Pod prisilo nič ne morem,
tudi graje so zaman,
vse od mene se odbija
kakor bumerang se vrača v svoj izvor.
Ko spopadem se z izzivom,
šibka več se ne počutim,
ko oklestim suhe veje,
laže se po sadu stegnem.
Vsak dan grem na svoj sončni vrt
iskat, kaj mi je v zameno dal
za vso ljubezen, s katero ga negujem.
Obmirovati se bojim,
saj se vse okrog mene
giblje in premika.

Čemu vsa ta opravičila?
S tremo mislim, da sem le opravila.
V svoje delo sem se zatopila
in napredek v njem odkrila.
V izpovedih sem dobila krila:
navadila sem se opazovati,
da potem v besede strnem svoja razmišljanja.
Tiho sem pero v roke vzela
in z novim poglavjem pričela.

Bila sem ti
več kot sem ti zdaj,
ko me nisi še poznal…
Ko si me spoznal,
sem ti postajala
vedno manj in manj.
Tvoje prvotno navdušenje
nad mano je splahnelo,
tvoja pričakovanja
se niso skladala
z realnostjo,
ki sem ti lahko jo dala.

Če želiš karkoli od mene,
vedi, da sem blizu, ob tebi,
tudi deževni dnevi naju povezujejo,
srci najini, ki jokata.

Če želiš karkoli od mene,
dam ti vse, le spominov ne,
vzemi dežne kaplje vse,
kot bi bile najine najlepše urice.

Danes je bil zelo plodovit dan.
Brez posedanja pred televizorjem,
brez dolgočasja in brezdelja.
Dolg telefonski pogovor.
In najgloblja iskrenost.
Vprašanja, o katerih se ne moreš
pogovarjati z vsakomer.
Dan, nabit z energijo,
je presegel moja pričakovanja…
Včasih se moram ponovno zavedati,
da zares živim.

Daj mi lekcijo
iz literature,
ne posmehuj se mi
iz zakulisja
cenzure.
Pomagaj mi najti
moj razpoznavni slog,
moje monotonije
vas varuj dobri Bog.
Rade volje sprejmem dobre
predloge,
pripravljena na nove podvige.
Postavi me na lastne noge.
Počasi me rezljaj do bistva.

Daniela Premzl

Da ne bo
napačnih ugibanj,
naj vam brez
odvečnih besed
povem,
da mi je obljubil,
da me nikoli ne bo
zares zapustil;
kar je Bog združil,
naj človek ne loči
in zato me brez
mojega ljubega ni.
Ker midva sva res
sanjski par –
jaz in moj navdih!

Slišala sem novico,
ki sočutje je rodila,
solza zate se je spustila.

Solza zate in zame,
ker mi ni vseeno,
da ničesar ne morem storiti,
namesto tebe bolečino nositi.

Tudi to bi storila,
če bi lahko,
a usoda ni rekla tako.

Zato prenesi del bolečine,
ki zmorem jo nositi,
vsaj kanček bremena te rešiti.

V Tebi sem spočet,
iz Tebe prihajam,
prihajam na svet,
v širino odhajam...

In srečam Te spet,
k Tebi se vračam,
od Tebe zadet,
se do groba obračam...

Ženska, kraljestvo življenja,
Ženska, cesarstvo želja,
Ženska, v srcu trpljenja,
Ženska, ljubljena vsa...

Megla se spušča na moje srce
Ne vidim več ljubezni ,tudi tebe ne
Kam je šlo vse veselje,ki nosil sem ga?
Ubil sem ga v sebi,otroka srečnega.

Čakal sem sonce,da posije v dlan
A vidim le mrak in temo dan na dan
Obraz si zakrivam z črno dlanjo
Padam v temo s spomini na njo.

Kaj je ljubezen,kje je ves ta raj?
Sprašujem se, ko jokam zdaj
Mi solza ljubezni iz srca kaplja
Črno dlan očisti,me z radostjo navda.

Včasih me prižgeš.
Počutim se kot ogenj
na koncu drevoreda.
Nežno božam
z zublji ljubezni tvoje telo;
počutim se kot tvoje sonce.

Zazibljem se v sen,
da pozabim,
da se počutim kot ogenj
na koncu drevoreda.

se
N O Č
spustila je do jutra

D A N
podal ji je roko

ga nežno je objela
poljubila s stihi mehkimi

nje barva zvezdna vanj se je prelila
nje misel v moči dneva k soncu razprostrla krila

je J U T R O dneva in noči poljub
poraja iz poljuba novo se Ž I V L J E N J E

leži
vsa bleda
na beli postelji

ptica
črna ji
kljuva solzne oči

ni krvi
ni v njej več
življenja strasti

umrla za vrati samostanskimi

Ne vem, če je dovolj-
reči da te ljubim.

Kaj naj ti dam,
kaj naredim?

Morda je najbolj prav,
da se zaprem,
v svoj svet zbežim.

Tu je mraz, puščoba, nič,
ni smeha, ni ugodja, ni zgodbe.
Vse sonce, spokoj in radost -
je na tvojem koncu.

Dežuje.
Pogled na vrt je monoton.
Dan je mogoče doživljati
na tisoč in en način.
Naj bo celovit!
Kaj naj mu dodam?
Kaj mi manjka?
Je morda kakšna snov,
ki mi manjka?
Hrana, knjiga, moški?

Notranje bistvo se razteza.
Se razmnoži.
Se povesi kot smokva.
Kaplja sladkost.
Prileti črml.
Se obvladuje. Ga zadrži,
ga vabi, mu nastavlja usta.
Sledi dolg poljub.
V mislih.

Skrijem solze od tujih pogledov.
Žalosti moje, ne boš razumel.
Glasba, veselje, maškarada.
Nekdo poje otožno balado.

Iščeš nekaj, kar že imaš.
Dvomiš vame, čeprav me poznaš.
Poznaš že od nekdaj, ko še ni bilo nič.
Le oči zapri, slišiš kaj poje ptič?
Življenje moje je grenko in sladko,
Poznam odgovor na tvojo uganko.
Ne hiti, prosim, prisluhni mi.
V kaminu zadnje oglje tli.
Daj v že kmalu ugasnjen plamen
ljubezen vročo katera stopi kamen,
Daj mi srce ne bom ga razbila,
imam nežne roke, kot kitajska svila.

Misliš, brez mene boš našel srečo?
Le misli si.

Na eno življenjsko spoznanje več nosim v sebi,
kot jih imaš ti.

Prehitro spoznala sem kaj je življenje,
ni le iz knjig.

Vem kaj je vredno in kaj je bedno,
v tem je trik.

Ne ni trdim, da imam v sebi vso modrost sveta,
saj nisem Bog.

On me le vodi po poti spoznanja -
moj življenjski urok.

Kje si?
Prerok, ki mi je ukradel srečo.

Kje si?
Ta, ki mi je odprl oči.

Zdaj gledaš zvezde
In z roko drhtečo
Na steklu okenskem
pišeš mi: Kje si?

Kje si?
Človek, ki ubil me je
in dal ponovno rojstvo.

Dala sem najdražje, vse, kar sem imela.
(Mogoče zdaj moje besede zvenijo nezrelo.)

Nežnost in čutnost, srce hrepeneče.
(Kakšna neumnost, kako to boleče.)

Zaupanje zlahka sem ti podarila.
(Z enim stavkom naenkrat vse izginilo.)

Sem sanje ti tkala, kot dobra vila.
(Zdaj srce moje, črnina ovila.)

Na licih tvojih sem ti solze osušila.
( Boljše bi bilo, če bi ti jih pustila.)

Račun prosim,
plačam!
Grehov je veliko,
jočem?
Ni nič poceni -
veselje!

…ne moreš se več skriti pod odejo.

Vzemi ali pusti –
brez farse.
Ne čakaj predolgo,
ugasne.
Iskreno povej,
naj bo kamen.

Besede so tvoje - rezilo,
Nabrušen nož,
Izreže vse kaj vzklilo.

Pogled tvoj - led.
Hladna, mrzla gmota.
Goreči plamen zaledeni z lahkoto.

Naj bo po tvoje – živi laži, lažje.
Umiri se, saj ne trpim.
Naj vest te ne preganja.

Dotik tvoj – strup,veno vse rože.
Takšen obup,
Ni daj mi Bože…

Strašno prekletstvo je nad menoj,
Laži, laži, krvavi znoj.
Srce je zmleto, življenja ni več.

Angel-varuh moj, daj mi moč,
da to življenje preživim do kraja,
da dočakam naslednjega maja.

Sebičnost - kuga današnjega časa.
Duša moja - je prepolna čaša.
Čez rob je vsega, kam naj pobegnem?

Prepozno je, žal ne utegnem.

Ne želim pisati
v imenu programiranih sanj,
v imenu struktur,
niti nočem molčati.
Itak bodo rekli:
»Kaj stari z artritisom 'bluzijo'?«
Se popraskaš po glavi in si kupiš
V Tušu, Mercatorju ali Supernovi
(velikank ne manjka) češpljev kompot
ali pa greš na kofe v »Palma di Popo«
in napišeš pesem, ko te prešine
sončni preblisk in spenjeno morje
buta svoj nemir ob obalo.