Kam trenutek bi poslala,
tisti dolgi, neskončni, boleči?
Da odjadral bi, se potopil,
da za vedno bi se izgubil.

Kako bi se skrila, zbežala,
pred odgovornostjo,
da bi kaj naredila?

Ne gre, predraga!
Beg ni rešitev!
Je le trenutna potešitev!

Edino, kar morem storiti,
je to, da namesto
velikih dejanj
ponudim par skromnih besed,
ki bi želele izpovedati
le starodavno resnico,
ki jo zagotovo vsakdo že pozna –
resnico o tem,
kako neizmerno lepo je živeti
in koliko je to življenje pravzaprav sploh vredno.

Poznala sem te - bil si fant črnolas,
a jaz mlada frklja, vsa polna življenja.
Pošiljal nasmehe si mi ves ta čas,
pogledi so polni bili hrepenenja.

Takrat že drugam me je vleklo srce,
poglede, nasmehe sem tvoje prezrla.
Življenje že kmalu odvedlo me je
tja, kjer vrata sreče sem svoja odprla.

A sreča ni tisto, kar sprva se zdi,
to skozi trpljenje sem kmalu spoznala,
in še, ko spet zrla sem v tvoje oči,
da vsa dolga leta sem se goljufala.

Pred letom, ko zate srce se je vnelo,
A tvoje srce se je zame ogrelo,
Nenadoma svet je postal čudovit,
Drugačen, prelesten in rahlo odbit.

Objemov sem tvojih v nočeh si želela,
Razvneta po tvojih poljubih hlepela,
Iskala vsak dan tesen stik sem s teboj -
Nosila me reka je čustev s seboj.

A tebe morda moja čustva so odgnala?,
Saj s tabo obsedena vsa sem postala.
Klicala sem željno te večkrat na dan,
Rotila v solzah te, da pelji me kam,

Ihtela vso noč sem, če si me ošteval
Naj neham težiti, saj s tem se rojeval
Je v meni občutek, da zame ti ni,
A tvoja ljubezen da vse bolj bledi.

En sam pogled,
en sam poljub,
da srce močno zaboli,
tako si te želi.

Od ljubezni sem zadet,
od lepote ves prevzet,
srce mi hraniš
in ga neguješ,
za to le ljubezen potrebuješ.

Nežno dotaknila si se srca,
dovolj, da močno zaigra,
kot udarec bobna zdaj zveni,
naj nikdar več mi ne zaspi.

In kam letijo metulji pozimi?
Sploh lahko krila razprejo?
Je kdo krila jim vzel?
Naredil nekaj, česar ne bi smel?

Se skrije dekle pred dežjem lahko?
Je kdo, ki bi zavetje ji dal,
Nekam stran odpeljal?

In nekdo se je našel,
iz pepela Pepelko pobral,
ji sanje vzel, tiho odšel...

Je samo otopela zaspala?
Se zbudila bo?
Bo popek dehteči v noči preteči
dal moči ji, da spet zaživi?

Globoko zazrt sem v tvoje oči,
Misli mi begajo, v glavi tišči,
Nate pomislim in vidim te zdaj,
Kako ti pogledaš lepo me nazaj.

Utapljam se zdaj v tej nori nasladi,
Da en sam pogled tako me privabi,
Da ta pogled znaš izvrstno izvesti,
Da tvoja očesa res znajo zavesti.

In nagnem se bliže, še k tebi pristopim,
Obliznem si ustnice in jih našobim,
Pritisnem ob tvoje jih, mehke in vroče,
Za ta poljub Zemlja se joče, ga hoče.

Njih črne oči
zro čez obzorje,
potaplja oblak hrepenenja se v morje,

rišejo ladjo,
da pelje jih tja,
v deželo, kjer sreča naj bila bi doma,

mesta obilja
v snu pletejo si,
v njih vsakomur med se ter mleko cedi…

Ves čas hrepenijo... po nečem - česar ni!

Po krvi plavajo roke dobrote,
ki režejo in razdajajo drobtinice kruha.
Po krvi plavajo kamni in moč,
s katerimi zidamo domove sreče.
Kamni so moč, ki se lahko sprevržejo
v svoje nasprotje, če jim človek ne odpre duše.

Vse je upanje, vse je svetloba in kruh.
Na zidakih ljubezni stoji svet.
Kruh je vpet v človeško ljubezen.
Kruh je snovna sestavina ljubezni.

Verzi so me zasvojili.
DA porečem domišljiji.
Naj me veter nosi,
kamor hoče,
le da duša moja več ne joče.
Misli bom pospravila,
nežno jih popravila,
aranžirala v darilni papir,
vse bom v srcu ohranila,
če bo sila, jih bom branila.
Vedno znova bom pod križem svojim padala,
a bo moja duša vedno znova zmagovala.

Če v isti pesmi vse povem,
kako naj druge pisat grem?
Če je pomemben samo zven,
potem je zame vse zaman,
saj prav vsem všečno
pisati pač ne znam.
Je to že kariera,
da sprostim vsa mašila,
izpovedujoč to,
kar sem se do danes naučila?

Vse, kar obstaja,
se deli (najprej) na dva
(in potem na množice,
podmnožice…)
Vse ima svoje nasprotje.
Vsak odgovor je lahko dvorezen,
tako kot ima vsaka medalja dve plati.
Vsak model ima svojega slikarja,
ti ne vidiš kakor jaz,
četudi gledaš skozi moja očala.
Tako tudi moja načela niso tvoja,
kar je znano tebi, pa je tuje meni.

Dolg čas mi je.
Si za klepet kar tako?
a na sprehod?
Naj naju svež zrak objame.
V mislih te prosim,
spomni se,
in vzemi mojo roko v svojo.
Sam si mi dejal,
da ti je moja bližina ljuba,
torej to dokaži.
Natrosi mi blagih misli.
Iz mojih misli vzemi,
kar se sklada s tvojimi.
Vedno mi daješ krila.

Na tvoji dlani je zapisano
ime tvojega naroda.
Napisano je z barvami zemlje,
iz katere klijejo semena,
s pravico da se množijo in rastejo
v ozelenelo narodovo drevo.
Hrepeneči glas vetra se je spremenil
v koprneče petje in speve o svobodi,
z zmago nad demoničnimi, mračnimi
in nerazločnimi obličji tujstva.
Sozvočje postaja ubrano in vzvišeno,
ko zavlada pamet, poštenje in red.

Shodil si iz narodovih korenin,
ki so stoletja prepredala svoja čutila
in rasla v svojih skrivališčih,
da jih tuji konji ne bi pohodili.
Poganjala so z vso močjo navzgor
prek grčavih, zakrnelih, odrvenelih
odmrtih korenin in viharnikov,
zazrta v točko, kjer klijejo zrnja,
popisana z materinščino,
ljubeznijo do rodne zemlje in izročili,
s šegami in z navadami pradedov.

To je morda pesem,
morda pa tudi ni,
danes je dan utrujen,
brez barve mavrica leži...

V mlaki luči..

Ne premišjujem več, zakaj mora biti tako,
da za dežjem naj bi sonce bilo..., ne razmišljam, kaj bo jutri, pomembno je danes, danes lovim kapljice dežja, jih pijem počasi...
Na borih vidim liste hrasta, na pepelu cveti gladiola, narobe svet, kam se rola... Lahko sneg uniči stoletja ljubezen? Ima lahko dekle dežnik brez ročaja? In fant kolo brez koles? Lahko, v neki drugi galaksiji! Lahko, v globoki depresiji... In kam letijo metulji pozimi? Sploh lahko krila razprejo? In kaj bo sosedov mulc s smučmi v cvetoči gredi? Res me zanima, kam letijo metulji pozimi...

gabriel s

BOžANSKA
                                                        LJUBEZEN



kot stvarnik v soncu svoj zaklad razkriva,
                                                        kot v kip kipijo marmornate stene,
iz biserov globin, iz morske pene,
                                                        iz sanj rojena je nebeška diva.
slepeči soj ji svetli lik obliva.
                                                        oči bleščeče, jasne in iskrene,
srebrne solze, kakor so le njene,
                                                        so večna luč, ki sama v sebi biva.
odsev svetlečih žarkov so iz raja,
                                                        v kreposti, ki ima jo le devica,
iz njih goreča se čistost poraja,
                                                        iz božje sile vstala je vodnica,
le ona je, ki spet in spet pomlaja,
                                                        Ljubezen je, edina je Resnica.

Stroga roka dolga leta me vodila je,
pazi, da se ne boš prevzela,
če boš kdaj uspela,
mi zabičevala je…
Poti mi ni utirala naprej,
ob domislicah se mojih
večkrat je zgrozila,
se vprašala, če sem to res jaz.
Moj prvi kritik je bila,
prva zaupnica,
bila je vse preveč ob meni,
pripravljena, da si na pleča
natovori še bremena moja vsa…

Besedilo oživi v moji domišljiji.
Med nama je ljubeč odnos.
Kar brez kompasa vijugam
po njegovih labirintih.
Na nekaterih odsekih rada postojim,
da se z njegovo lepoto napojim.
Ni mi mar,
če mi je takrat
kdo blizu,
če kdo meni,
da je branje
dolgočasna stvar.
Poreče kdo, da knjige niso kruh,
da ta, ki bere, je lenuh.

Ostal je prah,
in večni strah,
da boš ti naslednji,
da boš grob sosednji,
da skupaj bosta le preteklost,
poleg praha pa ostaja spomin,
ni več mesa, ni dotikov,
ni objemov,
v srcu ostaja rana,
usoda vsakemu od nas neznana.

Sončni žarki imajo svoj dom v puščavi.
Tam so zapustili črn žametni obraz.
Obraz, ki ga je suša izklesala Nubam
in črnim otrokom iz Darfurja in Sudana.
V pesku je zapisano ime črnega rodu.
V deželi sonca so metulji ognjeni.
Nad strehami jadrajo nemirne zvezde
in premagujejo razdalje nad peščenimi viharji.
Le zvezdi Danici so priraščena vesla
domotožja, z dateljni spoznanja črnega sveta.

Danica plava po nebu z očmi črnega bisera
in s prsti tipa materine izsušene prsi,
iz katerih se je pocedila zadnja kaplja mleka.
Nekaj kapelj se je oprijelo konic prstov
in z njih ni mogoče sprati bolečine.
V labirintu vodnih žil Afrike leži srce sveta.

Hrepenim po besedah,
ki se v prava dejanja spremene.
Še vedno berem svojo zgodbo,
ki življenje piše jo,
vedno znova jo primerjam
s tisto, ki se boljša zdi.

Vem, sprejeti moram dejstva,
ki so del preteklosti,
a prihodnost mi tako neznana
iz dneva v dan naproti prihaja,
da se resno sprašujem,
od katere točke iz preteklosti naj nadaljujem.

Piši tedaj, kadar te domišljija presega,
piši zase, ne za soseda,
piši tako, da boš ti užival,
piši tako, kot da z veseljem.
Ni potrebno biti nazorno jasen,
ni velike potrebe po resnici za vsako ceno.
Lahko se zgodi, da ostal boš zavrnjen,
zato si pusti kaj še za zlato rezervo.

Iz nič ni nič, pravijo.
Da je nekdo čisto brez vsega,
težko verjamem:
če je res tako,
potem ne ve za svoje notranje bogastvo.
Najbolje je nič obljubiti,
da te nikoli dolg ne veže,
a včasih treba je pristati
in tudi iz nič nekaj napraviti.

Danijela Premzl