcu prostor za tisto ljubezen,
zaradi katere smo tu.
Na tem planetu smo vsi samo turisti,
naši spominki so naša izkustva.
In ta izkustva, kakršnakoli že so so tista,
ki jih bomo odnesli s sabo v onostranstvo.
Zato trudimo se v življenju dajati in sprejemati
čimveč ljubezni, kajti čas,
ki nam je tu namenjen je zelo kratek.

Stoyan Svet

Šrimad-Bhagavatam pravi, da lahko osvojimo celotno vesolje, vendar ne bomo zadovoljni in brezskrbni, če ne znamo obvladovati uma in čutov. To je torej pravo bogastvo. Z resničnega duhovnega vidika pravo bogastvo ni pridobivanje slave, moči in bogastva, razvijanje veščin in dolgo življenje. Za vsem tem se pehamo zato, ker mislimo, da bomo tako srečni.

Pravo bogastvo je sreča, ki ni odvisna od nenehnega spreminjanja razmer v svetu, kjer je ne glede na to, kdo smo in kakšen položaj imamo, polno negotovosti, kot so čast in ponižanje, zadovoljstvo in bolečina, sreča in nesreča, zdravje in bolezen, slava in sramota, rojstvo in smrt bližnjih. Teh dvojnosti pogosto ne moremo nadzorovati.

Kriminal, odvisnosti in nemorala prihajajo iz neznanja. Na splošno je premalo poudarjeno pravo znanje, ki vodi človeka ven iz bede in teme. Pogosto se tudi zgodi, da je tako znanje označeno kot nekaj slabega.

Praviloma se cenijo samo zunanje stvari, IMETI in UŽIVATI, na vrednote se pa pozablja ali pa se jih ima za nazadnjaške in nepomembne. Egoističen način razmišljanja človeka ločuje od celote, od drugih ljudi, od narave. Človek pogosto neusmiljeno izkorišča druge ljudi, živali ali naravo. Pomembno mu je samo to, da zadovolji svoje želje.

Koliko knjig, na tone besed, bolečih zaradi čustev zamaskiranega jaza, je potrebno do tja. Do iskrene ljubezni. Pa začnimo.
Ljubezen je v nas, ne zunaj nas…, ljubezen ni to, o čem naš ego samo sanja in zahteva, se pravi, da pojma nima, samo poskuša ga imeti.
Ozri se vase, prepusti se, bodi hvaležen, raziskuj, ne barantaj, samo bodi, samo bodi…..vdih, izdih.
Ne manipuliraj z drugo osebo, izpusti, prepusti, spoznaj lastne strahove, lastne omejitve.

Bi še lahko naštevala, pa verjemite, da mi ne bi zmanjkalo, če bi začela proučevati samo enega mojstra, kaj šele več. A jih ne bom. Veliko preveč sem jim dovolila.... Kdo pa je mojster? Nekdo, ki uči kaj je prav in kako je prav, v bistvu pa te uči, da ne gre za prav, niti je to pomembno.Gre za stanje zavesti.

Zdravje je tisto stanje, v katerem trije osnovni procesi Narave - vsrkavanje (absorbcija), presnavljanje (asimilacija) in izločanje (eliminacija) - delujejo v posamezniku v polni meri in v popolni harmoniji ter ravnovesju.

Življenje je dostopno v izobilju na vseh ravneh. Narava odreja, da bo valovalo skozi nas, nas ohranjalo popolnoma zdrave v vsakem nosilcu (telesu), v skladu z našim položajem v evoluciji.

Religija in duhovnost se začneta takrat, ko se v naših dušah resnična začné uresničitev. To bi bila zarja religije in duhovnosti; in šele potem bomo lahko moralni. Morala ljudi je trenutno popolnoma enaka morali živali. Da bi storili kaj hujšega, nam to prepričuje le bič družbe, v kateri živimo. Če okolica danes reče: "Če boste kradli, vas ne bomo kaznovali," bomo vsi kar začeli pobirati, kar sicer pripada drugim ljudem.

Policist je tisti, ki nas prisili v moralo. In mnenje drugih ljudi nas naredí moralne, ker smo na tem področju pravzaprav le malce boljši kot živali. Če se le malce poglobimo v skrivnosti naših src, bomo kmalu ugotovili, kako zelo to drží. Zato ne bodimo hinavski. Raje odkrito priznajmo, da nismo religiozni in nimamo nobene pravice prezirati drugih ljudi. Vsi mi smo bratje in bi naj postali resnično moralni šele takrat, ko uresničimo religijo.

Veliko je samo-zadovoljstvo sodobne znanosti in njeni dosežki so brez primera. Pred-krščanski in srednjeveški filozofi so morda pustili za seboj nekaj mejnikov v neraziskanih rudnikih, toda odkritje vsega zlata in neprecenljivih draguljev dolgujemo potrpežljivemu delu sodobnega učenjaka.

In tako ti izjavljajo, da je pristno, dejansko vedenje o naravi Kozmosa in človeka docela posledica nedavnega razvoja. Razkošna sodobna rastlina je zrasla iz mrtvega plevela starodavnih vraževerij.

Nekateri od sedaj živečih ljudi so z dozorevanjem sadu pravilno preživetih življenj začeli to novo stopnjo svojega obstoja z določnim prevladovanjem Višjega nad Nižjim Jazom.

Ko ta isti zakon deluje v obratni smeri, je vzrok za to, da so jo drugi začeli z določnim prevladovanjem Nižjega nad Višjim Jazom. Prvi je rojeni “svetnik”, drugi rojeni surovež. Pa vendar sta oba človeka; in svetnik lahko postane surovež, surovež pa svetnik.

- Seme mora biti živo in polje preorano. Ko sta ta dva pogoja izpolnjena, bo tam zrasla čudovita iskrena duhovnost. Bolj kot so čudovite sposobnosti resničnega razlagalca nekega učenja, bolj preudaren bo njegov poslušalec, in bolj, ko so te lastnosti čudovite in nenavadne, bolj zagotovo bo to privedlo do duhovne prebuditve in ne obratno. Samo tisti so resnični duhovni učitelji in samo takšni so resnični učenci oziroma resnični aspiranti. Za vse ostale je duhovnost le igra. V njih je le majhen del prebujene radovednosti, gorí le majhen ogenjček intelektualnega stremljenja, toda dejansko se nahajajo na zunanjem robu obzorja vsakršne religije in duhovnosti.

- Neprimernost knjig kot sredstva za hitrejši duhovni razvoj je razlog, zaradi katerega lahko skoraj vsak izmed nas govorí lepše o duhovnih stvareh, a mu to vsekakor ne zadostuje, da bi tudi v dejanjih in načinu, kako življenje živi, pokazal resničnost svojega duhovnega življenja. Da bi torej spodbudili razvoj duhá, mora našo dušo k temú spodbuditi druga duša.

Od velikih duš se lahko naučimo, kaj ima v življenju resnično vrednost. Ko bomo hodili po njihovih stopinjah, bomo spoznali, kaj je pravi zaklad v življenju.

Kaj dušo izpolni in česa si želi? S poslušanjem velikih duš, kot je na primer Prahlad,* izvemo, da se nam materialne želje usedejo globoko v srce, zato ker smo že od nekdaj pogojeni. Tudi če že razumemo, da kaj ni dobro za nas, to še vedno zelo težko premagamo. Potrebujemo odločnost in potrpežljivost, um pa moramo zaposliti z višjimi rečmi.

Človek je manifestacija duhovne monade v fizični materiji, je iskra Enega duha. Končni cilj človeka, posameznika je, da privede svoje fizično življenje in aktivnosti pod popoln in zavesten nadzor duše, ki je odsev monade ali notranjega Kristusa.

Na ta način mora obvladovati okoliščine in napraviti okolje za inštrument, s katerim upravlja materijo. V tem procesu mora delati s pomočjo energije, ki je tudi poznana kot električna sila, in ki jo mora usmerjati skozi tri vrste oblik, ki se izražajo kot:

Kaj je tisto, ki najbolj zaznamuje človeka kot iskalca? To je občutek tujosti do zunanjega sveta.V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenenje po izgubljeni enosti. Svet to zavrača. Človek se ozre naokoli, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje. Kakšna absurdna situacija! Kaj pravzaprav človek dela na tej zemeljski obli?

To spoznanje je za človeka – iskalca odločilnega pomena. Občutek nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurdnosti, se nas lahko poloti nenadoma. To je edinstven trenutek v našem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti, trenutek, ko naša zavest v trenutku spozna, kako tuj in sovražen je ta svet. Da, nujno je, da boleče doživimo to stanje, da se vedno jasneje pojavlja naše hrepenenja po božanskem izvoru.

- "Veliko ljudi - med katerimi je tudi veliko dobrih - je prepričanih, da je samo materialno tisto, kar lahko koristi človeku, in edino, kar lahko človeka poteší. Celo religija, Bog, večnost ter duša, vse to jim prav nič ne koristi, ker ne prinaša denarja in drugih fizičnih dobrin. Za takšne ljudi so popolnoma nekoristne vse stvari, ki ne zadovoljujejo čutil in raznih drugih oblik človeške požrešnosti.

Ljudem "zdravega razuma" je koristno le tisto, kar lahkó zadovoljí njihove osebne potrebe. Za té ljudi, ki se nikoli ne dvignejo nad prehranjevanje, pitje, rojstva potomcev in umiranje, so pomembni edino čutni objekti; zato morajo takšni še malce počakati in se še velikokrat roditi oziroma reinkarnirati, da bi se naučili občutiti vsaj najbolj slaboten motiv za karkoli veličastnejšega."

Za odnos kot tudi za vse ostalo v življenju je lahko samo en namen, in to je, da se odločimo Kdo Zares Smo.

Zelo romantično je reči, da niste bili »nič«, dokler ni prišel ta poseben 'ona ali on', ampak to preprosto ne drži. Še več, zaradi tega je ta posebna oseba izpostavljena neverjetnemu pritisku in mora biti vsemogočna, kar v Resnici je, vendar ne v odnosu do te osebe.

Ker noče, da vas »razočara,« se na vse načine trudi in počne vse mogoče in nemogoče, dokler tega ne more več. Enostavno ne more več živeti vaše predstave o njej sami. Nič več ne more igrati vloge, ki ste jo dodelili. Nezadovoljstvo oblikuje in gradi. Jeza omejuje in pokorava. Prvo čustvo ustvarja in pospešuje medtem ko drugo zavira rast udeleženih v odnosu.

"Ljudje v sodobni dobi vse preveč razpravljajo o delu in istočasno zanemarijo misli. Delo je res zelo koristno, toda to je posledica razmišljanja. Majhni manifestaciji energije skozi mišice pravijo delo. Toda ko ni miselne ideje, tudi dela ne bo.

Zato raje napolnite vaše misli z veličastnim mišljenjem in visokimi ideali ter le-te vsakodnevno sebi podarite, pa bo posledica tega veliko delo. Ne govorite toliko o popolnosti, temveč povejte, da smo popolni. Prav hipnotizirani znamo biti s prepričanji, da smo majhni, da smo se rodili in bomo umrli ter zato živimo v nekakšnem stanju konstantnega strahú.

Naše življenje se vrti okrog hrepenenja, ki nastopa v mnogih oblikah: kot domotožje ali hrepenenje po daljavah, kot močna želja ali pomanjkanje, koz zaljubljenost ali strast. Vsi nenehno nekaj pričakujemo, naj bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Spoznavam, da je vzrok vseh naših človeških hrepenenj iskanje smisla našega življenja.

Kdor si je v svojem življenju postavil za cilj, da bo sledil nežnim pričakovanjem, ki jih goji dozdevno nezahteven človek, je bil prav gotovo zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, ki se pokažejo. Ni tako preprosto spoznati vse naše prikrite potrebe, saj se jih ponavadi sploh ne zavedamo. In če se nam enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo hrepeneli leta, morda desetljetja dolgo. Končno je prišel dan ko to lahko izpolnimo, toda kje je ostal pričakovani občutek sreče? Morda smo žrtvovali vse, da bi dosegli ta cilj, da bi dosegli ta položaj, toda uspeh je klavrn.

Ko premišljujem o pojmu pogum, se mi vzbudijo različne lastne asociacije. Lahko si različno razlagamo, kako se pokaže pogum v našem življenju. Vemo, da obstaja fizični pogum, socialni pogum in pogum, da kaj vzdržimo. Vendar pa bi rad v tem članku nakazal na duhovni pogum in v kakšnem odnosu je duhovni pogum do nam znanih oblik poguma.

Poenostavljena razlaga poguma je: nekaj drzniti si, si upati narediti kaj težkega, rizičnega. Zgodovina človeštva nam poroča o velikih junakih preteklosti, ki so se odlikovali z pogumnimi dejanji. Obstaja športni junaki in drugi "junak", ki so vzor norm in vrednot. Kot majhni otroci smo potrebovali pogum, da smo ponudili tujcu svojo roko. V marsičem so nas starši in odrasli opogumljali. Na tak način se v človeku razvijeta moč volje in vztrajnost, ki sta seveda potrebna, da smo si ali si pridobimo mesto v življenju. Za nekoga, ki si "vse upa, je pravi junak. Tudi pogum glavnih junakov v pravljicah pri otrocih ojača občutek poguma.

Jnana joga je pot znanja in modrosti. Temá neznanja se obsije z lučjó védenja. Znanju sta v skladu z jnana jogo lastna vsaj dva aspekta: ogenj in svetloba. V ognju védenja zgorijo vse nečistosti našega razuma, vzporedno s čimer se razsvetlí naše notranje zavedanje.

Toda tó samozavedanje se ne pojavi kar samo. Kliče po praksi na področju razločevanja med resničnim in neresničnim, odpovedi željam, tako zemeljskim kot tudi vzvišenim, mojstrstvu nad razumom in čutili ter po močnem hrepenenju po samospoznanju.