Vesel sneg pada v kosmih z neba
in nas poljublja z ustnicami teloha.
Otroci vriskajo na saneh in se kepajo.
Gozd je dobil biserno krono,
dolina belo odejo in hiše so kakor neveste
v belih oblekah in bisernih pajčolanih.
Globoke vzdihe dreves pokriva ivje.
Prazna gnezda ptic so kakor skodelice mleka,
kipeče od beline. Voda se svetlika
v kapnikih in slavi praznik ledenih rož.
Srebrna tunika daje hišam svečani lesk.
Ljudje krožijo v bisernem prstanu zime
in veselo jim škripa korak.
Nihče se ne boji, da mu mraz zamrznil
poslednjo solzo slovesa, ko odhaja in
prihaja skoz drevorede ledenih orhidej,
kjer čakajo otrpli brezdomci na skodelico čaja.

Rad Te imam,
Edino to Ti povem,
Fino, drugače ne znam,
Osebno, povem Ti sam...
Še Ti tako mi povej,
Kar me tako ne glej...

Rad Te imam - gabriel s

Ti, ki v meni živiš,
Enkrat samo v življenju,
Roko mi podariš,
Ali v dobrem ali v trpljenju,
Ne, tega si ne želiš...

gabriel s

Moja bila si nekoč,
Enkrat, davno tega,
Resnično, moja bila,
Lepota vsega sveta,
Oh, zakaj si odšla?
Ti, ki bila si mojá...

gabriel s

Je polje
kot bi že pomlad bila:

nad mano vrane se pode,
meglice se valijo dol z gora,
pa sonce svetlo rumeni
zelene krpe detelje,
preproge žita mladega …

A stiska me,
boli srce -

ni snega.
Pogrešam ga.

Sejem morsko obalo z molčanji.
Misli iščejo dno in trenutek resnice.
Izginevam. Se potapljam v bistvo.
Razmišljam o ubitih ženskah.
Smrt ima veliko obrazov.
Tudi obraz odrekanja pravice
do molčanja znotraj družin.

Razobesim se kot mokra brisača,
malo popisana, malo porisana.
Sledim notranji besedi,
ujemanju odtenkov. Koloritu hipa.

Denar oksidira in zarjavi.
Sredica v kruhu splesni.
Kosti se starajo in otrdevajo.
Baletke si postarajo noge.
Pevke dobijo hripavi glas.
Oči izgubijo lesk, koža prožnost.
Pretekla življenja so le iskanje
krivca za nesposobnost in grehe,
ki smo jih sami zakrivili.
Alibija, ki bi te razbremenil, ni!
Montiraj si skrito kamero v spomin,
jo opremi z zoomi in kodami,
ki bodo posnela skrita vrtanja po nosu
in "šmentano muho" ki brenči na rani,
kjer te je pičila kača in začarali uroki,
in za vse te stvari ti ne sme priti na pamet,
da bi zahteval denar. Tisti "lari fari"
iz kavne usedline te uči, da moraš v nekaj
verjeti. Če verjameš vase je dovolj in tedaj
spoznaš, da ti je mladost dovolj.

Tam zunaj je kot sodni dan,
v kaminu ogenj je prižgan,
z jeziki vroče plapola,
s plameni povezuje oba.

Ko stiskaš v nežen me objem,
nenadoma se v njem zavem,
da s tabo rada bi bila
ves čas, vse dni povezana,

zato, ker osrečuješ me,
ker ljubim tebe le nadvse,
ker s tabo sem izpolnjena,
ker vem, da res sem ljubljena.

Ljuba Žerovc

Kadar sem s teboj,
me je strah, da boš odšla,
ko sem sam,
da ne boš več prišla.

Ob izviru, tebe žejen,
pa ne morem piti,
srce mi krvavi v belino,
jaz ga pa ne morem skriti.

Tema je kriva,
da ne morem spati,
ljubezni ne poznam,
zato ne morem vstati.

Najtanjše vlakence v telesu
neustavljivo zadrhti,
ko me objameš ob slovesu,
poljub mi dahneš na oči.

Ko kličeš me po telefonu,
srce kot noro trepeta,
po nenapisanem zakonu
kot nalašč glas odpoved da.

A ko naslednjič se dobiva,
ko k tebi spet privijem se,
čeprav rdečica me obliva,
povem, da osrečuješ me!

Ljuba Žerovc

Trepeče, kakor angelske peruti,
razkrijejo trepalnice igrive
iz sanj, oči čarobno zapeljive –
kristali modri so na njih posuti.

Napoj dražeč in vonj, poljub se čuti,
opojno vlažne, polne kakor slive,
bahave ustnice so in mamljive –
zdaj vem, zdaj ni le, da srce mi sluti.

Kot breza vitka zadrhtiš, visoka,
in nežna, bolj kot plahih kodrov preja,
dotakne belih lic se tvoja roka.

V belo planjavo zložena duša neba.
Vžig, ki tlakuje domačo njivo s krili
majhnih metuljev v drobne cvetove.

O potopljena sladkost v biseru beline
s pljuči žitarice, vstani iz zemlje
s svojo biserno kožo, ko pride tvoj letni čas!

Ti znaš nositi v sebi rose, hlepeče iz vrenja
korenin v slapove nevestinega oblačila,
s svojimi plodovi v naročju in z napisi,
znamenji devištva tvoje prsti.

Kako mikavno je cvetoče telo zemlje,
oblečene v belo oblačilo v valovanju nežnih vetrov,
kot pena prostranih nižin, kjer ni morja,
kjer se rudnina spreminja v seme srca,
v cvetove, ki se s svojimi drobnimi prstki
dotikajo otroških iger in mlečnih sanj.

vroča kri
v ognju vzplamti...
ko zajame me tvoje val moške moči

v objem te vzamem
se odprem
mi s poljubi srkaš vsak delček telesa

že okušam
slast tvojih sokov
ko razpiraš vsa željna moja bedresa

in čutim
strast tvoje krvi
ko me pelješ… daleč… … v nebesa

moje Ženske brez tebe ni… ti moj - Moški si

lesket
rubina
mi ponujaš

kerubina
v dlan
podarjaš

stihe
zame
spletaš

predme
jih
razgrinjaš

s sladkobo
vina
ne opijaš

vzklilo je
drobceno seme čustev
pokukalo iz lupine teme
podržim ga v rokah
občudujem v krhkosti
nežni darežljivosti

s toploto dlani ga oplajam
vzkalilo je
v najlepši splet čustev
podarjenih meni

Zame in zate ...

Ljube najdene besede.
Misli z neko vsebino.
Sporočilo dneva
razlagam si po svoje.
Učitelj moj,
naj si vtisnem v spomin,
kar je vedeti potrebno.
Kje je tista učenost,
ki čaka name?
Kaj mi je na kožo pisano?
Kje se bom zares znašla?
Pred sabo še nimam jasne poti.
Ni mi žal nobenega napora,
da le najdem Tebe
in v Tebi svoj smisel.

Rad bi poljubil
tvoje mehke lase,
nežno se s prsti dotaknil
mir sreče tvoje začutil.

Rad prav lahno
bi te objel,
vznemiril tvoj svet
s teboj nežno objet.

Rad bi položil srce
na tvoje tople dlani
in našel svoj mir
v odsevu tvojih oči.

***
Ko ob tebi se prebujam,
od objemov vsa razgreta,
srečna sem, ker ne zamujam
rosnih juter, ptičev petja,
ekstaze najinih teles,
čarobnih zvezdnatih noči,
utrinkov zvezdnih iz nebes,
jasnine toplih sončnih dni,
energije vročih stikov,
šepeta tvojega v uho,
mehkih žametnih dotikov -
enkratno s tabo je bilo!

Ljuba Žerovc

luna s koraki mehkimi
po zemlji stopa
nje palica čarobna spremeni
me v vilo zvezdnate noči

s telesom nežno te objamem
v globino svojo vzamem

in nisem več jaz …

ko poljubljaš golobice bele
ko jedre jerebice
v svoja usta vzameš
grizljaš mi bradavičke otrdele

zavest me znana zapusti
globoko iz drobovja le občutek govori

Sem danes zopet čas si vzel,
ker v sebi sem zaslišal melodijo,
ki pravi mi, da malo bi zapel,
za dušo svojo blagozvočno elegijo.

Siv dan se mi že v noč preveša,
in spomladansko cvetje preobraža mi že metamorfoza,
to čas je, ko v meni čut se z razumom meša,
veselje, radoživost, resno že načenja groza.

Res lepi so občutki izpolnitve,
ko se v meni udejanja hrepenenje
in ko ne čutim v sebi tiste zmedene delitve,
in mi prijatelj tudi je trpljenje

Tako lepo poljubljaš,
da diši po rožmarinu,
ko oblake mi obljubljaš
in srce namočeno v vinu...

Tako lepo poljubljaš,
da mi dušo boža
in zvestobo mi obljubljaš,
kot rožmarina roža...

Tako lepo poljubljaš,
z nežnim cvetom rožmarina,
da vame se zaljubljaš,
a ura kliče, ura petelina...

Z duhovno pisavo polje zarisuje sonce
s pahljačo njegovih žarkov v klasje
in z zrni posejani čas zori pod letečo jato ptic.
Zemlja ima svoj ognjeni zakon rodovitnosti.
Zakon matere in očeta v grozdu in zrnju.

Žitna njiva je ženski prostor zemlje,
kjer samorastniško zori svetloba v klasju
v mlado zrnje, ki se debeli v pretoku sil rasti.
Zlato žito krasi mak skoz slamnato odejo zemlje
in skozenj se pretaka pesniška govorica ljubezni,
šepetanje z zvoki šumenja valujočega polja
in arhitekturno risanje znamenj neba z lučjo,
ki oznanja praznovanje domačnosti na vasi.

Si kdaj poznal gospo Marjetko,
ki je svojo glavo spremenila v cvetko.
Najlepšo cvetlico na svetu.

Si kdaj poslušal strica Matjaža,
ki je vedno pil samo iz glaža?
Najlepšega glaža na svetu?

Si kdaj poslušal ptico Pevko,
ki je za petje potrebovala samo majhno cevko?
Da je zapela najlepšo pesem na svetu?