Od kod poplava besedil?
Je med nami toliko pesnikov?
Kaj naj pravzaprav opevamo?
So čustva in občutja dovolj za to?
Kako se verzi gradijo?
Kako te prebliski preplavijo?
Kaj bi bilo brez takih kot sem jaz?
Postavljena so dokaj visoka merila.
Nisem prepričana, da jih bo moja domišljija dosegla.
Ne vem, kaj bi pravzaprav rada s tem dosegla.
Nič pretresljivega do zdaj nisem še storila.
Če bi znala, bi kaj zares dobrega skomponirala.
Žareča od zanosa bi interpretirala svoja najplemenitejša hotenja.
Bila bi dobra zgodbarka, zdaj sem samo zbiralka zanimivih verzov.

Danijela Premzl

To noč sem bila na drugi strani.
Videla sem bolne metulje.
Stopila sem čez črto in vstopila
v prostor, naseljen z molkom
in poslikan s samoto.

Natočila se jim v čaše upanje
s peno hrepenenja
in metulje odžejala.

Potrosila sem drobce duha
in razdelila drobtinice kruha,
da jih bodo vstavili v svoja telesa
in naložili na svoja krila
barve pestičja poljskega cvetja.

Pustila sem ti cvet,
s poljubom in močnim objemom.
Bil je ves moj svet,
ko je rdeče cvetel v veselje mojim bremenom.

Pustila sem ti roko celo,
in posebej njen prst vsak.
Da bi jo stisnil vsaj za slovo,
da bi jo stisnil ko pade mrak.

Solzo sem ti pustila,
in žalostni dotik.
Rada bi te le ljubila
imela s teboj vsaj stik.

Bil je pravi mačo,
ničesar se ni bal,
pištolo in krtačo
uporabiti je znal...

Dokler deklice ni srečal,
prekrasna plavolasa bionda,
z njo bi se kar spečal,
anakonda, anakonda...

Ko pravi je obraz
odkril v stari koči,
težak je hodil gaz
v temačni noči...

Za drugimi ponavljam
mnoge misli in
vedenjske vzorce,
pobiram malo tu in malo tam.
Zdi se kot da drugega ne znam.
A če odkrito priznam,
me sploh ni sram…

Danijela Premzl

Pišemo,
od kar znamo brati.
Pišemo,
ker nočemo pozabiti.
Pišemo
pisma,
kontrolne,
pesmi,
čestitke.
Pišemo
vzorno,
povprečno
ali nečitljivo.

Veš, pogrešam te.
Izgubila sem tvoj naslov,
a tvoja slika v meni je še živa
tako kot tistega dne,
ko sva se spoznali.
Verjetno takrat še nisva vedeli,
da bova prijateljici postali.
Zaupala si mi mnogo
in za to ti hvala.
Videla sem tvojo
odločnost in zagnanost,
mene spraševala si za svet,
bodrila me, spodbujala,
kot sestra si mi bila.

Tiha bojevnica,
katere edino orožje
je pronicljiva misel včasih,
ki se ujame v besede,
neopazno opravlja
svoje poslanstvo,
ki je v osvetljevanju
tistih poti,
ki jih odbere
Njegova Previdnost,
ki vse prav stori –
če bi ji le hoteli bolj zaupati,
bi gotovo nikdar ne izbrali
negotovosti teme
in pustili, da nam luč umre…

Danijela Premzl

Pridih kreativnosti –
zelo zaželen.
Kar je enostavno,
je lahko zelo
dovršeno dodelano.
Ne varčujemo
z idejami.
Vživite se v
svoje početje,
vzljubite ga,
naj postane
del vas.
Verjemite,
da ste
marsičemu
kos!

Danijela Premzl

Skromnost je lepa čednost.
Vsekakor je s to lastnostjo lažje živeti.
Kaj pa naj porečem na misel,
denar lepo na banki na varnem imeti
in si še od ust pritrgati,
samo da se bo varčevalo,
da se na knjižici bo kaj poznalo!
Vse skozi stroške gledati.
Vsako stvar z dobičkonosne plati pretehtati,
vsak korak poprej dobro preračunati
in še prijateljstvo pretvoriti
v lov na korist,
v svojo dobrobit.

Ljubezen obstaja brez razloga -
kot strela z jasnega pojavi se.
Ko um zahteva, da ga uboga,
v nas ravnotežje se podre.

Brez nje življenje je nesmiselno,
brez nje vse izgubi pomen,
brez nje živeti ravno je tako,
kot da bi zvon izgubil zven.

Svoj um bi zapolnila do zadnjega skritega kotička,
zbrala vsa čudovita življenja izkustva,
razbrala sporočila skrivnostnih poti Usode,
kot temeljni kamen izpostavila svoje pomembne prelomnice.
V zgodbi, kot je še ni imel nihče,
upovedujem skice in podobe, ki so se
kdo ve v katerem trenutku
pred mojimi očmi zvrstile,
vsaka s svojim sporočilom,
in njih moralni nauk, skrit med vrsticami.

Danijela Premzl

Ljubezen farsa ni,
sinonim ni za prevaro,
ljubezen le boli,
kot bi opekel se s paro!
Bolj ko se ji odpreš,
globje zasadi se vate,
krvaveti začneš,
nesreča prične se zate!

Srečne ljubezni ni,
ker obstaja le nesrečna,
čeprav se srečna zdi,
bolečina le je večna!
Bolezen je, priznam,
le zasvojenost je bedna.
Več vanjo vlagam, dam,
manj je tega truda vredna!

Spolnjuje se
prerokba temna,
dan plačila
je pred vrati,
le malo
moram še ostati,
blizu je neizogibno.

Ljubezen je
le farsa,
skomercializirana beseda,
bajka za nevedne,
laž za otroke,
sinonim za prevaro,
muka na obroke,
v sredini nič,
okrog pa beda.

Kadar sem s teboj,
me je strah, da boš odšla,
ko sem sam,
da ne boš več prišla.

Ob izviru, tebe žejen,
pa ne morem piti,
srce mi krvavi v belino,
jaz ga pa ne morem skriti.

Tema je kriva,
da ne morem spati,
ljubezni ne poznam,
zato ne morem vstati.

Sonce umira na daljnem zahodu,
Nemočno utaplja se v morskem obodu.

Vsak je trenutek ljubezen močnejša,
Lačna je, hrani se, postaja toplejša.
Njegova je smrt njej največja naslada,
Živi za trenutke, ko sonce propada.

Sonce se upira, a hitro utone,
A preden umre, se dokončno zave:
Ta kruta neizbežna smrt je počasna,
Ponavlja se vsak dan, iz dneva v dan,
Peklenska naloga in večno trpljenje
Lupina je okrog neskončne topline.

Slovo prijetna bolečina,
Trga misli, kljuva strah,
A v srcu globočina,
Skriva zadnji svoj zamah.

V žilah teče kri neznosna,
Polni dušo in srce,
Stiska pljuča želja rosna,
Udi vsi zdaj obnemé.

Svet v prepad teme se zvrne,
In zavije se v tišino,
Vse na glavo se obrne,
Ko poljub izzve milino.

.
školjka bela
na dnu morja
skrita sem
globoko
potruditi moraš se
a ko prideš
se dotakneš me

lupina bela se odpre

mehko meso voljno telo
te vabi… te željno zagrabi

odene v bisere vse
. . . . . . . . . . . . . . . . . . .
. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Te poljubljam po očeh,
objemam te - v rokah držim
ljubezen svoje duše…

mi daješ jok, mi daješ smeh,
me pelješ do studenca večnega,
ki ljubezni vir je neizmerne...

navdih ti mojim si skulpturam,
si moje pesmi glas,
sopotnik moj si skoz' življenje -

učiš, da bolečina ni trpljenje.

Solze so se posušile,
ptice so se odselile,
sanje so se spet vrnile,
pesmi so se porodile.
Vse najboljše sem že dala,
ničesar ni, kar bi imela sama.
Ne vem, če je katera pesem prava,
ki namesto pozdrava bi jo dala.

Godile so se neverjetne mi stvari,
godili so se skoraj čudeži.
Nimam več kaj zaupati,
ker sem se dodobra že izpela.
Pa vseeno, kapljica po kapljici
še kakšna modrost na dan privre,
in besede, kot še niso bile povedane.

Hiti počasi.
Pazi na korake.
Nikoli ne reci nikoli.
Nihče ni tak kot ti.
To je samo tvoja zgodba,
pisal jo boš sam,
mi smo le opazovalci,
priče, tvoji soigralci,
glavna vloga pa je tebi dodeljena,
da jo s prepričljivostjo umetelno odigraš.
Veš, vsakemu je dana ta naloga.
To nikakor ni misija nemogoče,
vse se da, če se le hoče.

Ženske se zaljubijo v moškega,
oz. ne, v tisto, kar si moški želijo postati.

Živimo z vzporednostjo drugega sveta,
tam nekje je par, ki uresničuje najine sanje.
Virtualnost vsega, podobnost njunega kavča.
Enakost razmerij, odtujenost in spanje.

Umreti. Čakati na smrt je najbolj razburljiva avantura.
Čakati nate, je najbolj dolgočasno brezčasje.

Včasih bi morala enostavno potegniti črto
ali vsaj narisati vprašaj na koncu povedi.
Ali te vprašati z besedami: "Daj prosim, prevedi?"
Kaj želiš od mene, če pa ma sovražiš?

Zgodilo se je to,
kar sem mislila,
da se tako hitro še ne bo.
Neizogibno je bilo to slovo,
a sem upala še, ko upanja ni več bilo.
Prišel je dan,
za katerega sem želela,
da bi se čim dalj zavlačeval,
da bi prišel šele čez mnogo, mnogo dni.
Ne vem, kaj je misli on,
ki je to bil njegov poslednji dan.
Zazibal ga je v spanec
iz katerega se več prebudil ni.
Zdaj mirno spi
in nič več ga ne boli.