Skozi ta vrata sta me popeljali terapevtka Majda Valentinčič in zdravnica Katarina Velikonja na delavnici Nove poti do zdravja.
Za uvod sta moji današnji sogovornici razmišljali takole. "Življenje je dar, ki ga je vredno živeti in ga polno okušati v vseh odtenkih. Proces zavedanja je način, kako naša zavest vstopa v vse kotičke našega bitja. Če naše zavedanje ostane na ravni uma in čustev, je naše izražanje omejeno in nam onemogoča zdravo komunikacijo z okoljem.

Naše bitje se namreč izraža tudi v načinu dihanja, gibanja, govora, ... Leto in pol smo se terapevti iz Essentie kot tim posvečali nastanku terapevtske metode za psihoenergijsko integracijo, ki je utemeljena na povezanosti telesa, diha in zavesti. V to raziskovanje smo se podali z namenom, da ljudem približamo tehniko, s katero lahko kot polno zavedajoče se bitje globlje vdihnemo vase življenje. Tako je nastala naša Tehnika odpiranja petih vrat, ki jo predstavljamo in učimo na že omenjeni delavnici."

Kaj le je duhovnost?
Kdo bi si mislil, da je duhovnost običajna praksa nas, ljudi. Mnogi mislijo, da se s tem, da nekdo pravi, da je v duhovnosti, spremeni. Pa se ne.

Mnogo ljudi izvaja duhovnost, pa se spremeni, mnogi ne. A tisti, ki se, mečejo dokaj slabo luč na vse ostale, kajti duhovnost ne pomeni spreminjanje obnašanja samo zato, da nekaj v življenju spremeniš.

Razsvetljenje je preprosto povedano ljubezen do življenja, oziroma ljubezen do njegovega izvora, kar je eno in isto.

Izvoru lahko rečemo tudi Bog, mislim pa tisto temeljno inteligentno silo, ki poganja in podpira kozmos. Ta ljubezen je tudi najvišji smisel našega bivanja in prinese tisti globoki notranji mir in občutek svobode o kateri sanjamo.

Tisti, ki so imeli brezskrbno in radostno otroštvo že malo poznajo ta občutek ljubezni do življenja. Kot otroci smo bili nehote predani v skrb staršem in če so bile okoliščine ugodne smo imeli radostno in svobodno otroštvo.

Kaj je sreča? Na nekem predavanju je bilo postavljeno to vprašanje:«Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen?« Izrazi prisotnih so kazali osuplost, nezaupanje. Končno je odgovoril nek moški:«Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga ta oseba ima. Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je navkljub vsemu lahko srečen.«

Le kakšna je ta sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, prostost. svobodo, da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le-to doživi kakor srečo? V svojem delu je nemški pesnik Friedrich Schiller rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na«splet teh dveh nasprotujočih si občutkov« je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se običajno zdi, da potrebuje naš duh manj čutnih spodbud. Po Schillerju ni nujno , da zakoni te narave nekoga zavezujejo, ko ima enkrat v posesti svojo Bit, ki je pa povsem neodvisna od izkušenj naših čutil. Tako je prišel do sklepa, da so ljudje kakor sužnji podjarmljeni nasilju svojih občutkov.

Vse je teklo kot po maslu. Poklicno sem bil na vrhuncu uspeha, avtor dvanajstih uspešnic, raziskovalec in medicinski antropolog z doktoratom iz psihologije, učitelj in zdravilec.

Sledili so mi po vsem svetu. Šo­la svetlobnega telesa in Družba štirih vetrov, ki sem ju ustanovil, sta se skokovito razvijali; več kot 5.000 študentov se je izučilo v energijski me­di­cini, številni so me spremljali na potovanjih v Amazonijo in Ande. In vse to so le javno vidni dosežki. Bolj pri srcu so mi bili številni notranji darovi, ki sem jih prejel na duhovni poti, vključno z najdragocenejšim od vseh - ljubljeno partnerko, ki me spremlja na poti.

Izsek iz knjige Power, Freedom, & Grace: Living from the Source of Lasting Happiness

Deepak Chopra
Eden izmed pomembnejših vidikov življenja je pojmovanje svobode in pojmovanje ujetništva. Navsezadnje si vsi želimo izkusiti svobodo, da pa bi razumeli, kaj svoboda je, moramo najprej razumeti pojem ujetništva.

Kaj pomeni biti svoboden in kaj pomeni živeti v jetništvu? Ujeti smo, ko tičimo v tej ali oni možnosti, ko smo izgubili sposobnost, ki nam omogoča izbiro iz neskončnega niza odgovorov.

Kaj je Prana?
To je življenjska sila ali vitalna energija ali božanska iskra... veliko sopomenk ima. A brez prane ni življenja. Beseda izvira iz sanskrta in je deljena na dva zloga: 'pra'- konstantno; 'na'- gibanje. To je konstantno gibanje energije, ki prežema tako makro kot mikrokozmos, univerzalno zavest povezuje z individualno zavestjo.

Prana se veliko omenja v starih vedskih spisih povezano s tradicijami Yoge in Ayurvede, zelo podobno pa stara kitajska tradicija in medicina poimenuje to energijo z besedo 'Chi'.

Večkrat v svojih svetovanjih ali napovedih naletim na vprašanje: »Kaj je moje poslanstvo?« Priznam, tudi sama sem si ga nekoč postavljala. Moj najstnik mi je nedavno tega rekel: »Mami, kako si ti srečna, ker veš, kaj je tvoje poslanstvo«. In odgovorila sem mu, da sem resnično srečna in hvaležna, da je temu tako, vendar sem čakala na to skoraj 40 let, nekateri pa tega odgovora ne dobijo nikoli.

Kar želim povedati je to, da nihče drug ne more vedeti, kaj je vaše resnično poslanstvo. In če ga še niste začutili v srcu, potem nanj še niste pripravljeni.

Večina ljudi si na vsake toliko časa želi spremembo v svojem življenju. Želijo si spremembo doma, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu, želijo zamenjati avto, prebeliti stanovanje, kupiti vikend, se preseliti, imeti še enega otroka … Vse te spremembe pa izhajajo iz ideje "ko bom imel to in to, bom pa srečen!" Na primer "Ko bom imel večje stanovanje, ko bom imel partnerko, ko bom imel nov avto, ko bom imel vikend na morju, ko bom imel karkoli že …, bom pa srečen."

BOM PA SREČEN. Vendar ta 'sreča' ni tista sreča, ki bi trajala, ampak je pogojena iz naših podzavestnih vzorcev in želja ter izgine tisti trenutek, ko so te želje uresničene. Pravi občutek sreče ali radosti prihaja iz globin naše notranjosti in ne iz zunanjih stvari ali uresničenih želja, s katerimi se obdajamo. In ta občutek radosti je tisto, kar iščemo in po čemer hrepeni naša duša.

Pogledi na spolnost v zahodnem svetu se počasi spreminjajo, a to resnično zelo počasi. Ljudje, ne samo da se s teboj ne strinjajo, če si drugačen, drugače misleč, ampak te še celo gledajo po strani in si zanje čudak. Sploh te ne poslušajo do konca, ko jim poveš, kakšne so prednosti Tantre, kot bi se nekako sramovali samih sebe.

Razlika je, če Tantro prakticira nekdo, ki je na začetku duhovne poti in želi biti "in" ali nekdo, ki pozna duhovne zakone ljubezni in zaupanja. Če človek sprejme sebe takšnega kot je, če zaupa sebi, da je ljubezen tisto najvišje kar v življenju lahko premaga vse, zaupa tudi svojemu partnerju in ga sprejme takšnega kot je ta trenutek in vsak naslednji trenutek. Šele v takem primeru lahko govorimo v duhovni spolnosti, ko se dva vidita le kot dušici, ki se ljubita in zaupata in sta oba na neki stopnji razvoja in razumevanja vsega kar se dogaja.

Ena boljših knjig, ki sem jih prebral: "Gangaji - Diamant v tvojem žepu".

Lepo razlaga pojme o razsvetljenju, oziroma božji zavesti. In še bolj pomembno, razlaga kaj razsvetljenje ni. Ker se duhovni radovedneži kaj hitro ujamemo v kakšno sivo cono ega. Temu stanju pravim, da si ego nadene mašna oblačila - nadjaz, super ego...

En izmed naukov te knjige bi bil, da razsvetljenja enostavno ni mogoče "razumeti". Z pomočjo lastnega uma se od razsvetljenja lahko kvečjemu oddaljujemo. Naš um razsvetljenja ne more dojeti, lahko pa dojame kaj razsvetljenje ni.

Človekova svoboda daje sodobnemu človeku možnost, da se svetovno nazorsko opredeli po svoji vesti in vedenju. Tudi vneti zagovorniki Krisusovega nauka znajo reci "ne" božjemu povabilu in zavrnejo Boga češ, da je Bog le psihično dejstvo tistega človeka, ki Boga potrebuje. Sami pa ga ne potrebujejo, strinjajo se pa s Kristusovim naukom, na katerem temelji naša kultura, ki izhaja iz krščanskega etosa.

Nekateri očitajo človeške slabosti preteklemu in tudi sedanjemu vodstvu cerkvene hierarhije in na vse možne načine iščejo razloge, da bi razvrednotili religijo in verujoče. To so dejstva, ki jih vsakodnevno izpričujejo razni prispevki v medijih.

Vede omenjajo veliko Bogov oz. vrhovnih bitij ali z drugimi besedami entitet, ki v prenesenem pomenu govorijo o vseprisotnih energijah, ki so tudi del nas.

Njihove zgodbe so zelo zanimive in zelo poučne, saj opisujejo čisto življenjska doživetja in moralne nauke ter seveda vrline in slabosti, ki so last tudi slehernega od nas. Resda nimamo kot človeška bitja super moči, kot jo imajo oni, smo pa vseeno prežeti in delujemo z določenimi njihovimi energijami.

Južno Afriški šaman z imenom dr. Malidoma Patrice Some ima drugačen pogled na mentalno bolezen kot ljudje v zahodnem svetu, kjer se osredotočamo na patologijo in idejo, da je obnašanje, ki prikazuje le-to ter se postavi diagnoza za nekaj, kar je potrebno zaustaviti.

Dr. Some pravi, da je to, kar imenujemo depresija, bipolarna motnja, psihoza in šizofrenija morda globoka preobrazba v zavesti in nujen korak nasproti razvoju človeka.

Mir ni odsotnost konflikta ali agresije. Mir je transformacija surove moči v moč uma in srca. Mir je človeška osredotočenost jeze in ambicije na potrebe sveta in ustvarjalnega prispevka življenju in kulturi. Mir je aktivna stvar, močna in smela.

Nasilje se pojavi, ko izgubimo lastno moč in nam ne ostane nič, edino delovanje s pomočjo malikov - pušk in ostalega orožja - ki izneverjajo slabosti. Nasilje je zagrajena življenjska sila. Je pobesnela kreativnost in zatrta individualnost. Torej, prvo, kar lahko storite pri soočenju z nasiljem, je da si dovolite biti šibki. Nasilje potrebuje zadostno mero resnične moči. Čeprav izgleda, da ima nasilje moč, je nasilje najšibkejša izmed vseh stvari. Zunanjost je varljiva. Oseba s puško ali narod z močno vojaško obrambo izgleda močno, ampak v bistvu so, bodisi nevedni, bodisi obupani, lahko da so tudi oboje hkrati. Puška lahko vzame življenje, a oseba, ki jo drži nima dušne in duhovne moči.

Povsem neverjetno, pa vendar zelo resnično je, da ljudje še najmanj od vsega poznamo sami sebe. Raziskujemo vesolje in galaksije, osvajamo najvišje vrhove, potapljamo se v globine oceanov, le redki pa smo se pripravljeni potopiti vase, v globino svoje biti.

V tem članku razmišljam v tej smeri in o tej poti, ki ji večina pravi, pot duhovnosti. A ta pot je lahko vzporedna z ostalimi potmi, ki smo jih že ubrali. Zelo duhoven in 'prebujen' je namreč lahko tudi avtomehanik, ki uživa v svojem poklicu.

S Karen Armstrong se je pogovarjala Andrea Bistrich
Karen Armstrong, britanska teologinja in avtorica številnih knjig o velikih religijah, je nadalje razvila teorijo, da je fundamentalistična religija odziv in produkt sodobne kulture.

Kot katoliška nuna je svoj red zapustila po sedmih letih med študijem v Oxfordu. Je ena od 18 vodilnih članov skupine Alliance of Civilizations (Zveza civilizacij), ki je bila ustanovljena na pobudo nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana. Njen namen je boj zoper ekstremizem in nadaljevanje dialoga med Zahodom in Islamskim svetom. Intervju za Share International je pripravila Andrea Bistrich.

Um je kot ogenj. Ego pa tisti, ki na ogenj nalaga in razpihuje žerjavico. In to dela zelo učinkovito. Koliko je ognja v našem umu se lahko vidi že iz naših člankov, komentarjev in vsakdanjega življenja. Lahko bi železo talil. Oh, ta večni ogenj…

In koliko dima…ni čudno da človek ne vidi prsta pred nosom. Kot bi sredi noči z baterijo v roki hodil po cvetličnem travniku življenja.

Ego ne more doumeti, da hodi Bit z njim, z roko v roki, vendar Ona v popolnoma svetlem in jasnem okolju. In medtem, ko ego vidi samo korak pred seboj v medli svetlobi svoje svetilke, je Bit priča vsem čarom s soncem obsijanega cvetličnega travnika.

»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil tale svet!«

Verjetno bi lahko! A ne bo, ker je svet dvojnosti naša izbira. Kakorkoli že, skoraj nič ne more spremeniti dejstva v naslednji prispodobi.
Vsakdo izmed nas je v zibelko prvega joka in smeha ( in še prej) dobil življenjsko darilo, tako rekoč prosojen življenjski zemljevid, kot bi nam nekdo rekel:«Prehodi vse poti strahu in ljubezni, kakor najboljše veš in znaš!«

In sedaj lahko pride sam Bog - saj je povsod kajne? Pravi mi, da se za poti strahu ali ljubezni odločamo sami. Nad nikomer se ne pritožuje, le zakaj, saj ima vsega dovolj, celo preveč. Obilje življenja deli tako, da vsakemu ponudi tisto, kar mu pripada, a žal je tako, da ne znamo prav vzeti, ker se nevede prepustimo voditi drugim. Zato si lahko nekateri vzamejo preveč in drugi premalo. In tisti, ki znajo tako uspešno jemati, si nadenejo maske človeške moči, kar pomeni, da se med sabo vedno težje prepoznamo. Tako začne razpadati vsakemu dano zaupanje, ki ga požira zavist, jeza in strah.

Že v zgodnjih visokih kulturah je bil orel, kralj ptic, povezan z bogato simboliko. V splošnem je spadal k soncu in Luči; v ljudskem verovanju, mitih in literaturi so mu bile pripisane mnoge lastnosti: kraljevska moč, mogočnost in čarobna moč, pogum in bistrovidnost, a tudi neizprosnost, trdnost in maščevalnost. Kot uničevalec kač in zmajev uresničuje božanskega duha in je prispodoba zmage Luči nad temnimi močmi.

V najstarejši indijski literaturi, »Rigvedi«, nastopi kot čudežni ptič Garuda, sijoč kot najbolj žareči plameni in hiter kot svetloba. S svojim mogočnim letenjem lahko ustavi vrtenje svetov in Višnu se na njem bojuje proti zlim demonom. Indijanci so ga častili kot kozmični simbol, kot utelešenje Luči in neba, Aztekom je pomenil samo sonce. Pri narodih starega veka in pri Germanih je veljal za ptico prerokbe nesreče, pri Grkih pa je bil simbol Zeusovega duha. Umetnike starega vzhoda je ta ptič kraljev in bogov navdihoval k mnogim upodobitvam, o tem pričajo marmorni reliefi, podobe na vazah, uporabni predmeti, kovanci in okrasni predmeti.

VSAK DAN SI PODARIMO NEKAJ DRAGOCENEGA
Ker smo kar naprej izpostavljeni množici okoljskih dražljajev in vtisov, kaj je pomembno in kakšni naj bi bili, ne slišimo več svojega notranjega glasu, ki nam govori, kdo smo, kako želimo živeti.

Ni treba, da nas na pot samospoznavanja zgrda prisili huda bolezen ali nesreča, nanjo se lahko odpravimo tudi zlepa, z redno meditacijo. V njej doživljamo Sebe, atmana, individualnega duha, ki je po vzhodnjaški duhovni tradiciji enak brahmanu, univerzalnemu duhu.

Naša sodobna družba, je družba, ki intenzivno išče smisel življenja. Vprašanja smisla življenja se lahko postavi čisto na filozofski ali pa na osebni ravni. Lahko se na filozofski ravni vprašamo čemu sploh svet in čemu konkretno naše življenje, naloge, trpljenje, sreča, meditacija, molitev?

Problem smisla življenja je vprašanje smiselnosti vsega. Pri Aristotelu je to kar on razume moralno delovanje, ki je v blaženosti, v sreči. Doseže se, ko delamo dobro. Sv. Tomaž govori o zadnjem cilju vsega ustvarjenega kot o največjem dobro.

Verjetno ste, vsaj tisti, ki se gibljete v 'ezoteričnih krogih', že slišali za izraze tretja, četrta, peta dimenzija. Sigurno se nam ti izrazi, ko jih prvič slišimo, zdijo nekaj mističnega, nenavadnega in predvsem nerealnega, če ne celo odbijajočega. Mogoče samo sklepam po sebi, kako sem sama dojela to informacijo, ko sem jo prvič slišala. Vse je v bistvu pogojeno z nepoznavanjem sestavnega materialnega sveta, ki v bistvu ni materialen.

Že v enem prejšnjih člankov sem omenjala, da je danes na področju kvantne fizike že neizpodbitno dokazano, da sama materija praktično ne obstaja, oziroma je tako zanemarljivo majhna, da skoraj ni omembe vredna.