Pozlačeno uho bi se rado dotaknilo glasu,
ki polni luni oči s pogledom poželenja.
Telo njenih sanj se oblači v noč
in spreminja robidnice v diamante.
Ko svetloba noči oslabi
in se sence umaknejo, tedaj spoznam
kaj je luna sanjala v mojih mislih,
ko je tehtala zaklade svoje luči v meni
z utežmi in merili, ki jih jaz še ne poznam.

Mehki obrisi segretih mesečevih kamnov
mi v srcu lupijo puščavske sledi,
ki vodijo do izvira hrepenenja
in do objema luninih svetlobnih rok.
Iz strahu pred spolnitvijo mojih želja
se je odpovedala nočnemu užitku
in sestopila na palubo sončne svetlobe.
V njej je utonila v vesoljno morje.

Počiva tiho jezero v samoti,
pogreza v listju se med sive loge,
nikogar ni, nihče miru ne moti,
le jaz stojim in zrem v zrcalne kroge.

Glej spako, ki smeji se med valovi,
skelet grbav, ki se reži v koži,
glej klovna, lutko s črnimi trakovi,
nečimrno pošast, ki glasno toži.

Poglej, kako si kožo s kože trga,
cefra si gnojne bule, tiho tuli,
in gnusno kri iz ran si srka,
razdražena si lastne kremplje puli.

Spremenil se bom,
še zadnjič,
odšel bom,
daleč kot še nikoli,
tiho, brez slovesa,
vstran, kamorkoli.

Nekam,
kjer sonce sije dlje,
kjer ni skrbi
in nihče te ne prevara,
kjer ljubezen,
prijateljstvo živi.

Laže,
kdor trdi,
da ljubezni ni,
vase naj pogleda,
videl bo, živi.

Drhteča,
lučka v temi,
brli, žari,
srce posluša,
pred zlobo beži.

Z ljubeznijo
zvestoba, vdanost hodi,
zaupanje je pot,
brez grešnih misli
a prevara v konec vodi.

Ziblje roka,
ziblje noga,
cmok v prsih,
črna žoga.

Teče solza,
teče kri,
vse je mirno,
bolečina kriči.

Poka laž,
poka led,
zlo se smeje,
liže med.

Grem tja,
kjer sem doma,
tam nihče,
me ne pozna,
kjer me vsi
sovražijo,
tam sem jaz doma.

Dom čudoviti,
tako nizko,
tako ponižujoče,
trdo in ostro,
poživljajoče hladno,
do smrti,
sladki dom.

365 novih dni,
da se spremeniš,
na novo se rodiš.

V boljšo in razumevajočo osebo,
ki zna se smejati,
vsakemu roko dati,
poslušati in razumeti,
več potrpljenja imeti.
Modrim nasvetom slediti,
nikdar humanosti izgubiti,
se ceniti in spoštovati,
najboljše od sebe dati.

(Nepojasnjeni pojav)

Presežnega nebeškega obiskovalca,
to nevidno drobno bitje iz emocionalne energije,
ki pada iz razsutih zvezd, vzemi pod drobnogled
in spoznaj njegove razsežnosti in lastnosti.
Plahutanje mojega jaza me dviga k zvezdam
in polje je tam posejano z njihovo ljubeznijo
in prežeto z mojimi spomini in s hrepenenjem.

Iz božanskega jedra zavesti univerzuma prihaja
nebeški obiskovalec poln resnice in zvočnih prvin.
Obstajam, dokler sem povezana in privezana
s tankimi nevidnimi nitkami na jedro razuma kozmosa,
ki prihaja kot božanski um v zavest,
kot golob v različna stanja duha.

Kamen v grlu je tista ovira,
ki te z okoničenimi prsti drži za vrat,
da se ne moreš zjokati in ne smejati.
Kamen raste in ga slišiš hropsti.
Ves modrikast je,
ko ne more izdaviti glasu.
Kamen se zagozdi v grlu
in v prsih tišči kot tujek.
Nikoli ne najde modrosti,
ki bi bila razložljiva.
V kamnu vedno tožeče zavija veter,
zven njegovega glasu ljudje
neskončno dolga vzdržijo.

Polnoč je odbila,
Božič je danes spet med nas,
pot skozi mesto se je vila,
prišel je čas,
čas želja, majhnih obljub,
prelepih trenutkov, prijetnih občutkov,
manjka le njen poljub.

Snežinko stiskam v dlan,
Verjeti v Božič, ni me sram,
Verjamem v dobroto ljudi,
Verjamem da človek, kljub vsemu trpi.

Nimam želja, ker izgubil sem vse,
ko izgubil sem njo,
njo ljubim le, trohni mi srce,
zato zaželim ji le, SREČNO.

Ko zmehčaš svoj jaz
in potegneš ob hrbtenici zvijugano črto,
se tvoj jaz znajde tam,
kjer te življenje hoče umestiti.
Tedaj občutiš prenos bolečine
s tvojega tkalca telesa nate.
Res ti je zapolnil telo s šibko tvarino,
vendar s tem se moraš sprijazniti.
Ti si mu izkustvo zablode, da te je ustvaril
v človeški podobi na Robinzonovem otoku.
Ne skrbi, jaz ti delam družbo.
Tudi mene je ustvaril tako in skotalila sem se
v močvirje k tebi in ti blažim osamljenost.
Nisi sam. Vsi begunci iz raja se držimo za roke
in prav ljubezen nas upogiba,
da nismo mogočni bogovi, temveč samo ljudje.

Nizko se nocoj spustilo je Nebo,
prekrilo Zemljo je z ljubeznijo toplo…
Odpira srca naša zvona zven srebrni,
da sprejela vase te ljubezni bi poljub:

naj Ljubezen biva v nas, premaga strah,
naj prežene vse, kar še nas bremeni,
kar hrani bolečino, ki ne dovoli,
da res z Zaupanjem ljubili bi!

Naj božična noč bo vsaka noč,
naj dan vsak Ljubezen večna osvetli!

V zvezdnem soju gledam znamenja
tam daleč in svetloba polni svoje ležišče
v mojem srcu. Tam vzhaja mesec,
v meni utišana potešenost
s komaj zašito praznično obleko luči.

Ponavljajoči se dnevi v usodnem krogu
življenja odpirajo vrata moje duše
čez most utripov v novi čas.
Vdihnem utišana, popolnoma predana,
z zaprtimi očmi globoko zapredena v sanje,
prebujena in na novo rojena
poniknem vase, v notranjost same sebe.

V Sveto Noč verjeti,
ker sporočilo je posebno,
lepote v življenju si želeti,
to je vsakemu potrebno!

Miru, prijateljstva, ljubezni,
vsak dan in vsako noč,
svet brez vojn, bolezni,
topla dlan, kjer rabijo pomoč!

Naj grozote vse izbriše,
za trenutek čas ustavi,
v srca mavrico nariše
in neurja vsa pospravi!

Libanonski pesnik, pisatelj in filozof Kahlil Gibran (1883 –1931), rojen v Bširriju, ki se je poglabljal v evropsko literaturo v Parizu, pozneje pa v Bostonu (ZDA), je rekel: »Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?« Tej misli je sledila tudi pesnica Darinka Šajn, ki jo na Pozitivkah bolj poznamo pod pseudonimom »Sonce življenja«.
Z presenečenjem sem odprla kuverto, ki mi je prinesel pismonoša, v kateri je zablestela knjiga in na njej napis z imenom avtorice in imenom pesniške zbirke »Sonce življenja«.

Darinka mi je velikodušno podarila del sebe z namenom, da mi polepša prednovoletne praznike, za kar se ji od srca zahvaljujem. Stihe sem na dušk izpila po požirkih enega za drugim in odžejali so me s sončno svetlobo in njeno ustvarjalno sproščenostjo.

Prebujam spet se v jutro megleno,
razvneta vsa od hrepenenja,
od sanj blodečih, od gorenja
srca, ki je znova vzplamenjeno.

Iskala nisem ljubezni, tebe...
mineval dan vsak moj je mirno,
premišljeno le in izvirno...
in vendar zdaj spet sem vsa iz sebe!

Šališ se z mano, vendar ne vidiš
iskrenja, želje v mojih očeh,
mojih solza v prečutih nočeh,
in moje samote ne sprevidiš!

Ljuba Žerovc

Ne morem ti posoditi svojih kril,
da bi poletel prek belih topolov,
toda ljubim te, ker šumijo gozdovi
in ti si se naselil z glasovi v mojih prsih.

Kot bi z letnimi časi privrel iz studenca
v svojem oblačilu vode in svetlobe
daješ in jemlješ, kar ti pripada.
Ne znaš skrivati svojega hrepenenja
in tkeš vezenino med nama, kot bi bila
jaz tvoja statev in ti moj predilec.

Zvezde si ogledujejo kaj se med nama dogaja.
Svoje delo opravljava vestno in pošteno.
Jaz ljubim in ti mi neutrudno poješ
in mi prinašaš vonj po življenju
iz najlepših vrtov tega sveta.

Spletajo kite pisanim okraskom na smreki,
ki padajo skozi zelene veje in utripe luči.
Natrgana so vlakna. Smreko odznotraj boli.
Hromijo jo izgubljene kaplje gozdne moči.

Skozi razsvetljeno božično - novoletno drevo
te gledajo otroške zasanjane oči.
Staro leto se umika novemu. Jemlje slovo,
ko ugaša praznični lesk številnih luči.

Smrečje iglice odpadajo suhe na tla.
Umira od žeje presekano mlado telesce.
Ob Božiču za človekove dobrote in slavja,
je žrtvovano drevo: komaj začeto življenje.

Ljubim te.
Morda izrabljene besede te se zde,
izpovedane miljonkrat so ti že bile.

A ne! - Ljubim te!
V teh besedah jaz sem vsa,
ker ljubim te iz bistva svojega!

Besede žive so,
kot živa je ljubezen najina,
ki spreminja se…

pa ne da s časom bi se starala,
umirala… Ne! S časom se krepi,
nama kaže zmerom nove plati!

Če je SREČA kapljica vode,

če je ZDRAVJE žarek sonca,

če je LJUBEZEN čudovit svet,

vam želim vsega za cel planet.


Lepe božične praznike in srečno 2007.

(neznani avtor)

Laž ali resnica,
tukaj ni važna pravica,
tukaj le se smejimo,
da lepše dan preživimo.

Znaš kakšno veselo,
da bi se pelo,
ali kakšnega junaka,
ki vice kokodaka.

Če kaj od tega te krasi,
kar pogumno se pridruži,
s smehom nas okuži.

... in luči so zaplesale svojo pesem,
svetloba je dala njeno intonacijo,
v svetlem sijaju na božični večer,
zaigral je orkester sveto simfonijo...

Nihče vzeti ne more ljubezni,
ki v srcu nam živi
spremlja mir jo in radost življenja
izpolni vsa naša hotenja.

Ne pustimo srcu, da pozabi
vse kar lepih nam želja je dalo,
naj srce ostane mirno in spokojno,
saj živi življenje lepo in opojno.

Naj mir in ljubezen naseli se nam v srce,
ko doživljamo Božične praznike
naj družinska sreča z nami ostane vse leto,
da prineslo nam bo srečo, življenje prelepo.