Žal mi je,
oprosti mi, čeprav nisem kriva.
Žal mi je, žal za vse,
kar sva oba storila.

Žal mi je, za vse kar sem izrekla.
Ne zmorem še črte potegniti.
Ne zmorem se umakniti.

Samo se počutim v svetu,
sama sem in mi je hladno.
In vem da ni prav tako nadaljevati,
a se vseeno moram srcu predati.

Hladna noč podjarmi me,
Da sem buden komaj še,
In se komaj zadržujem,
Ker prebliske pričakujem.

Kar naenkrat se zbudim,
Pot na čelu, v opomin,
Da so sanje me izdale,
Ko so temelje zmajale.

Videl tiste sem oči,
Ki bi raje, da jih ni.
In spomini živi, pristni,
Mi prikradli so se v misli.

Na željo enega dializnega pacienta G. iz Maribora,ki se vsak drugi dan vozi k nam na dializo v klinični center sem se odločila da poizkusim napisati enštikeljc pesmice tudi na temo dialize.to prošnjo mu bom v najkrajšem možnem času tudi izpolnila .

LEDVIČKA

Ledvička čudovita ti si nam
čistiš kri nam vsaki drugi dan.
Če prav umetna si,deluješ
nam življenja srečo kuješ.
Vsi se vračamo nazaj,
saj vir naš preživetja si.
Vemo če,ne bilo bi te
bi vsi pomrli to veste.

…………… Od kod to? Zakaj mi včasih je tesno,
…………… če z očmi ne božam rdeče zarje,
…………… ki bi dušo poljubila, mi s toplino jo ovila?

…………… Zaprem oči… pa za njimi slika se vrti,
…………… podoba strašna se srhljivo veča pred očmi:
…………… El Greco - Poslednja sodba.

-------------------------------------------------------------------------- +
------------------------------------- prosojno rdeča hladnega karmina
---------------------------------------------------------------- strahu niti
------------------------------------------ vleče mi iz daljnega spomina.

On je pot,
po kateri želim hoditi,
reka ljubezni,
katero želim piti,
on je žarek, ki posije,
z novim upanjem me oblije.

On je dar,
ki nebo ga je poslalo,
da srce otožno ne bi ostalo,
da pomaga vero mi vrniti,
samo sebe ljubiti.

Dve duši,
kot dva planeta,
zdaj spajata se kot magneta.

O Klarnica, ljubica moja,
mili spev sonca,
klic tvoje trte v višino s priprošnjo,
da dozoriš v zlato kapljico,
ki zasenči vsem zvezdam obraz.

Plahutajoča ptica grozda,
ki te slastno zoblje s kljunom,
s polno lupino sladkosti.

O krasota, naslonjena na dlan
zaljubljenega dekleta,
kraljičina na dvoru svoje
davne genealogije sanj,
sedeča na pričevalnem kamnu
svoje avtohtone rasti nad reko Vipavo.
Sonce v jantarju na blazini zemlje.
Umik časa v sedanjost, ki te znova oživlja.

Ob petkih, se spomniš draga mama
vsa hiša je dišala, ko si v peč dajala
sladki kruh.

Vsakega si poškropila, križ nad njim si
naredila, vanj zarezi dve
in potem se pekel je.

Potlej hlebec vsak v roke si vzela,
nanj potrkala, da je skorja zazvenela
in nazadnje si z omelcem ga omela.

Ko dan odhaja na zadnjo postajo,
Ko noč hiti, in želi me objeti.
V spominu mojem, k meni prihajaš.
Ljubezni poln se meni predajaš.

In, ko tja odletim na krilih noči,
Nihče več ne more mene priklicati.
Sem tu s teboj, kje je mir in spokoj.
Kje sonce in smeh, letim tja, kje si moj.

Speča se objemava,
v kito se prepletava,
o ljubezni sanjava,
kot duši iz istih sanj.

Daleč proč letiva,
v toplem vetru utripava,
mimo vseh iskriva,
duši iz istih sanj.

Ko se bova zbudila
in dnevu prepustila,
bo iskrenost govorila,
da sva duši iz istih sanj.

Ljubezen si prodala,
za prgišče sanj,
kaj iz keliha boš pila,
saj nisi nič nalila vanj.

Šla si le na zrak,
nazaj te ni bilo,
pogoltnil te je mrak,
tako želelo je nebo.

Ko bom čutil, da si večna,
se končal bo boj,
bolečina v srcu pa bo srečna,
ker brez sebe, bom s teboj.

Mnogim boš povedala,
izmenjala spomine,
v sanje si pokazala,
nedosegljive vse skomine.

Z hrepenenjem boš morila,
jim ubila želje,
v solzah srce skrila,
da upanja ne zmelje.

Vse boš opikala,
opremila s vprašaji,
neodločnost naslikala,
začinila s klicaji.

Veliko je let,
Odkar nas je zapustil eden boljših poetov,
Mojster ljubezni, pisec sonetov.
Ni nas zapustil v slabi luči,
ravno nasprotno, rešil nas je suženjstva pred tujci.

Vsakemu od nas boš v spominu ostal,
Po sonetih in verzih,
Ki jih sam bog ne bi tako obračat znal,
Bil si življenje, vedel si kaj je trpljenje,
Za nas pa si ohranjal le najlepše stvari,
Naš dragoceni pisec sonetov si ti.

diham tvoje misli
skozi nevidne
sledi vetra,
ki šepeta
biserni milini
uspavanih dreves...

Kje je tvoja dlan,
da bi me popeljala tja,
kjer so se smreke odele
v srebrni plašč sanj?

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

Žarki sonca so pronicali
skozi goste smreke.
Moj korak je zastal.
Prisluhnila sem petju ptic,
ki so pele zate ...

Kdaj?

prisluhni melodiji ustnic,
ki igrajo zate,
pij iz kupe, ki ti jo
čarajo moje besede,
objemi nemirno telo,
ki drhti od želje ...

želim igrati s teboj
najslajšo melodijo,
ustvarjala jo bova
skupaj v nemirni noči ...

V dnevu peklenskem,
Ko vročina prebiva
V vsakem atomu telesnem,
Oko se v očesu umiva
Barve smaragda nebesnem…

Kot puščavska fatamorgana
Se zajeda v vso to vročino,
Ko skoraj lahko se dotikam,
Pobožam vso to milino,
Nebeško smaragdno sivino…

Kdo si? Kaj si?
Od kod si? Zakaj si?
Kdo ti žarenje je dal?
Da gledaš kot angel,
Ki ljubezen povsod je sejal…

Ima oči, ki odznotraj vidijo
premikajoči se val oceana.
Vidijo sonce z rastočim nemirom
vrtljive plesalke, ki cepeta na njem,
ko se Kraševka dviga pod nebo
s krili brinovke pod pramen luči
in s svojimi dolgimi lasmi,
ki se ji ovijajo okrog telesa.

Neizmerno mil sijaj imajo
njeni lasje, lesketajo se
kot vlakenca tisočerih svobod.
Ali si opazil, da govorim
o nasladah njihovega plesa.

moje upanje je mačka bila,
mačka z imenom mica,
je meni zaklad bila.

prijateljici najboljši sva bili,
z njo sem se igrala, jo ščitila in jo varovala, zdelo se mi je, kot da bi se mi vedno smehljala.

Sena,
sosednji pes,
je imel najnjo sprva velik bes,
a s časoma se je privadil,
na predenje njeno se navadil.

ko njeno ime sem zaklicala,
je Sena vedno zatulila,
a Mica se ji je vedno
vedno s spretnimi tačkami izmuznila.

Magija tvojega pogleda
me je uročila.
Tvoji oči v množici ljudi še iščem,
nemirna in izmučena.
Tvoj nežni glas, kot sladek sen
me zasleduje.
Moje srce zdaj vztrajno moleduje:
Da bi le prišel dan,
ko spet se bova srečala.
Da me ujameš in da nikoli več
se ne bi ločila!

Metulj se nese od cveta do cveta
Dokler ni sit, nikoli ne odneha.
A kako počuti se cvet, ko metulj ga izpije?
se iz njega nov koristek razvije?

tod nesel se je ta metulj,
tu, kjer zdaj teloh mlad cveti,
ob reki, kjer mlado dekle stoji.

v očeh vidi se ji mrak,
ljubezen, žalost, skrb in strah.

Živeti racionalno,
v budnem stanju,
znati zaznavati
valujoče impulze,
sorazmerno vsem inputom
oddajati čim bolj dodelane outpute.
Postrgati vso vsebino,
obvladovati čim več vlog,
ki se sčasoma nakažejo.
Imeti dovolj senzibilnosti,
ko vstopaš v svetove drugih,
svoj svet pa napraviti
pregleden, udoben,
varen, zanimiv, prijeten…

Strogo se bom vzgajala,
nepopustljivo se bom grajala,
ne bom si prizanašala,
ko bom klic srca jasno zaslišala –
nenadoma bom zvedela,
zakaj sem se rodila.
Vse plemenito
na meni bo pečat pustilo.
Nobena več molitev, vem, ne bo zaman:
močno si bom želela
in v to verjela,
da bom duše mir enkrat imela.

Danijela Premzl

Zvezde padajo z neba,
izproži dlan
in hrani dar.
Njih žar prodira do srca,
da osvetli
in prebudi
najplemenitejša čustva.
Vsaka zvezda
je spomin
na tiste davne dni,
ko je še Ljubezen
imela v rokah vse
niti bivajočega.