Po tihem jočem in trpim,
ljubezni tvoje ne dobim,
le vprašanja,
ki vsak dan se rodijo,
odgovora pa ne dobijo.

Česa se bojiš?
Zakaj ljubezni se ne prepustiš?
saj lahko bilo nama bi lepo,
če ne bi dvomila v to.

Ljubim te,
čeprav bežiš,
ljubezni prave se bojiš,
ljubim te,
in si želim,
da s tabo vedno se budim.

Mehko…
sipine peščene
v nebo
se dvigajo
žametni…
moji boki so
ti roka
prek njih drsi
rahlo…
kot sapa
vetra mladega
.
poljubljaš
z nežnostjo
trebušček mehki
popka luknjico
in niže

Vprašala sem te, kako si kaj,
isto si me vprašal ti nazaj.
Najina snidenja so vedno taka.
Dobro poznane, vnaprej predvidljive besedne zveze.
Izvirnost tiči samo v intonaciji.
Ne utrujam te z globokimi temami,
kadar nisi še dovolj ogret.
Najprej imava kratke podaje,
samo toliko, da zapolniva tišino.
Nič kaj pretresljivega ne izveva drug od drugega,
ne odgrneva površja, da bi videla, kaj nama prikriva.

Danijela Premzl

Med nebom in zemljo
je moja sreča.
Britkost meča
zarezala je v skorjo
mojega življenja,
izgubljena mladosti je sreča.

Moja moč in oster meč
oprijema se sreče
za njen kratki rep.
Borim s srečo se,
gledam jo od daleč
in mislim,
da to sreča je.

Moč ljubezni ohranja
mojo srečo pri življenju,
čeprav mi skopo vrača
ali včasih nič.
Domišljam si,
da mi ljubezen podari,
kar zahtevam, mi deli.

Dež pada,
izpira vse poti,
prah poletja
spira vse sledi.
Korak odplavi
dež v pozabo.

Dež šumi
kapljice bleščijo se
v odsevu luči.
Polzijo po listu
trudnem, odetem
v barve tisočere.

Veter piš leden
skozi listje dahne,
se list vrtinči
počasi drsi k materi zemlji,
srce je mirno,
uho prisluhne uspavanki šumeči.

Na oknu bleda senca,
obraz.
Zunaj leta drobna ptica,
mraz.

Roka se dotika okna,
bolečina
prijem pa drži in ne spusti,
nema tišina.

Ropot zmoti idilo,
ptica odleti
roka se prime za srce
boli
boli.

Moja nona je bila čudodelka.
Bila je oblikovalka kruhkov.
Imela je rahle čute.
S spretnimi prsti je mesila,
gnetla, valjala in oblikovalo testo.
Vsaka oblika kruhka, ki ga je nona
ustvarila, je imela svoj poseben
pomen, namen in navdih.

Moja nona je spekla za Veliko noč
najlepšo zlatorumeno pleteno štručko
na svetu. Otroci smo jo imenovali:'menih'.
V štručki je gorel njen plamen ljubezni
do zemlje, pšeničnega polja in do mene.

.
. .
. . .

s krili
mehkimi
si dotaknil
se mojega srca

. . . . . . . . . . . .

zaprl nežno mi oči

. . . . . . . . . . . .

in v objemu me
peljal skozi
skrivnosti
noči

. . .
. .
.


. . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . .
ti moj angel si
. . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . .

Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
kruh mesite z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.

Zadržite dih, ko kruh vzhaja!

Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.

Nesmrtni jezdec Apokalipse
na črnosrčnem atu,
čez horizonte izohipse,
leti v strašnem jatu…

Plašč usode plameneči
boke trupa mu ovija,
kanček upanja odvreči,
da duše nam ubija…

Napaja ga tema oblakov,
hrani ga peščice zloba,
mrhovina njihovih korakov,
od zibelke do groba…

Vrtnica.
Svila v laseh.
Odeta v tančico te vabim na ples.
Sem kakor Uršika zala,
plesalce izbiram
in na tihem njihov namen ocenjujem.

Sem fina in brhka,
a nedostopno nejasna in resna,
zasanjana rosna kaplja v pozni pomladi.
Odeta v sanje te iščem s pogledi,
lovim tvoje besede,
na trnih sem že,
ker te še vedno pome ni.
In gledam na uro,
sprehajam se jezno,
štejem minute,
kdaj bo devet,
da končno prideš pome.

Še vedno te iščem in ne vem, če te bom tudi v resnici še kdaj srečala.
Komaj te poznam, a slutim, da bi ti lahko zaupala.
Skupaj bi dobila odgovore na vse najine ZAKAJE.
Poiskala bi predvsem tiste besede, ki so ostale tolikokrat zamolčane.

Zavedam se svoje povprečnosti in neidealnosti,
pa vseeno upam, da me boš nekoč opazil.
S širokim nasmeškom mi boš prišel naproti in me vihravo objel.
Vprašal me boš, kje sem se tako dolgo mudila, da me nisi že prej spoznal.
In dalje mi boš rekel, da bi rad prebiral moje pesmi.

Naj pride do izraza tvoj ponos,
a ne pozabi, da si tudi ti bil enkrat mlad.
Lahko, da sedaj si elegantno umirjen,
a vem, da se ti še stoži po norih dneh,
ko si se lahko brez skrbi zdivjal.
Bojiš se tišine v sebi,
bojiš se zatišja,
težko se krotiš,
v tebi se stopnjuje adrenalin.
Tak je tvoj značaj,
ničesar nočeš zamuditi
in rečeš si:
ena, dve, tri – zdaj!

Spodobilo bi se,
da ne spregledaš mlajših.
Tudi tebe so takrat opazili
in iz tebe nekaj naredili.

V življenju naj bi PREGOVORI držali,
iz njih se nato MODROSTI rojevajo
in padajo na rodovitna tla,
ki so prepojena z domišljijo in s spomini.

Gotovo bo nekaj vzklilo, ko bo tisti dež navdiha mimo,
nekaj neminljivega bo nastalo, kar se bo zapisalo
in bo poznejšim rodovom ostalo.

Radi se izražamo slikovito in prepričljivo,
da vzbudimo pozornost in postanemo zanimivi.
Morda smo res edini, ki smo se na tak način besed lotili.
Enostavno smo se jim prepustili, da so nas nagovorile, se nas dotaknile in nas presunile.
Za seboj sledove so pustile neizbrisne, plemenite in omembe vredne.

Zaprašene strani najinih dni,
kadar koli sva sama, pridejo k nama.
Prav lepo nama je, ko listava po njih,
vse se še enkrat pred nama dogaja,
gledava se, kot da se še ne poznava.

Vse zgodbe sva pustila nedokončane,
kdor si drzne vstopiti v najin svet, se zagotovo bo izgubil,
zakaj to je samo najin svet, svet za dva, igra brez še koga tretjega.

Danijela Premzl

Kot beli marmor v kip kipijo stene,
lokvanjevih cvetov je svetla koža,
arkade mehke svila nežna boža -
rojena si bila iz morske pene.

Iz morske pene pesmi so rojene.
Ljubezen je oltar in tvoja loža,
in kot odpira se najlepša roža,
sonetni stih naj misli razodene.

Je verzov splet le gluh prisluh tišine,
a je le sen, ki izpuhti zarana,
kaj je morda le slep privid temine?

Odpusti sanje mi, zaman izbrana,
vse, kar srce si zaželi, izgine -
izgine smeh - ostane stih in rana.

Dober glas seže v deveto vas,
naša dela spregovore namesto nas.
To smo, kar navzven pokažemo
in še tisto, česar drugi ne vedo.

Pokaži, da si,
pokaži, kaj si,
naj vse tvoje bitje
se razživi.
Vprezi svojo energijo,
porabi jo tam,
kjer jo potrebujejo.

Napravi dober vtis,
za sabo pusti vzorno sliko,
opravi zrelostni izpit,
a obenem ne pozabi
biti to, kar si na tvoj način.

Danijela Premzl

Bodi tam, kjer si potreben,
pridi, ko boš zaželen.
Potem se osredotoči le na bistveno
in svojo vsebino podaj na privlačen način…
Bodi jasen in skrivnosten hkrati,
vendar ne preveč predvidljiv.
Ne štedi svojih čednosti,
ampak jih naredi vidne,
smotrno jih vprezi,
da ti bodo zvesto služile
vedno, kadar jih boš potreboval.
Verjetno že poznaš tisti trik,
kako nekomu zlesti v srce:

Kaplja ti deževna,
kako dolgo
trajal bo
sprehod tvoj
po mojih
očalih
premraženih?

Roka moja
še po robcu
ne trza,
da bi te
za vedno
izbrisala.

Poljub
snežink sveta
prikliče čar noči,
na rob kristalnega neba
vzleti.

Trepet
rojen iz sna
blesk tvojih je oči,
spomin, ki sveti iz pekla
noči.

Jedro je razgnalo oklep svobode.
Iz nedrja je izstopila tišina.
Mati duša v zelenem plamenu drevesa.
Podvodno seme odpluje po strugi reke
in vode poslušajo tok, ki podrsava.
Pod plivkanjem barve lubja tekó v morje.
Pristanišče vzkipi in razbija zasidrane ladje.
Pijanost zaspi v oseki. Stvari obstanejo tam.
Narezana svoboda v koščkih živi uničujoči glad,
govori o vzrokih in učinkih vseh mogočih svetov,
o vseh mogočih prazninah in skrivnostnih naklepih.
V njih je mera duha, slutnja, udarec, pretres.
Med mislijo razberem: po svetu je razneslo novico,
da se človek ni rodil za počitek.
Oko visi v zraku njene dvojnosti.

Režeš mi srce
počasi…

košček
za
koščkom…

hlad rezila žge

kar ostane
prebadaš z iglami

brizgne lava
vroča kri
uniči vse:

Ko joka nebo jaz jokam z njim
In ko sonce posije se dneva veselim
Takrat se zavem ,da spet živim.
Hodil sem po mraku nevednosti
Iskal nekaj,kar še vedno daješ mi.
Je to ljubezen ali prijatelstvo?
Saj ni važno kaj je, samo da je lepo.
V večerih mrzlih,ko sam sem spet
Ko sneg pada in v daljavi sišim tvoj šepet .
Takrat vem ,da spet name misliš ti.
Danes sem zopet sanjal tebe
Bila si ista ,kot tiste mrzle noči,modrih oči
S kapo, ki dišala je po tebi -takrat začutil sem te zadnjikrat