Tesnobno poslušam odmeve korakov,
ki s tlaka pod oknom se slišijo sem.
Morda sreča vsula se bo iz oblakov,
in tvojih korakov bom slišala zven?!

Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.

Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
ker zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti že je odveč.

Izgnana bo poslednje stihe pela
osamljena mi duša, kot prosila
vetrov čarobnih bi za svoja krila.
Nikdar na njih ne bo več poletela.

Po snu bo izgubljenem koprnela,
ko med zvezdami sama bo blodila.
Začarana bo tavala kot vila,
da našla mesto bi, kjer je počela.

S svetlobnimi se kosala bo leti,
iskala stvarnika bo lik svetleči,
kjer sonce se blešči in luna sveti.

Hrepeniva po telesih, ko nisva skupaj.
Boleče si želiva....

Kako naj srce razumu pove,
da lahko verjame, da to ljubezen je?

Bolečina izgine, ko sva skupaj.
Nič si ne želiva...

Lahko govoriva,
lahko molčiva,
lahko se smejiva,
lahko sva igriva.

Lahko sva vse, ko se igrava,
saj verjameva, da ljubezen imava.

Si misel, ljubezen in opoj,
si sreča, saj si ves moj.
Imam te rada in si te želim,
vsak trenutek, ko živim...

Želim te ljubiti, objeti
in vsak trenutek ob sebi imeti.

Srečna sem, ko mi srce govori,
čutim te, ko zapreš oči.
Rečeš mi, lepo mi poveš,
hudo ti je vsakič, ko od mene greš.

Si moj,
ko se zagledam v nebo.
in ko ugledam lune soj
lahko pozabim na temo.

Ni je več.
Čeprav ni zvezd na nebu,
le odmev volkov hropeč
je tam v daljavi, v luninem odsevu.

Jezna sem na volkove,
ki tulijo tja, kar v tri dni.
zaprla bi jih za zidove
in jih kaznovala z vsemi močmi.

To ni pesem
čeprav se v verzih zdi!
To je sramota
današnjih dni...

Nekdo, motena oseba,
ubija nedolžna dekleta,
ker mu je potreba,
ker od rojstva so prekleta...

Ubija, ubija iz zadovoljstva,
država se baje trudi,
mu ni mar Svetega trojstva,
daj, človek, se zbudi...

Oprosti zlato moje, ampak nisi pravi.
Vse je lepo, le nisva za skupaj.
Različna sva si kot ogenj in morje.
Na življenje gledam z drugega obzorja.

Tudi v črnem vidim belo,
Ti pa vedno v belem najdeš več črnine.
Zadovoljna sem s tem kar imam.
Ti pa jamraš, nergaš in stokaš.

Ne moraš dati mi te ljubezni,
Ki si jo želim iz enega preprostega razloga:
Ti ljubiti tako kot jaz ne znaš.
Oprosti srce, zdaj odhajam.

Ne morem, ne morem te pozabiti.
Se trudim, se borim, trgam, žgem.
Ne greš mi iz misli, zasidran v srcu mojem.
Kako naj te odmislim in glave ne sklonim.

Želela sem si le ljubezen človeka, ki
Do bolečine mi podoben
Do krika , do eksplozije v srcu,
Da v žilah kri zavre od take vročine.

Neubogljiva solza, trmasto želi
po mojem licu se sprehajati.
Ne, nič več me ne boli.
Le drugega ne morem ljubiti.

Takrat sem si želel,
v tujih rokah,
tople kože,
zorane njive,
kjer sadil bi rože,
le želel,
imeti nisem smel.

Ko sem božal smrt in hlad,
mi ljubezen je ubil prehlad,
le kje bila si,
nisi vedela takrat,
še slutila nisi,
da v pekel,
sem te šel iskat.

Tu, zgodba se konča,
godba utihne, odigra,
svetloba ugasne, spusti se mrak,
zavesa pade, poleže se prah,
aplavz zadoni, izzveni,
noge odidejo, ostanejo uši in miši.

Zrak se umiri,
pobegnejo uši,
poskrijejo se miši,
škripa v šepetalski niši,
spet se nekaj sliši,
groza grabi sedeže,
za sceno, nekaj se odpre,
brizga, maže stene,
zgodba znova, drugače se začne.

Pridi,
spolovila so pripravljena,
razsodnost zadavljena,
erogena cona poplavljena,
vsa tehnika vključena.

Po pravilih:

bat po cilindru,
v štiričetrtinskem režimu,
pri uporabi dveh,
nikoli brez zatiča,
trdo, ostro,
naj se pregreje.

Moje mi telo je voz za potovanje
v kraljestvo bolečine, čustev raznoterih,
vsezadostnost omejenega razuma.

Ljubim ga, kot ljubim to življenje!

Ko gledam mavrice pozdrav z neba,
oblakov igro v objemu rdeče zarje,
sem srečna, ker prav na Zemljo sem prišla.

Ljubim Jo, kot ljubim to življenje!

Kar nekaj let dlje sem na svetu kot ti,
in vedno več las mi na glavi sivi.
Po letih lahko bi ti mama bila,
zato kar ne morem dojeti tega,

da mene ljubiti si najbolj želiš,
da željno po meni ves čas hrepeniš,
da storil bi vse, da ljubila bi te,
da rad bi podaril mi svoje srce.

Priznam, da mi vztrajnost tvoja je všeč,
da mi tvoja čustva niso odveč.
Čeprav te še sama ljubiti želim,
obenem te želje se v sebi bojim.

V čaši Terana
je solza rdeča,
je kaplja oprana,
kot kri je svetleča...

V čaši Terana
je morje valov,
je zemlja zorana,
blagoslov je bogov...

V čaši Terana
je kraško srce,
si v njemu umila
je burja lase...

Hotel sem le, ljubezni da užije,
posrka željno vase sladko vino
pohotno mi meso, a le praznino
je zapustila slast, zdaj sram me bije.

So le zato me strle iluzije,
kaj le zato sem dvignil se v višino,
da brezna bi spoznal brezup, globino.
Da prah sem le, zdaj vem, telo ki gnije.

Kaj bal bi smrti se, saj prst razkraja
le rane bolne, solze v kup pepela,
kar vzklilo je iz nje, si spet pripaja.

Tole pišem zate,ker zdajle mislim nate
Na papir to lažje gre,kakor iz ust besede vse
Rad bi bral ti misli,ko pogledam te...
Ali pa včasih bolje je,da vsega se ne ve.
Včasih sem pisal verze,rime,pesmice
A že dolgo od tega je,ker želja zamrla je
Zakaj tako je jaz ne vem,ker zase pisati verze je težko
A za druge pač to lažje gre,posebaj o nekom,ki tega vreden je.
In ti verzi so se rodili zate,ker vedno mislim nate
Ko brala boš te vrstice,vedi to,da te besede niso iz glave mi privrele
Ampak iz mojega srca,ker drugače se res pisati ne da...
Vem ,da v tebi plamen močno gori,ki komaj krotiš ga še...
A naj te to ne moti,ker z njim pač greješ tiste,ki vredni so te...tvoje topline
V tebi skriva se vihar,ki včasih ga prebudiš in takrat si zaželim
Da v tvojem vrtincu se zgubim...zaspim.

Si pismo mi pisala,
na moj stari naslov,
a vedeti nisi znala,
da tja ne hodim domov...

Še vedno me rada imaš,
misliš name vsak dan,
deklica moja, ti ne znaš,
da sem že davno oddan...

Imam družino, otroke,
ženo, ki zame skrbi,
plačujem za hišo obroke,
to se v življenju zgodi...

Spustila se je noč,
nad menoj, nad mojim mestom,
videl sem podobo njeno,
stopil sem k njej,
z ramo ob rami,
v senci njeni,
in s temo postal eno.

In ker zdaj sem noč,
ni me strah,
strah se je naselil drugam,
strah je povsod,
strah je v ljudeh,
ki križajo mi pot.

Reci mi,
je napaka, da te ljubim,
je napaka to, da le zate živim,
reci mi,
kaj sem skrivil, da me sovražiš,
da pred vročim srcem stražiš,
vse noči.

Srce je tvoje oklep čez in čez,
postalo,
od vseh na svetu, le zate mi je stalo,
a tebe v mojem srcu ni več.

Vsak je moj korak poljub ljubezni,
ki ti jo daješ mi,
ko vlažna že pripravljaš se za spanje,
da povrneš svoje si moči.

S teboj bom spala, Zemlja mila,
sneg prekril bo najine poti,
noč me v črno temo bo zavila,
umirila moje bo strasti.

Leteli bova mimo zvezd
po prostranostih vsemirja,
v večnem ciklu harmonije,
vedenja, da sonce spet posije.

Ti veš, da trava zame ni nujno
zelene barve
in da je poljub lahko tudi
pomarančnega okusa.
Jaz vem, da vonjaš moj parfum
še dolgo po tem ko odidem.
Ti in jaz pa ne veva koliko časa bo še tako.

Mrcvarim besede, jih okusim, povoham.
Shranim jih
na otipljivo resnico,
na čelo svojih prijateljev,
na znoj dežja,
pod zavetje kostanjev,
na svoje podrte gradove,
v herbarij občutkov,
vse tiste lepo zavite, snažne
in tudi tiste pritepene,
pobrane na cesti, popluvane.

Naučil si se igrati na pojočo žago in liro,
spomnil si se na nek libreto za zmagoviti muzikal,
kazal si se celo z obrazom filozofa in pesnika,
vsakega po malem s svojim elementarnim užitkom
biti v belem krompirjevem cvetu tajni žarek,
prepletati svoje notranje razpoloženje
z orkestracijo barv zelene govorice in zvočnimi
happeningi, po katerih plešejo drugi svoj čas zorenja.

Da, prav zanimiv človek si, s šaljivo napako,
da me ustvarjalno presnavljaš. Kakor tvoj hlap sem,
in ko tuhtam kdo si in koliko razumevanja imaš zame,
ugotovim, da moram spoštovati vsa tvoja dvoumja
in tvoj pragmatični razum, celo tvoj glas moram častiti
ko poješ, saj si vendarle poleg filozofa on pesnika tudi pevec
na svoji srčni strani. O tem ni dvoma, saj se daješ kot darilo
in jaz te sprejemam med svoje izkušnje kot presežnost.
Iz vsega se človek kaj nauči in vsak pogovor deluje fantastično.