Na meandru Belvederja v Kopru
prisluhnem glasbi Rondo Veneziano
in platane poplesujejo
v ritmu povzdignjene čudežnosti,
kot so nekoč poplesavale kmetice
s košarami na glavi, v katerih so prinašale
v mesto svoje pridelke: olivno olje, češnje,
fige, grozdje, jajca in mleko
ali so prihajale z vozovi, z vpreženimi osliči.

Iz korenin platane vznikne pred mano
darujoče in prekipevajoče ženski kip radosti.

»O Altamira!« vzkliknem presenečena.
Sonce je kapljalo jantar, ko sem ostrmela.
Duša moja, pomiri se in uživaj popolnost,
ki pripada radosti navdiha poésie pure
v rokah ustvarjalca miline estetske misli,
da ustvari Istranko s svitkom na glavi.

Sem to res jaz,
je to moj pravi obraz,
ali lažejo oči,
kar ogledalo govori.

Prav nič všeč mi ni,
podoba, ki pred menoj stoji,
napake v glavi mi rojijo,
v duši nemir pustijo.

V mislih operiram,
ogledalu dirigiram,
kaj bi vzela,
kaj dodala,
da podoba lepša bi postala.

Valovanje harmonije,
Ki se v podzavesti skrije,
Zdaj naj pride ven na plan,
Ko si čisto že zaspan.

-----------------------
Naj pokrije ti skrbi,
Mavrična paleta barv,
Ki prikrade se v temi,
Kjer delujeta v paru.

Glavica zvončka niha v vetru,
se v divjem ritmu upogiba
strastnega napeva mojega srca.
Po licih tvoji lasje mi polzijo,
neslišno, kot nežna roka sna.
Tvoje telo v ritmu z mojim se giba,
ustnice vroče nama drhtijo,
potapljava se v globine brez dna.

Med travami,
bi rad te videl nasmejano,
vihravo, razigrano.

Želim te videti kadar spiš,
globoko, mirno,
da ti pogledam v sanje.

Rad bi te videl v ekstazi,
tvoj obraz bi si prerisal
v svoje spomine.

Tvoj jok bi videl rad
in slišal,
pogledal ti v srce.

Čez mnogo let,
ko naju več ne bo,
nekdo bo jokal,
zazrt v nebo.

Tukaj bova prah,
drugje živa,
vedel, čutil bo,
nebo prikriva.

Videl bo,
vesolje miga,
še bo jokal
in koga briga.

Ni vprašanj,
svarijo, spomini,
želje po spoznanju,
so skrite v lupini.

Ni odgovorov,
meja ostaja,
kot ledena gora,
ki se ne odtaja.

Ni zgodbe,
le nekaj besed,
da jih zapiše,
osamljen poet.

Oprosti, ker lagal sem ti,
da k tebi bom prišel!
Bil sem strahopeten,
a verjemi, da želel sem si
tebe in tvojih sinjih oči,
in tvojega smehljaja,
in tvojih toplih rok,

a pogledi mojih treh otrok
so me odvrnili,
od namena, da na tebi bi spočili
se moji pogledi
in moje roke
in moje ustnice na tvojih,
in tvoja bedra ob mojih...

Je bil navaden dan
in jaz v njem
pa iznenada……… se nebo odprlo je
…………………………………… v praznino zrla sem luči
……………………………………………………… ugledala sem jo

v …… p o p o l n o s t i …… l e p o t o


od takrat le iščem Njo
…… v belih pticah…
…………… iščem jo v večerni zarji…

V prostranosti vesolja,
V neskončni je črnini
Skrita misel sredi polja
Na planetu v mesečini.

Sredi polja sam lebdi,
Kakor en oblaček pust,
Brez obraza, brez oči,
Brez telesa in brez ust.

Misel le je kar začutiš
In mogočna energija.
Ko življenje tam občutiš
Koj postane simpatija.

V mojem srcu je kepa svinca...
debela gmota ga je,
siva je, trda in mrzla,
kot je tvoje srce.
Skozenj ne vidim več sinjih oči,
vidim le sivo svinčeno nebo,
kjer soja zvezd in lune več ni.

Se kdaj ozreš v to sivo nebo,
se vprašaš kdaj, kje sem,
se vprašaš, kaj čutim še zate,
se vprašaš, zakaj je tako?

Le pepel mi v srcu je ostal,
siv, koprenast, hladen,
kot megleno jutro...
...občutek nenavaden...
da večno tu bo, sem se zbal.

Hlad prodira mi v kosti,
v mišice in v živce,
ledeno v njih me zaskeli,
zaradi sinjih oči,
v katerih vse bolj bledi
ljubezen, ki staplja se s sivino,
...a tudi sivine kmalu več ni.

Ko sem bila še v pesku puščave,
sem vonjala dišečo pazduho oaze.
Spoznala sem, da so žarki sonca v meni.
Le zakaj se nisem mogla razcveteti
v puščavsko rožo?

Oaza, kakšno razodetje vode!

Najvztrajnejša tekočina,
močnejša od ljubezni sonca,
ki se je na svoji poti sprhnilo
v drobce prahu in pripelo na kamen.

Na moje speče telo,
tvoji žarki,
lahki kot pero,
počasi name se spustijo,
prav nobenega kotička ne zgrešijo.

Občutek ugodja me predrami,
žarek tukaj se ne ustavi,
svojo pot kar nadaljuje,
po celotnem telesu zdaj potuje,
vse dokler pri srcu se ne ustavi,
z nežnim dotikom ga pozdravi.

Kje je cesta
ki do tebe vodi?
Kje si ti?
Te kdo pozna?
Kako sploh naj
zdaj najdem pravo smer,
kako naj zdaj
pot najdem, ki je ni nikjer?
Mi kdo pove, kje pot je ta?

Je ta pot na vzhodu,
morda na zahodu,
morda na sever vodi,
mogoče pa na jug?
Prosim te srce, pri miru bodi,
drugam izlivaj strup,
ne vase, ker tam že preveč ga je!

Ženo imam in tri otroke,
za hišo plačujem obroke,
a zaljubil sem se vate,
v prečudovito bitje
zasanjanih sinjih oči,
v katerih draguljev zlitje
v žarenju se žgočem iskri.

Mi vrneš smeh,
ki vzel si ga v nočeh,
ko od ljubezni sem jokala?

To tvoj ni greh,
poskus usode je,
da bi se z nama poigrala.

Želim svoj mir nazaj!

In vse, kar sem zgubila,
ko v srcu svojem sem odkrila,
da te večno bom ljubila.

Drevesa iz moje mladosti
mi še vedno delajo družbo.
Vidim sonce v tistih mogočnih
portretih zelenih krošenj
na popolnih nogah,
ki se mi smejijo z veselimi obrazi.

Ponoči lahko skoznje
preštevam zvezde
in dragulje mladostnih sanj.

Človek Le Kdaj Boš Spoznal
Preden Prasca Jedec Ti Si Postal
Rodila Tebe Je Žival Tista Ista
Zaklal Ki Spet Si Jo Danes

Še Preden Si Se Zravnal
Ti Že Človeka Si Se Bal
Tako Njega Ti Zato
Danes Še Boš Klal

Pogumen Tvoj Korak
Postavlja Ki Te Vznak
Upanje Ti Daje
Vsakogar Zamaje

Rosni list, na njemu kaplja,
Ki počasi dol polzi,
Vedno hitra bolj se zdi,
Večerno sonce v njej se utaplja.

Večerno sonce v njej se utaplja,
Ko se ustavi rosna kaplja
In nabrekne, se spusti,
Se v potočku izgubi.

Se v potočku izgubi
Za kapljo rosno vsaka sled,
Zdaj namesto nje si ti,
Tvoje bistvo, tvoj pogled.

Preden utrujeno jutro pride,
preden sonce zlato vzide,
ne smem ostati prekrižanih rok,
moram nekaj ukreniti preden izgine pusta noč,
zvezd polno nebo bom narisal,
v vsako zvezdo njeno podobo bom vrisal,
nežno luno bom zbudil,
da zasveti kot ni nikoli prej,
moje srce ji bom ponudil,
luna te prosim, srce njeno kot moje ogrej.

Njena lepota z nobeno ni primerljiva,
ni kot nekatere vsiljiva,
potiho,skoraj neslišno prikrade se,
od tam več ne odide,
dokler v prsih bije srce.

Nežnost in milina najdeta povsod svoje mesto.
Ni je situacije, ni ga človeka, ki jih nebi sprejel,
ni je ljubezni, ki bi jih ne bi imela za spremljevalca in
ni sreče, če ne vladata vsak trenutek v človeškem srcu.

Človeško srce se ne more raniti,
ponos ne more biti poteptan,
če nežnost in milino pokloniš človeku,
vsakemu, prav vsakemu, vsak dan.

Nežnost in milina najdeta povsod svoje mesto.

Ja, me je ljubila, če me ne bi, ne bi pesmi pisal o njej, dišeči vsej, z
velikimi modro nebesnimi očmi in toplem sončku v ozadju! Ne bi smel ljubiti
nič na njej, niti njenega diha v jutranji rosi, niti njene misli name..., nič,
a sem ljubil vse, do zadnjega atoma njenenega brhkega telesa, do zadnje kaplje
krvi... Do zadnjega dotika njenih solza, ki so bile slovo, slano, še bolj od
morja... Še danes jo ljubim, čeprav je srce že pozabilo, a duša ne more, ne
more izbrisati sledov, ne more tistih ognjenih sledov..., njenih korakov v
moji zavesti..., njenih dotikov na mojih prsih, njenih poljubov pekočih in
hkrati tako omamnih..., njenega glasu v mojem ušesu in njenega žiga na mojem
telesu...

gabriel s