Kje so dnevi, ko sva se ljubila,
kje so mehke žametne noči,
le zakaj, drug drugega sva izgubila,
da bi o tem razmišljal, nimam več moči.

Je še sreča kje na svetu,
je še kje ljubezni čar,
sem kot ptica v mrtvem letu,
vem pa, da tebi to ni mar.

Ebenovina zdaj so moji dnevi,
mučenje neskončno zdaj noči,
slepec sem v hudih mukah,
mrtve moje so oči.

Nekje zadaj ždi
in čaka pripravljena,
da plane kadarkoli
v kri, v kosti,
v misli zamegljene,
groza črna.

Kri zavre,
možgane stiska,
skozi mrzle prste,
s kremplji kamnitimi,
cefra resničnost,
brez glasu kriči,
da rojstvo je
uvod pred smrtjo,
agonija trenutka,
nepomembni nič.

Kako bi te božala po laseh!
In ti iz lic izvabljala smeh..
Ti pravila na ves glas,
da ljubim te jaz.

Kako bi te božala po laseh!
S teboj hodila po poteh..
Ti pela pesem visoko,
ki v srcu jo nosim globoko.

Solza gre,
ne morem je zadržati.
Najlepši nasmehi zblede,
nočem se še predati.

Metulj je že odletel iz cveta,
ki ga je oprašil.
Naveličal se je njegovega vonja
in ga zapustil.

Sonce ti sije na golo kožo,
Ustvarja toploto, greje še rožo,
Ki v tvojih laseh je, bohoti se polna,
Le sadež je tebe, je hčerka popolna...

Srečo uživaš in veš da ni konec
Še sonca, ki jutri bo spet kakor zvonec.
Zazibal iz spanca te nežno bo spet,
Razprl srce ti, kot jutranji cvet...

Hvala ti
Moj ljubi
Za oblake bele…… ki nosijo mi vonj pomladne zarje

Hvala ti
Moj ljubi
Za šepet dežja…… ki ponese nežno me v poletne sanje

Hvala ti
Moj ljubi
Za roso hladno…… ki ovije bol jesenskega spomina

Sprašujem se,
kje si, najdražja, ljubljena,
sprašujem se,
kaj delaš, kaj misliš, kaj počneš?
Sprašujem se,
če misliš sploh še name kaj?
Sprašujem se,
če kdaj v polno luno se ozreš,
in spomniš najinih trenutkov se nazaj?

Posijaj sonce,
da mi bo toplo,
zapihaj veter prav rahlo,
prileti ptica s svojimi krili,
naj slišim tvoj glasek mili.

Počasi stopam po zelenici,
čudim se prelepi cvetlici,
ko v ozadju zašumi,
potoček prav biserni.

Vsakič ko sem zamorjena,
in ko se mi prihodnost življenja,
zdi zamegljena,
se mi prikaže angel črn,
nesoč mošnjo zrn.

zakaj se cmerim me vpraša,
zakaj me na negativ zanaša.
Pove mi, da vsak še komaj me prenaša.
In da dokaz prinesel je,
ki razložil bo vse.

Rdeče blago sem v tvojih rokah,
s škarjami ostrimi režeš
nov videz, nov um, novo mišljenje
vse to ti krojiš
kot da sem nevredna..
ti ustvarjaš iz mene le to kar želiš.

Kako do popolnosti sem predana,
kako je želja po tebi brezmejna..
o bog.. kako me boli
ko vidim da me ne gledaš
upiraš le v svoje želje oči,
želiš le popolno obleko
zame mar ti ni.

Božansko je ko prepleteva dlani,
ko toplina tvoje roke se v mojo naseli
ko počasi zarežem z britvico
tvoj trzljaj in kri..
ki jo počasi pijem in gledam te v oči,
kako prelep je tvoj obraz..
odmik bolečine ko strast prevzema te..
vse kar obstaja poleg naju,
le megleno vidiš še.
Izsrkala te bom do biti
položila ranjeno ti roko bom na svoje prsi,
zaobjela se v tvoj temačen bom pogled
in ti v mojem svetlem zbudil se boš v svet.
Kot črno beli film, dobila bova eden drugega si v spomin

Na belih raztrganinah neba- tema,
počasi jasnost trga sivino..
brez besed ti in jaz strmiva tja
tišina zavita v toplino najinih src
govori več kot tisoč besed,
trenutek je najin, ni več prikrivanja.

Le midva, brez nemirnega srca,
spojilo je najini duši,
spokojnost skozi naju je šla,
prišel je trenutek resnice
brez laži, brez ponosa
le ljubezen, ki jo v sebi nosiva.

V zvonu je odbilo polnoč,
ogrnem črn plašč in proti skalam grem,
razburkano je morje črno, razjarjeno
jezno je kot jaz, da svet je preklet,
da v njemu ni več čar živet.

Veter razpre mi krila črna
zdaj vem da čas je, da grem
v nevidno, v spomine, v globine,
za zidove vidnega očem,
da prepustim se morju, se izgubim v njem

Ko se srečava spet,
to zagotovo drugačen bo Svet,
nič ne bo isto ostalo,
bo za naju vse novo postalo...

Bodo Angeli padli vstali,
dan bo zamenjala noč
in Nebeški bodo padli postali,
moč bo postala nemoč...

Skoraj nevidno za navadne dni
to kar s tabo spaja,
kar v meni še živi..

Kot drobna senca včerajšnjega dne
z močjo izliti se v danes,
ostaja tisto nekaj v nama,
kot že ugasnjen ogenj je ki tli..
zapihaš vanj in on spet zažari..
nobena sila ga ne ustavi
in ni mu sojeno, da izgori..

Kako naj ti povem,
da si vse kar znam in sem.
Da žal mi je za vse,
in da pogrešam te?

Kako naj te moja roka poboža,
ko si te želi?
Kako naj ti rečem, da si moja roža,
ko se mi vse lepo zdi?

Karantena duha,
Zapora za misli.

Na vsakem koraku uživa s teboj,
Usmerja te, vodi po poti že znani,
Oblikuje besede, ti daje napoj,
Ki ohromi ti misli, duha ti omami.

Karantena duha,
Zapora za misli.

Dragi po mobiju več me ne kliče,
nič več sporočil ni, besed, da me ljubi,
solze le moje samote so priče,
srce moje z njimi se v žalost zabubi.

Tudi če noče, naprej ga še ljubi
neumno srce, polno strupa, grenkobe.
Več ne verjame njegovi obljubi,
da nič več med nama ne bo šlo narobe.

Poklical sem te,
ker sem hotel slišati tvoj glas,
ker sem želel občutiti toplino
najlepših dveh besed: LJUBIM TE,
kajti dolgo od tedaj je že,
odkar si mi izrekla jih z milino,
zdaj pa le molčiš ves čas,
in ne veš, kako hudo mi je.

V tvojem glasu žalost sem zaznal
in brezup. Vem, sam sem kriv,
ker v tebi radoživost sem ubil,
ker sem ubil zaupanje v ljubezen,
ker sem ubil predanost tvojo.
Bil sem preveč sebičen, nisem slutil,
da te od mene odvrnile bojo
laži, s katerimi sem te obdal.

(Iz cikla pesniška zbirke Gorečka)

Oštevilčeni sedeži, parter, čakajoči gledalci.
Odrske luči. Zalet duše. Zamaknjenost.
Gubanje in padanje svile med nitmi kostumov.
Trakovi plapolajo in ovijajo veščine duha in jezika.
Roke postoterijo gibe proti občinstvu.
Trgajo s sebe devištvo, materinstvo, ljubezen
in neupogljive strasti, mehčajo obraze
in kapilare vesti, gospodarijo z ognjem,
klešejo in kopljejo v sebi nedotakljivo
z dotikanjem ranljive golote.

(Iz cikla pesniške zbirke Gorečka)

Ostala je zunaj telesa.
Vzhajajoča, razpršljiva, nepredirna luč.
Eliptični žarek. Leksika duše. Retorika.
Razgrnjena roka nad občinstvom.
V intervalih razprtost srca ptičje plavuti.
Goreči sadež izpuhtevanja duha v cvetu.
Svetla pega, ki biva v vinu za daritveni napoj.
Bitje, ki je izven časa v vzgonu.
Odtis po meri njenega glasu,
s kipečim odrivom v notranjost.
Zasnulost iz kokona, svetla svila duhovnosti,
čutna senzibilnost iger življenja.
Klasična, postmodernistična,
tragična in komična, krčevita v reminiscenci
notranjega spomina. Brezmejna,
naseljena kot popolnost v prostoru.

Ljubezenska poezija je razodetje. Lahko bi jo primerjali z zvokom, s katerim uglasbimo naše telo. Če imajo Francozi Jaquesa Préverta, pesnika, ki je posvetil ljubezni neizčrpen navdih poezije, bi lahko to rekli tudi za našo Mojco Gartner, ki jo na Pozitivkah poznamo pod pseudonimom Ajda. V rokah imam čudovito pesniško zbirko Zate bom …, ki jo je oblikovno opremila akademska slikarka Evelina Batista in s svojimi likovnimi podobami ujela ritem in erotična sporočila Ajdinih pesmi.

Ajda se je rodila v Ljubljani. Otroštvo je preživela na Laškem. Po končani srednji šoli se je zaposlila v Celju. Aktivno sodeluje na internetnem pesniškem portalu pesnik.net in na Sončevih pozitivkah, na portalu Poezija. Lansko leto je izdala pesniško zbirko Zate bom…, piše haikuje in nabira pesmi za novo pesniško zbirko. Želi si nastopiti na literarnem večeru, ki naj bi ga priredile Pozitivke za svoje bralce. Zavzema se za literarna srečanja štajerskih in primorskih pesnic in pesnikov.

Morda nisem ravno perfektna
sem pa predvsem direktna.
Morda nisem vedno nasmejana,
ker sem iz groba izkopana.

Morda nisem čisto takšna,
znam biti tudi drugačna.
Morda nisem samo jaz,
in je morda tu še kakšen obraz.