Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
četrtek, 30. november 2006 @ 19:19 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Roka odnesi mi črke
v kraljestvo besede »Ljubezen«.
Odnesi mi črke v besede:
»Dragi, kako si mi ljub«.
Udeleži se plesa črk,
ki se bodo razporedile v par
v besedah: "Ljubim te!"
četrtek, 30. november 2006 @ 14:00 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Nalagam si vrednostno zapoved,
živo, otipljivo, zavezujočo zahtevo.
Bodi v skladu s tistim,
kar se bo iz tebe rodilo v prihodnje.
Dopusti si, da si človek med mrtvimi,
kjer je meja med možnostjo
in prestavljenim v ozadju jezika.
Tam je vera in ogenj,
da jabolko v ustih dozori.
Narečje telesa gre skozi usta
in ga drži za uzde skozi glino.
Skozi usta shodijo noge.
Skozi usta se sprehaja bledolična presta.
Skozi usta se sprehajajo prečiščevanja,
čudeži in paradoksi pogube.
četrtek, 30. november 2006 @ 10:04 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Poslušaj govoreči šum valov!
Za vrtovi drhtijo oljke, platane
in ves mediteranski svet.
Poslušaj ta pogovor narave,
poglej to prelivanje senc,
ki te kliče in vabi,
da te ponese s sabo v modro.
četrtek, 30. november 2006 @ 07:41 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Dogajanje ustvarja čas.
Čas je člen, ki poveže verigo nastajanja
v trenutek dneva, ki ga že požira noč.
Iz ust besede in dejanj se oblikuje spomin.
Trušč izgine v svet tišine.
Čas je jez, ki utaplja količine,
ki ne morejo priplavati nazaj k izviru.
Je bodalo, puščica, ki kaže na vse strani.
četrtek, 30. november 2006 @ 06:31 CET
Uporabnik: navihana
Jokam, ker gre k vragu še zadnja jesen.
Tolčem se po glavi, ki mi pravi da si kreten.
Si brišem solze, ki po licu teko,
ne zaslužiš si mojih solz, zato.
Jaz odhajam naprej, kot sem želela,
kaj me briga, če te bom prizadela.
Vsaj ne bom edina, ki je trpela.
četrtek, 30. november 2006 @ 04:22 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Nihče se ne rodi
z granatno jabolko v ustih.
Nihče ni v zapestju sonca
samo telo kamna v vretencih
ali roža, ki ji je sonce
napudralo lica z vekotrajno lepoto.
Ko dežuje pod kožo
in se sol zajeda v telo,
sonce snuje v zemlji načrte
in preseneča, ko te gleda v oči
visoko nad mokrimi napušči streh.
sreda, 29. november 2006 @ 19:50 CET
Uporabnik: danaja...
Lep je ta cvet, voljan… in dehteč,
v zreli svoji lepoti žareč,
cvet sreče, obeta ljubezni
in užitka polnega slasti,
ki vsega te prevzame,
pelje v svet čutne omame…
torek, 28. november 2006 @ 17:42 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Razum je začrtal ničlo brez vrat.
Vrtenje v krogu. Bela lista začrtuje um.
Igranje na strune jezika se dviga
in vabi zven kodiranega glasu iz vesolja.
Nastane ideja – oblika – lik.
Roki rišeta druga drugo.
Ena hoče izstopiti iz druge
v tretjo dimenzijo.
Želim si, da moja pesem ne bi bila zapisana.
Presenetljiva zanka na ravni opredelitve.
Oko je ukrivljeno. Pišem. Ideje so odsevi.
Oblike samopostavitve. Suženjsko romanje.
Spoznanje enega v mnogem.
Horizontalne niti tečejo skozi prostor.
Kristalni biseri so se sesuli iz pletene košare.
Zlata kita se razpleta. Povoskani lasje zorijo.
Alkimistični mit z demiurško formulo.
Pesnjenje iz molekularne logike žive snovi.
petek, 24. november 2006 @ 17:54 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
V notranjem telesu se mi je prikazala
neslišna samota, ki je zdrsela skozme
in vžgala prijetno dišeči vonj.
Približal se mi je s patino spomina
in z neskončnimi pogledi veselja
pod sončno pečino, kjer se sprehaja
moje golo telo s pahljačo mrzle kože.
Zbudi se iskra iz dolgega spanja.
Nagovorim jo z razpokanim telesom
in cvetlice iztegujejo roke iz mene.
Med vrtinci sončne luči, kjer ima sleherni
gib svoj prostor, blagoslovljen s hranili,
se dviga vzgon rasti in mu pokajo šivi,
ko se rešujem življenja, da bi živela.
četrtek, 23. november 2006 @ 10:10 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Ozri se v plamene ognja,
ki si jih pustil za seboj
in položi samo majhno iskro
na jezik otroka, ko boš klesal
in klical v njegovi oči
svoje vzhajajoče zahajanje,
samorazpiranje semena v sončni cvet.
Sestopajoče gibanje
se pretvori v horizont zvena,
po prvinah se plazi in liže sol,
dokler ne zaiskri in vzdihne,
stopničasto vezano na najvišje okrasje
rok, ki z igrivostjo ustvarjajo
nov lep in žareč svet drstenja.