Bi danes popil do dna
tisto flašo rdečega grozda,
pa saj jo bom, nič mi ne brani,
namočil misli v potok kraj gozda,
zamašil z glino odprtino v rani...

Popil iz ustnic rože rdeče,
roso v jutru še hladnem,
popil iz ustnic rože drhteče,
roso v jutru pomladnem...

Te vzamem, me vzameš
v objem gorenja nesmrtni,
saj verjamem, verjameš,
da niso načrti načrtni...

Nikomur še nisem povedal
o Tebi, povedal, kaj sva imela.

In tudi nikdar ne bom,
boš moja večna skrivnost.

Nikomur ne bom povedal,
da ljubil sem Tebe in
da Ti mene ljubila si.

Nihče ne ve za tiste noči,
jasne in polne zvezd.

Danes je prekrasen dan,
golobje modrega neba,
kot takrat, ko sem jo spoznal.
Danes je prekrasen dan,
kot takrat, ko moja je bila
in vse bi dal, da bi z njo ostal.
S tistimi velikimi modrimi očmi,
s tistim sončkom, ki se skriva
v ozadju nagajivega pogleda.
Nisva bila dolgo skupaj,
kot bi v divjem galopu
Pegaz zamahnil s svojo grivo,
a vseeno zadosti, da sem jo ljubil
in je ona ljubila mene.

Ljubiti bi moral z vsem srcem ta svet -
kot človek človeka, in ne kot poet.

Objeti bi moral prijatle toplo,
a ne le takrat, ko je meni hudo.

Služiti bi moral, ponižen in tih,
služiti na planem, in ne kot menih.

Častiti bi moral dekletov značaj,
in ne, kar pohotnež želi na skrivaj.

Prositi bi moral nje lepe oči,
a ne kot snubač, ki po doti hlepi.

(Nominirancu Sončne osebnosti 2006,
raziskovalcu Antonu Komatu)

Globoko v svoji notranjosti je bila noseča.
Nosila je v sebi neko čudno breme.
Imela je kvas brez moke in kruha.
Nosila je veliko črno bisago v sebi.
Koža ji je postajala pretesna
in trebuh ji je postajal vedno bolj nabrekel.
Bila je podobna ekvatorju, ki gleda
čez sliko stene zelene divjine zveri.
Kot sonce ob svitanju je vzhajala
z okroglo podobo in nogami bolne zarje.
Kakor ognjeni zakon je bila že skoraj pepel.
Bila je že skoraj mrtva vodna snov,
ki izriva iz živega peska človeka.
Skoraj živalsko je naraščala,
utvaren privid brez temena.
Figurativno je naraščala in kipela.
Imela je loputo noči zaprto,
zazrta v omet jutra, ki se ruši.

zmedena sem,
nevem kaj čutim,
nevem kdo sem.

kot roža sredi sahave,
tujec sredi ljubljane,
ptica, ki leti na sever,
medved sredi zime, zunaj svojega brloga,
kot angel, ki neve, kakšna je njegova naloga.

tako pučutim se,
mi vseeno je za vse.
vsaj dokler ne najdem se,
sama v sebi ali v svetu,
novem ali starem veku.

Psst.. poslušaj..
Angeli pojejo..

Štirje glasovi polnijo mi srce,
solze sreče polzijo mi po licih,
kajti toliko ljubezni moje srce
še ni čutilo.

Milina glasbe ponese me nad oblake,
duša od silne sreče lebdi,
celijo se notranje rane.

Moje oči se ujamejo z drugimi očmi,
temnimi, svetlimi, vse izražajo enako.

Temna noč, prižgane zvezde,
Mesečina svetla, bleda.
In pogled nem, ki tja gleda.

In sprehaja se vizija,
Po srebrno lepih brazdah,
Bujno dela domišljija,
Ker je glava votla, prazna.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Tanek film, mehak kot svila,
Čez vizijo nežno pada.
Tam podrobnosti razkriva,
Um vpija, da ne strada.

Ljubezen bodi zatočišče svetu,
bodi stvariteljski steber svetlobe,
na katerem bodo plesali planeti.
Bodi klic življenja k vstajenju,
bodi kelih na stojalu,
iz katerega vzhaja sonce.
Iz njega naj pijejo otroci
in starci do pijanosti!

Ljubezen bodi zavetišče vsem tistim,
ki so jo zabodli in ranili v hrbet,
ne da bi videli njen obraz!
Bodi sol zemlje, ki diha s pljuči
in utripa z mojim srcem snov,
ki je izstopila iz mene
kakor rastlina iz korenine.

Tvoj objem,
to moje zavetje,
s tančico hrepenenja postlano,
je kot majhen raj,
kjer zmeraj se dobiva,
da kot eno zaživiva.

V tvojem objemu,
vse v hipu zbledi,
kot svet, kjer obstajaš le ti,
rada prisluhnem bitju srca,
ki kot melodija zame igra.

Le ure so in čas brez tebe,
ko tiho spušča se temina,
ob tvojem boku vidim sebe,
ko prebudi se klic spomina.

Ko tiho spušča se temina,
pod prsti vztrepetajo strune,
ko prebudi se klic spomina,
srebrijo žarki polne lune.

Pod prsti vztrepetajo strune,
v očeh bleščijo se kristali,
srebrijo žarki polne lune,
pristal ob zvezdni sem obali.

Srce, prežeto z bolečino, boleha,
Po tebi se toži mu, a ne odneha.

Ne odneha na poti težavni, vsakdanji,
Opaja se v ljubezni neomajni.
Na poti do tebe je samo, brez družbe.
Edino mu v mislih prebiva podoba
Prelepa in tvoja, ki v ljubezni je službe.

Srce, prežeto z bolečino, boleha,
Boleha, a biti ne preneha.

Srce moje ne preneha biti,
Nikoli ne preneha, le če mu daš piti.
A pije le iz ljubezni potoka,
Kadar piti mu da tvoja mila roka.
Potok iz tvojih lepih prsi izvira,
Tvoje srce toči solze, moči si nabira.

......................................................
......Kaj v življenju vedno iščem,........
.......Da v verzih pesmi pišem?..........
..........Da v mislih se poraja..............
........Le beseda, nikdar graja............
......................................................
.........In zdaj pišem in hitim,.............
...........Da v miru zaživim.................
..........Da napolnim si srce,...............
.........Z rimo polno, nehote...............
......................................................
......Kaj v življenju potrebujem,.........
.......Da v glavi pesmi snujem?..........
........Da ta rima polna sreče,............
......Prižiga v srcu svetle sveče..........
......................................................

.............................................................................

.............................................................................

...................zaupam............... zaupam ..................
............zaupam zaupam.... zaupam zaupam.............
..... verjamem........... zaupam ...........verjamem .....
..verjamem.................... v ....................verjamem..
verjamem...............................................verjamem
verjamem............ L J U B E Z E N ............verjamem
..verjamem............................................verjamem..
......verjamem....................................verjamem......
..........verjamem.............................verjamem.........
...............verjamem..................verjamem...............
.....................verjamem......verjamem.....................
...........................zaupam zaupam...........................
................................ zaupam ................................
..................................... v .....................................

.............................................................................

.............................................................................

Tulec Adamove gorečnosti
se je dotaknil Evinega telesa
in ona ga je zapeljala v vrtove strasti.
Padal je v vlažne ustnice školjke -
udobje, ki ga hoče falus večno.

Prečiščeno izoblikovana
in lepo ustvarjena ležita Adam in Eva
podvojena, ekstatična in esenčna
na svileni ponjavi rajskega šala.
Evina koža prevaja besedilo Adamovega telesa
z ritmom gibanja živega srebra.
Petunje in druge rajske rože cvetijo.
Palme so obrodile dateljne,
jablane lepa rdeča jabolka.

vsakič, ko vidim te,
moje srce, kar stisne se.
nevem zakaj, saj vidim te tako poredko,
da komaj te poznam,
a zadosti, da priznam-
všeč si mi.

ampak...
ali je vredno obupati nad nekom,
ki ljubiš ga,
zaradi osebe, ki na smrt ti je všeč,
in ko jo vidiš, dihati ne moreš več?

sliši se smešno,
a uročil si me,
in tudi vem,
da mišlenje moje je grešno.

Ne vidiš jo,
a močno jo čutiš,
kot pod elektrošokom se počutiš,
niti malo ne boli,
prav prijetno se ti zdi.

Na vsakem koraku ti sledi,
ne veš kako imenoval jo bi,
a zmeraj te opozarja,
kaj življenje ti podarja.

Občutki mešani se rodijo,
sporočilo v duši nam pustijo,
naj bo dobro ali slabo,
srce spremembo bo zaznalo.

Brezupno dolge se noči mi zdijo,
prebuja me drget vročičnih sanj.
Usta po tvojih poljubih hlepijo,
in po objemu, da se stisnem vanj.
Jutra le kanček mirnejša se zdijo,
dotika tvojega želi si dlan.
Sanje spet vsako noč se ponovijo,
jutro ponavlja se iz dneva v dan.
Iščem te v pesmih, ki v nama še spijo,
v srcu nenehno ogenj je prižgan.

Ljuba Žerovc

Ti, skrivnostno bitje,
ki prežemaš mi telo,
s to neopisno magijo,
ti, ki vse speče v meni budiš,
mojih misli si lastiš.

Vidim, kar očem je skrito,
z močnimi občutki je nabito,
tvojo prisotnost je čutiti,
čeprav očem si skriti.

Čutim te,
čeprav se me ne dotikaš,
nežno na mojo dušo pihaš.
Tukaj si,
čeprav te ni,
da videle moje bi te oči.

Odtajal jo je s pogledom
in dobila je identiteto vode,
ki ga je odnesla v falocentrični jopič.
Iznašla je nova poželenja,
ki so rodila svetlobni hudournik.
Bila je ženska v neskončni kipeči kopeli,
iznašla je novo ribo ob sebi,
ki je spolzela v njeno telo.

Eksplozivni naboj neukrotljive sile.
Razrešitev lastne moči v plavajoči jati,
ki hoče omejiti lastnost vode.
Arhaično perilo deviške čistosti
je centrifugalna sila skrčila na zdrs
tangic v izvenzakonski spalnici.

Vedno mi v glavi
Tiči kje v daljavi
Misel na njo,
Ki srce mi ozdravi.

Le enkrat nastane,
Nikoli ne izgine
Vsak dan v ospredje
Se vrača nazaj-

-lepa podoba
Kraljične kot take,
Ki sili v oblake
Domišljije mi zdaj.

Verjameš ti vame,
Toda ne veš,
Da verjamem v zvezde,
S poštenimi lažmi,
Resnico prekrivam ti,
Toda nikoli ne bom postal,
Človek, ki bo na odru igral,
V svetu iluzij, kjer človek ne trpi,
Kralj postanem tvojih sanj,
Zdaj ko draga veš,
Zadnjič me pozdraviš preden greš,
Kajti sanjati nehal ne bom,
Raje doživim poslednji zlom,
Odidi preden solza poteče,
Preden na srcu grenka rana zapeče,

Poezija ni namen le sebi,
Je pomen, ki vodi jo k tebi,
Je srce ki piše jo v temi,
Je luč, ki sveti tudi meni.

Jezik, ki ne govori,
Metafora, ki nikdar ne zgori,
Je valovanje energije,
V afektu čustvene periferije.

A ne manjka ji globine,
Prenesene v lepe rime,
Primerjave iz narave,
Polne so ljubezni prave.