Ali veš,kdaj te senca ljubezni sledi?
Jo spoznaš,ko ti na proti hiti?
Ona vedno o tebi hodi in ti sledi
Ustavi se kdaj,ozri se okoli sebe
Jo vidiš?;kako ona gleda tebe.
Ona je vedno ob tebi misli nate.
Nate skoraj vsak dan...
Le ti jo ne vidiš,ker gledaš drugam.
Iščeš jo v drugih sencah...
Misliš,da tam ona je...
A pozabljaš,da senca,ki ljubi
Vedno ob tebi je...
In moški so kot sence
Vse polno ob tebi jih leži
Boš znala izbrati senco,ki ti nakolonjena je...
Ko izbrala boš tisto,ki bo tebi prav..
Ne pozabi sence,ki ti te verze je poslal...

Srečanje v tišine zavetju
stran od mestnega sveta,
- Oh, saj ti si … ta pa ta! -
sem bila vesela.

A trpljenje v njegovih očeh
mi prebodlo je srce;
je jokal, da preveč je težko
podoživljati vse to…

Pred nama vstala slika je nasilja,
dežela, kjer v pljuča prah prodira,
vročina dušo izsuši, telo,
in lakota v možgane se zažira.

Na zofi leži,
prekriti s ceneno prevleko,
slači si belo obleko,
razpira stegna pred njega očmi;

čopič drhte
poljublja telesa krivine,
strast vročično na platno izliva,
da ga… oh, ja… - ne zarine.

Kričeča ji barva
prekrije milino obraza,
in ona se ljubi
z iluzijo lastnega jaza.

Moje življenje ni omejeno zgolj na preživetje,
ni eno samo čakanje, da se ure dneva izteko
v spokojno noč,
ne zadovolji se s samim dejstvom,
da se najudobneje živi
po liniji najmanjšega napora,
ni ga med povprečji.

Življenjske okoliščine me ne omejujejo,
moj duh ne priznava klečeplazenja.
Upiram se dolgočasju, enoličnosti,
nezanimanju, brezizhodnosti,
životarjenju, brezciljnosti,
neambicioznosti, lenobnosti,
spanju na lovorikah,
ravnanju proti vesti,
pretiranemu popuščanju,
neveri, nevednosti,
brezperspektivnosti,
kopiranju…

Ni časa za počitek.
Nenehno bi se rada zavedala
vsakega trenutka, ki se zgodi,
iz vsega, kar je v meni,
bi želela napraviti
osupljivo kreacijo.
V meni nakopičena energija
kliče po sprostitvi,
moje premalo rabljene dispozicije
me silijo v ustvarjanje.
Samokritičnost je gon
velikih duhov,
zgledovanje po vzornikih
pa nudi širino duha:

Še vedno te iščem in ne vem, če te bom tudi v resnici še kdaj srečala.
Komaj te poznam, a slutim, da bi ti lahko zaupala.
Skupaj bi dobila odgovore na vse najine ZAKAJE.
Poiskala bi predvsem tiste besede, ki so ostale tolikokrat zamolčane.

Zavedam se svoje povprečnosti in neidealnosti,
pa vseeno upam, da me boš nekoč opazil.
S širokim nasmeškom mi boš prišel naproti in me vihravo objel.
Vprašal me boš, kje sem se tako dolgo mudila, da me nisi že prej spoznal.
In dalje mi boš rekel, da bi rad prebiral moje pesmi.

Kakor kres se goličava
razžari v zatonu sonca,
iznad borov poigrava
sama v sebi se brez konca.
Tiho spušča se dremava
ista zarja preko roba.
Na obzorju luč sanjava
iste sence riše znova.
Kras pred mano se utaplja,
iz meglic žari svetloba.
Jasna, čista kakor kaplja
oživi iz sanj podoba.
Lahka, medla kot svečava
jutri spet in vedno znova
ugasnila brez pozdrava
bo, še preden bo njegova,
ista pesem zaigrala
moji dragi vedno znova.

Na velikem vretencu okamnele živali
je kalilo seme in pridobivalo ude,
s katerimi bo duh živali vstal od mrtvih.
Novo življenje je skupnost vseh dejanj,
ko iskra duha drobi lupino smrti
in se prebije iz svoje dolge žalosti
kot preproga trave in dreves.

Iz globokega sna je vznikla cvetlica.
Gledala sem jo pod drevesom,
kjer nič ni večno uspavano
in v meni se je prebudilo upanje,
da bom nekoč žuborela
po tej ravnici in slišala glasove,
ki se mi hočejo razodeti
in me obdariti s spoznanjem.

Spet v prstih čutim nemir,
v srcu strast!

Spet kamna čutim toplino,
vlažnost gline,
voljnost materije grobe,
ki poljub moje notranjosti
da ji nežno milino;

da mehkobo,
kot dekliški so boki,
moč čvrsto, kot
v žilavi moški je roki.

Sanjarjenje prepovedano!
Prav tako živeti v preteklosti.
Malce manj sladkobnosti bo izboljšalo okus.
Izvirnost, pristnost in sproščenost naj
nikar ne manjkajo med vašimi vrlinami,
med njimi pestrost naj zavzame tisto mesto,
ki ga med začimbami zaseda sol.
Enakovredno tem sledijo
nazornost, razumljivost, jasnost.
Kratkost in jedrnatost naj podkrepita čut za to,
kar je resnično na mestu.
Naj vaša navzočnost postane zaželena in potrebna,
torej bodite dovolj spretni, da uvidite situacijo
in dovolj prepričljivi, da boste z gotovostjo očarali.

Večna brezhibnost.
Niti sledu utrujenosti.
Vedno brez napak
in na pravi poti.
Vedno pripravljen pomagati
in biti vsepovsod, kjer je treba.
Biti vedno in za vsako ceno prvi.
Smehljaja, dobre volje se naučiti,
jezo potlačiti, pregristi,
vse za narodov blagor,
ki daruj mu še srce…
Na istem mestu stopicati
in študirati pravila,
iskati špranjico,
ki nekaj ti srca še dovoli.
Slovesnost in vsestranskost.

Zunaj tak lep dan,
ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj bilo je, ne poveš,
samo: »Nič novega,« in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš,
čeprav daješ dober vtis,
si z mislimi nekje drugje.

Seveda, saj si njen.
Tega že ne bom pozabila.
Ne bom se tako spozabila,
da bi te osvajati začela.

Vem, da si nekje.
Da skrivaš svoje srce.
Zame le.
Da mi boš vse!

Vem, da me čakaš še.
Da čakaš da odrastem,
da prihajaš, počasi a prišel boš že!
samo da moje drevo še malo zraste.

Da se moje morje umiri.
Da se jadro posuši.
ki so ga valovi popolnoma premočili,
ni se vdalo, čeprav so ga tako močno usločili.

Hrepenenje upepeljuje sonce,
hrepenenje spodbuja širjenje vesolja,
hrepenenje je minevanje in preseganje,
hrepenenje je slast življenja.

Je prosojna snov, ki nosi srce
med utripanje beline, kjer se misel
dotakne svetlobe, lasnic neba
in jaz se vsa znotraj razcepim
na mnogotere misli svojega
hrepenečega bistva.

V hrepenenju spoznavam niti,
s katerimi sem zvezana na neskončnost.
Hrepenenje je ladja sredi razburkanega morja,
s katero se pelje duša na svojo pot.
Hrepenenje sladkih mamljivih malenkosti,
plavajoča lučka v zibajočem se užitku vala,
ki odpira in razmika nebo, razpira naročje
in vanj vstopajo igre poživljajoče sreče.

Vstopila je v prazno dvorano.
On je ostal zunaj.
Skoz stene je zrla vanj.
Ni ga mogla sleči.
Stena je bila vmes.
Nadel si je rokavice in jo jemal.
Zleknil se je vanjo:
tedaj je vedela, da on pripada noči.

Spreminjala se je v kruh.
On jo je jedel.
Preslišal je žensko v njej.
Razširil dvorano.
Plapolali so nasmehi kot jadra.
Tišina jih je ukrivila.
Dvorana je bila napolnjena
z brezkončnostjo.

(Iz še neobjavljene pesniške zbirke "Gorečka")

Kraševka, tvoj oder je nem.
Glasilka tvoje besede niha.
Prisluhnimo ušesu!
Komaj slišno je mrmranje,
ki se hrani v večnih posodah spomina.
Ena misel se preliva v drugo
in išče stare poti k svetlobi besede.
Ni mogoče meriti časa z leti,
le z veličino, ki je povzdignila glas v nebo,
kot bi bil ravnokar odzidan, izgovorjen
in v starih podobah zajel zenice oči.

Spoznala si radosti in bolesti vživetosti v igro
in odplesala hip v vetru čez kraške gmajne.
Živela si s hotenji, ki so izpolnili občinstvo.
Usojeno ti je bilo odpotovati še dlje,
vzeti na svoje peruti ves ranjen svet
in čutiti v svojih kosteh rodno zemljo
do njenih korenin; dati glasu krila,
gibu zalet, se povzpeti do sončeve luči
in trositi zlat prah, s semeni povezan.

Nobene škarje

ne izrežejo duše

in trdne volje.


Klavdija KIA Zbičajnik

Leto ki odhaja

naj te opominja,

da dobro vse ostane,

ko solzo smeh ujame.


Zaželi sanje si mogoče,

tudi tebe nekdo hoče,

da ti stisne toplo dlan,

te odpelje daleč vstran.

Sneg naletava
Hodiva po snegu
Razigranost sije iz najinih oči
Snežinke loviva v dlani
Loviva jih z usti
Stopijo se na najinih licih

Zame narediš potko v snegu
Smejiva se
Sva razigrana
Žarečih lic
Svetlečih oči

V dlan sem zajela lunin odsev,
si zmočila obraz,
se prepustila
ljubkovanju besed,
ki so drhtele,
me vabile v svoj objem,
prebujale čute.

Zaljubila sem se v koščke,
ki mi jih je luna radodarno
polagala v naročje.
Ni bila prevzetna.
Ljubkovala je mojo dlan.
Občudovala zvezdice
v mojih očeh.

dotaknil si se me
s krhkimi krili
z ranjenim ponosom
ujetega metulja

tiho pronicaš vame
prebujaš čutnost
drhtim v neznanem
nisi le hipna misel

ne bojim se tvoje krhkosti
ne tvoje ranljivosti
ne lupine spominov
ne zaprašenih misli

*
* *
* * *
* * * *
* * * * *
NAJ SRCE
* *
* * *
* * * *
* * * * *
* * * * * *
* * * * * * *
* * * * * * * *
* L J U B E Z N I
* * *
* * * *
* * * * *
* * * * * *
* * * * * * *
* * * * * * * *
* * * * * * * * *
* * * * * * * * * *
* * * * * * * * * * *
VRATA NA STEŽAJ ODPRE!
* *
* *
* *
* *
* *
_____________________

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
da iščem v slaščicah svoj notranji mir,
me notranji glas moj tedaj navdihuje,
naj raje si skuham v oblicah krompir.

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
v gostilni prikličem si notranji mir.
Moj notranji glas me tedaj prepričuje,
da zame poguben je prav vsak oštir.

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
s tobakom vzpostavljam si notranji mir.
Moj notranji glas pa se name huduje,
rekoč, da so pljuča kot dimljeni sir.