Vihtiš svoj ostri meč,
a ne veš,
da ne smeš

pokositi rdeče niti,
ki drže
upanje.

Zablode sij slepeči
vid megli,
brez noči,

Žalosten sem,
vem zakaj,
ne gre naprej,
ne pristane nazaj.

Vrtiva se,
na robu sreče,
čas izginja,
dogorevajo sveče.

Gledam ti globoko v oči,
kar vidim, boli,
ne obstajam več,
to nisi ti.

Toplo naj te noč pokrije,
zjutraj zmeraj, naj svetloba te oblije,
čeprav ni moja, roka, ki te boža,
naj bo voljna tvoja zlata koža.

v moja nedra na postanku časa
tvoja ladja je zavila

bežno
bežno

odprl svoje si zaklade
pobožal in poljubil moja krila

nežno
nežno

Draga me ljubi,
draga je z mano,
srečno ljubiti se
nama je dano.
Morda to zgodi se
v naslednjem življenju?
V temle srce je
predano trpljenju.

Četudi me ljubi,
četudi je z mano,
je to le v glavi.
Srce neugnano
za njo se poganja,
a čas, žal, ni pravi,
zadaja le rano,
in srečo odganja!

Jezdi sredi stepe sam,
Jutra žarki božajo.
Pogled miren proti goram,
Mogočne ga obkrožajo.

Na višini, v daljavi
Jadra z vetrom lahnim
Orel, ki pogled ustavi
Z zamahom rahlim.

Mnogo zame si storila,
Ob težkih trenutkih zame se borila,
Je tvoja želja bila le ta,
Imeti srečnega otroka kar se da.

Misli si mi znala brati,
A tudi vzpodbudno besedo mi dati,
Me tolažiti in bodriti,
Iz mene najboljše le zvabiti.

Razumem,
ni mi potrebno pripovedovati,
razumem iz tvojih oči
in iz konice tvojih prstov,
to strahotno, ponižno,
a vendar tako močno življenje.
Nihče mi brez besed ne poda
tako potrebnih odgovorov,
nihče drug ne pušča za sabo bolj družabne osamljenosti,
kot najini ogorki v pepelniku,
vse je tako kot je,
ostane samo to, kar v resnici je!
Razumem,
da so tvoje solze,
solze v mraku,
ne znaš jokati brez bolečine,
kot otrok sredi belega dne.
niti jaz ne.
Razumem tvoj dvojni obraz!
enega poznam bolj kot drugega.

Kričim!
Boli me, da sem odrezana od sveta,
kateremu želim pripadati.

Kričim!
Jočem, ker ne najdem neba,
zase, kateremu se želim predajati.

Kričim!
krče čutim, srca.
Ne najdem poti, ne znam več vztrajati.

Molk-edino spoznanje moje,
ki uniči trpljenje tvoje,
me je pripeljalo do dne,
kjer rože življenja žive.

Molčal sem da tekla je kri,
iz katere človeštvo živi,
da ne uniči je sad ljudi,
ki brezglavo živi.

Molčati mene je sram,
pa čeprav je vse skupaj zaman,
ker ljudje nevedno govorijo,
in meni nesrečo želijo.

Srečala sva se v senci palmovih dreves
Vročina,omamni vonj sadeža najinih teles.
Privil sem te k sebi na svojo trdo skalo
Lizal smolo z prsi grizljal bradavičko malo

V ritmu sambe pozibavala si boke
Jedre tvoje ritnice bile so polne roke
Ustnice drsele so po mojemu telesu
Vroča sapa grela me je kot ob kresu.

Sem storil prav,
da sem od sebe te odgnal?
Je prav, da zdaj še sam se mučim?
Kaj vse bi v tem trenutku dal,
da spet bi te lahko objel,
mojo ljubico predrago,
in si te v naročje vzel,
na usta te poljubil blago,
v oči se tvoje sinje zastrmel,
in ti povedal, kaj pomeniš mi,
kakšen velik zame si zaklad!
Mi sploh boš oprostila kdaj?
Bi sploh še kdo lahko imel tako te rad?
Sinjeoka, rad dobil bi te nazaj,
ker tebe le ljubiti si srce želi,
ker brez tebe enostavno drugo vse zbledi!

Temačni predor, prijetna toplina,
V njem je popotnik, okoli črnina,
Nagonsko se giblje in dela zavoje,
Da prišel bi do cilja in zavil se v povoje.

Že čisto izčrpan začuti ostale,
Pehajo vsak zase se, vsi brez morale.
Kdor prvi bo prišel, prvi bo mlel,
A to ne pomeni, da bo že uspel.

Zakaj me nikamor ne pustiš?
Me vedno na očeh imeti želiš?
Zakaj življenje mi greniš?

Zakaj mi ne pustiš, da bi bila kot ostali,
Če bila bi kot oni, bi me bolj imeli radi,
Bi bolj me spoštovali.

Obračaš besede svoje,
Krčiš srce moje,
V očeh solz imam za celo morje.

Misel,
rojena iz
lažnega objema,
potuje s svetlobno hitrostjo,
naprej,
cilj, odrešenje,
v novem svetu
laži in prevar.

Lučko sem ugasnil,
plamen poteptal,
ko se je rosno živ,
trepetajoč, rojeval.

Iskrica nebeška,
zamrla je v solzah,
toploto duše,
je ohladila bolečina.

Skozi koprenaste oblake iluzij
pričakovanj in prepričanj
kako naj bi bilo
in kako bi moralo biti
preko hrepenenj in tihega upanja v brezupu
padaš globoko, globoko do dna

Zamaje se ti svet pod nogami
in sesuješ se na kamnita tla
v vsej svoji visokosti

Nezavisna je svetloba,
mirna kakor jutranji pozdrav,
vodila me bo le do groba,
ko-bom na tem svetu ves propal.

Mi ne bo sijalo sonce staro,
ko ležal v krsti bom,
me v zemljo le bo gnalo,
ko začel se bo prelom.

Potoval bom skozi vso svetlobo,
čez vso morje in zemljo,
občutil bom sveta tegobo,
ko zapuščal bom Zemljo.

Lahko mi prideš na obisk,
tujec, ki želiš ljubezni
zapri potiho vrata za seboj
naj prepih ne moti te topline,
ki prebiva v sobanah čistega,
kar izvir je te graščine.

Le načudi se lepoti,
že od nekdaj hodi ti nasproti
a ti slep si bil in v zmoti...

Sleci ta svoj črni plašč,
ki stkan je iz laži, srce željno čustev
že od nekdaj v njem trohni.
Poteptaj v sebi neresnične bolečine
pridi mi v objem, izživi se v njem.

Jutranja slana na šipi neznane zemljevide riše,
skrivoma vzhajajoče sonce pod bodoči že dan se podpiše.
Ob dotiku žarka, ki ga poboža, naježi se mu gladka koža.
Odvijejo kot v filmu njegovi lahkotni se gibi iz sna,
ko počasi obliko, barvo, vonj in okus sveta zazna.
Kot bi zlil z jutrom se, kot bi življenju podaril dihanje.
Jesenski dež… Dež, ki izgublja v plohi besed se plehkih,
dež, ki ugasne na njegovih ustnicah mehkih.
On, trden kot zid na vrhu bolečine,
v zapletene misli kliče stare, tople spomine.
Tako vsemogočen je, da bi zmogel spremeniti vse.
Pomlad zbudi se z njim, da od bolečin ostane zgolj dim.

Ne, ne bom izpila te,
ko poniknil v mojo
vlažno boš globino -

ti dala bom --------------------- Življenje.

Ne, ne boj se me,
ko ovila s temno bom
tančice te črnino -

ti dala bom --------------------- Življenje.

Sonce sveti v okno mojega srca,
prodira z žarki skozi steklo vanj,
ga greje, barva notranjost rumeno,
a sivino, z žolčem prepojeno,
z lopatastimi žarki drza stran,
da zdaj zasijejo v njegovem rumenilu
vse celice srca, in stene,
do zdaj obarvane z grenkobo.

In tla, razpok prepolna,
ki izdolbli so potoki jih solza,
se zaleskečejo v rdečilu
komaj prebujenih žarkov žgočih,
ki vanje zarisujejo podobo
veselega obraza, lic cvetočih,
in ust, ki mehka, voljna
smehljaj vtiskujejo globoko v tla.

Plesal bi, pa nimam nog za plesanje
Prepeval bi, a z grla ne spravim pesmice
Jokal bi ,pa ni mam več solz ,suša je
Smejal bi se, le časi niso več za he,he,he

Ne maram,da mi lažejo za hrbtom obrekujejo
Da pametni so vsi ,a v resnici neumnosti klatijo
Ne maram teh lažnivih senc,ki zastrupljajo
Moje pošteno srce z grenkobo polnijo