Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 7. februar 2007 @ 18:39 CET
Uporabnik: Poezija
Verujem v lepe stvari.
Verujem, da dobra beseda
dobro dejanje rodi.
Verujem, da sonce ljubezni
nikdar ne bo zašlo.
Verujem, da nobena solza
pozabljena ne bo.
Verujem v to, kar ne vidi se navzven.
Verujem, da ni sreče brez velikega srca.
Verujem, da so še kako potrebna naša vsakdanja dobra dela.
sreda, 7. februar 2007 @ 17:41 CET
Uporabnik: danaja...
Veš, všeč si mi… ker… n e ž e n… si
in všeč si mi… ker… … …
Pri delu opazujem te:
s krampom v roki…
pa nabreknejo… se žile ti
mišice napete… trzajo
vroče je… … slečeš se
razkriješ prsi široke
na njih mehke dlačice…
…
vauu … všeč mi je…
…
in med njimi znoja kapljice
v potočkih ti polze
uf … všeč si mi …
sreda, 7. februar 2007 @ 10:39 CET
Uporabnik: Žalostni Gad
Prav res močno pravilni so ti stihi,
"ottava rima" pravi se učeno
obliki takšni, kjer se sodi, lihi
poljubljajo nam verzi ukročeno.
Naj bodo divji, glasni ali tihi,
ponavljajo se vedno urejeno.
Ko šestkrat se tako konča vrstica,
zaključi stanco rimana dvojica.
Ta pesem znana je že iz davnine,
iz časov, ko so vitezi predani
pobijali še zmaje in mrcine,
iz časov, ko gradovi izklesani
so dvigali visoko se v višine.
Zares od nekdaj so ti verzi znani,
iz časov, ko so vitezi dvorili
s pogledi le in stihi svoji vili.
sreda, 7. februar 2007 @ 10:32 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
V življenju veš kdaj te zebe
in kdaj ti je vroče.
Nikoli pa zagotovo ne veš
kdaj dobivaš in kdaj daješ.
Ko dobivaš, se moraš naučiti
hvaležnega sprejemanja z ljubeznijo,
zato nikoli ne moreš nekaj dobiti,
ne da bi hkrati tudi dal.
Če daš nenaprošeno si dvakrat dal,
če daješ naprošeno si dal enkrat,
a v obeh primerih delaj nebahavo,
bodi bolj ponižen od tistega, ki prejema.
Poskrbi, da bo obdarjenec občutil
tvojo ljubezen, ne pa ti njegovo ponižnost.
sreda, 7. februar 2007 @ 10:01 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Kako naj se sploh ločim iz nedrja
tankega lubja kraškega bora
kot senca zlatolasja med trtami,
razpredena med debli dreves
in zarasla v trto s svojimi usti,
iz katere pijem nektar čiste vode
kot višje stanje, ki ga nosi v sebi?
Umirajoči bor mi sporoča, da sem
mrtva in da nosim njegovo stanje v sebi.
Nikoli ne bom mrtva!
Vpletla sem se v lasnice,
v gnezdo ljubezni kot piščalka.
Hlapim, hlapim pojoča in govoreča
iz svojih skrivnosti z obrazom življenja,
medtem ko odpiram in zapiram vrata,
okno, okvir zarje, večni led, morsko dno,
in nerazložljive pokrajine,
igram in zračim dušo Primorski.
torek, 6. februar 2007 @ 18:44 CET
Uporabnik: Poezija
Zven besed me izdaja,
slike gledam, iz preteklosti.
Teh trenutkov ni malo,
ne želim, da jih dobijo
tatovi lepih dni.
Že tako se poznam,
da bi včasih pred seboj
zbežala daleč stran.
Moj jaz je pač tak,
ni ne zmaga, ne poraz.
torek, 6. februar 2007 @ 18:24 CET
Uporabnik: Mancaa=)
Misel nate še ni zbledela,
A za vedno bi te rada imela.
Nočem več noči brez tebe,
Cestne luže kažejo le tebe;
A še zmerej ne vem zakaj, še hočem te nazaj.
torek, 6. februar 2007 @ 14:14 CET
Uporabnik: Weirdness
Strah noči, ki pred mano se izgubi
V vzhajajoči zarji.
In ti in tvoje sinje oči,
Še preden se zunaj zmrači,
Globoko zazrte v temačno nebo.
In kaj bi preteklost in vse skrbi,
Deževni oblaki, grmenje
In strela – nikoli v življenju ne bi preživela.
Saj vedno po temi rodi se svetloba
Vedno po dežju posije še sonce,
In vedno v življenju se najde ljubezen
Ter strah. –
torek, 6. februar 2007 @ 14:11 CET
Uporabnik: Weirdness
Gledam skozi okno; belo sneži.
Gledam skozi okno, ker tebe ni.
Zamišljam si te in te poljubim,
Okno odprem, zavpijem da te ljubim.
Bele kresničke se uležejo preko širne planjave,
Zadušijo vsak zvok naše prelepe narave.
Zadušijo moj krik močne ljubezni,
Oklenjene okrog lista te pesmi.
Ta pesem se piše le tebi in zate,
Pošilja poljubov in stihe ti zlate.
Pošilja ljubezni, te reši iz zagate,
Pošilja ti misli moje kosmate.
ponedeljek, 5. februar 2007 @ 22:57 CET
Uporabnik: mašy ž
Zakaj slike pogreba si želimo?
Spomin na umrlega gojimo?
Zakaj se vračamo na kraje,
ki bi jih pozabili raje?
Kjer sva midva se razšla,
kjer tujca sta zašla,
kjer zgorela je hiša, prijaznejših ljudi,
zakaj vračati se tja, kjer življenja ni?
Kjer niti sonce ne živi?
ponedeljek, 5. februar 2007 @ 22:49 CET
Uporabnik: mašy ž
Moj prijatelj veter,
povej mi, kje je zdaj sonce?
Kje je zdaj pomlad?
Kje je dežela,
Kjer so ljudje lahko srečni?
Ke sploh kje takšna dežela?
Prijatelj veter vem,
nekoč boš odšel od mene,
kot VSI DRUGI...
Tvoj piš bo odmeval po poteh,
ko boš tulil okrog hiš,
ko se boš prelomil v vihar.
Takrat bova spoznala-
da sva si bila EDINA PRIJATELJA
ponedeljek, 5. februar 2007 @ 08:10 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
V plamenskem grmu šipka
sem videla odhajati bele jadrnice.
Kot pahljača organdija so se v grmu
ob poti čez travnik bohotili cvetovi.
Baročna umetnina je zasijala iz zemlje
kot uročena v ognjemetu barv
z nerazložljivim odhajanjem belega,
v prepletih in polzenjih
svežega odlivanja beline,
ki je bila podobna pomladnemu
sneženju čez trate poljskega cvetja.