Enost se da s poskusom tudi dokazati. Alkimisti so poskušali dokazati, da je temelj vsega zlato, najplemenitejša kovina, v kateri sončeve sile skorajda kristalizirajo in ga lahko izločimo kot bistveno esenco iz neplemenitih kovin. Alkimija nas uči, da so kovine nastale pod vplivom sedmih planetov v temnem naročju zemlje.

V tem pa se razločno kaže tesna zveza med alkimijo in astrologijo. Astrologija nam razlaga pomen živalskega kroga in planetov, alkimija pa pomen elementov in kovin. Njun medsebojni odnos je kot odnos med nebom in zemljo. Njun temeljni zakon je zapisan že na staroegipčanski smaragdni plošči:
«Kar je spodaj, je enako tistemu, kar je zgoraj.«

Dejavniki strahu
Strah je posledica aktivnosti ega, zato se povezuje s sedmini temeljnimi obrazi ega – s pohoto, pohlepom, ponosom, napuhom, jezo, nezmernostjo in lenobo. Strah se zmanjša, ko posamezno od naštetih hib odpravimo.

Pohlep je v času, ko se iznajdljivi lahko hitro dokopljejo do bajnega bogastva, dobil krila. Nesporno sta pohlep in lakomnost v zahodnem svetu močneje izražena kot na vzhodu. Zasluge za to ima v krščanskem svetu božja zapoved »Ne kradi«, ki je imetje povzdignila v pomemben del stvarnosti vernika, kajti pravica do imetja naj bi bila zagotovljena od Boga. Za nameček je Katoliška cerkev sama velik zgled za kopičenje materi­alnega bogastva in okoriščanja z njim, prav tako pa se nepres­tano bojuje za politični vpliv in oblast v krščanskih deželah.

Strah pod lupo
Strah je alarmno stanje v te­lesu, posledica notranje miselne predstave, ki jo naš razum tol­mači kot grožnjo. Miselna predstava je lahko posledica zunanjega draž­ljaja ali spomina, ki se ob kakem prožilcu nenadoma pojavi v zave­sti. Možganski sistem se na dražljaj odzove zelo burno in z injicira­njem adrenalina, s katerim preplavi telo, doseže številne fiziološke spremembe, katerih namen je zvišati stopnjo občutljivo­sti, odziv­nosti in moči celotnega organizma: krvni pritisk naraste, utrip srca se poveča, dihanje se pospeši, jetra izločijo glukozo, maščobne zaloge pa se pričnejo pretvarjati v energijo.

Krvni obtok je preus­merjen od manj pomembnih funkcij, kot je na primer pre­bava, v možgane in mišice. Če gre za fiziološki strah, se nenaden energijski impulz pokaže v povečanju moči mišic, ostrejšem zaznavanju, hitrejšem odzivu in večji učin­kovitosti ter prožnosti telesa.

Oporni skelet civilizacije
Na prvi pogled se zdi, da je strah oporni skelet civilizacije. Na vseh ravneh človekovega delovanja je namreč vgrajen v družbene mehanizme in institucije, ki podpirajo družbo. Strah nam­reč sili v aktivnost. Zaradi strahu človeštvo izgublja ogromno ener­gije in opravlja naloge, ki so popolnoma nepotrebne. Razvite družbe so postale hiperaktivne, to pa jim še malo ni v korist. Ljudje, ki so prepojeni s strahom, nimajo časa za nič drugega.

Strah usmeri pozornost širše družbe v zaželeno smer, poenoti njihov interes in jih aktivira za doseganje skupnih ciljev. Zato je pomembno najti sovražnika, pa čeprav izmišljenega. Države se iz strahu pred različnimi nevarnostmi, povezanimi z zunanjo ali notranjo grožnjo, zavarujejo z različnimi mehanizmi.

Obe plati medalje
Zaradi strahu počnemo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi počeli: svojo življenjsko energijo usmerjamo v aktivnosti, ki niso ne le nekoristne, temveč uničujejo nas sa­me, sočloveka, naravo in okolje ter prinašajo smrt. Zaradi strahu je človek pripra­vljen storiti praktično vse, vključno z jema­njem tujega ali lastnega življenja; to pa so dejanja, ki jih ni več mogoče popraviti.

A vsaka stvar ima tudi svojo dobro plat. Napačno bi bilo trditi, da strah izključno negativno vpliva na razvoj civilizacije, saj je prispeval k hitrejšemu evolutivnemu raz­voju in omogočil ali pospešil tudi nekatera odkritja, ki so člo­veštvu v prid. V pradavnini je strah pospešil razvoj miselnih potencialov, prazgodovinskemu človeku je pomagal do večje iznajdljivosti in zanesljivejšega preživetja. Skozi vso svetovno zgo­dovino je različna ljudstva – predvsem v vojni - spodbujal k ustvarjanju nekaterih velikih dosežkov; takšen izum je denimo radar.

Mi ljudje smo dvojna bitja in živimo dvojno življenje. Razlika je samo v tem, da se tega eni zavedajo drugi pa ne. Zunanji-zemeljski človek v svojem zunanjem svetu ni tisti, ki pridobiva izkušnje in o katerem je govora v duhovnih vodah, temveč notranji, duhovni človek v duhovnem svetu.

Pravi duhovni »sistemi« niso tvorbe uma naravnega-zemeljskega človeka. To so izkušnje notranjega, duhovnega človeka, ki v našem zunanjem naravnem človeku navadno spi – je nedejaven. Če pa se prebudi, pomeni, da se zaveda samega sebe. Zveda se, da je duh iz duha, misel iz mišljenja Boga, duha. Zave se lastne strukture in lastnih moči, ki so tudi strukture in moči duha, ki prežema svet. Zave se resnice.

Strah je eden izmed največjih problemov človeka. Spremlja nas vsepovsod in venomer ter deluje na nas s svojo uniče­valno močjo. Postal je samoumevna sestavina življe­nja. Pohablja nas, otopeva in slabi, a ga kljub temu obrav­navamo blagohotno, tolerantno in prizanesljivo ter brez pomislekov plačujemo njegov davek. Nad njego­vimi učinki in po­sledicami se velja krepko zamisliti.

Najbolj nevarno je dejstvo, da strahu sploh ne dojemamo kot problem, s katerim se je treba spopadati kot z vsakim drugim. Obrav­navamo ga namreč kot sestavni del našega življenja in nekaj povsem običajnega, kot senco, ki nas spremlja na vsa­kem koraku in se ji ne moremo izogniti. Ker korenini v psihi in se udejanja skozi miselne procese, mu je težko priti blizu, saj niti psihe niti miselnih mehanizmov ne poznamo dobro.

Egove zvijače
Ob razumevanju njegovega vpliva na dušo lažni jaz uzremo v novi luči. On je ovira na poti do harmoničnega, z zakoni vesolja usklajenega, z lučjo ljubezni obsijanega življenja. Ko se lotimo osvobajanja iz zasužnjenosti z njim nam je v pomoč poznavanje njegovih trikov in mehanizmov delovanja, ki smo jih deloma že osvetlili. A njegova premetenost nam povzroča veliko težav.

Ta se med drugim kaže v tem, da skuša sebe prikazati kot nujno, pozitivno sestavino zavesti. Ustvaril je mit, usklajen z zakonom polarnosti, da obstajata dva dela ega – višji in nižji jaz. Višji naj bi bil dober, vodeč nas k Izvoru, nižjega pa naj bi transformirali s »kultiviranjem«. A to seveda ne drži. Ego, tako višji kot nižji, temelji na lažnih temeljih. Treba se je izviti iz njegovih klešč.

Duša v krempljih ega
Trenutek povezave duše z egom je v Svetem pismu opisan v zgodbi o izvirnem grehu, ki govori o »izgonu iz Raja«. Zapeljana od kače sta Eva in Adam utrgala jabolko z drevesa spoznanja, ob čemer sta pridobila »znanje«, ob katerem sta se na lepem zavedla svoje golote.

Odprla sta vrata v svet dualnosti. Kača in jabolko sta simbola življenjske sile, ki se v svetu dualnosti izkazuje primarno skozi spolno energijo. Duše so kot ujetnice ega začele ubirati najrazličnejša pota, na katerih so se pogrezale v strah in doživljanje širokega spektra negativnih izkustev.

Naravno stanje duše je mir. Vsaka duša si izbere take preizkušnje bolečine in težave, da se iz njih nauči, kar je potrebno, da preseže trpljenje. V inkarnaciji naj bi se duša spomnila, kaj se mora naučiti v tem življenju, saj ji je bila ta informacija pri rojstvu izbrisana iz spomina.

Tako kot je zdravje naravno stanje in ne odsotnost bolezni, je človek pozabil, da je božansko bitje, ki se je sposobno samo ozdraviti oz. ostati miren v svojem duhu.

Svobodna volja
Razvoj kozmične zavesti - božanska igra - je skozi eone postajal vse bolj zapleten. Stvarnik se je domislil, da bi poleg harmonične stvarnosti izkusil tudi neharmonično. Kako to uresničiti? Osebne duše je oplemenitil z genialno domislico - svobodno voljo - da bi skozi vsako od njih lahko raziskoval vesolje na izviren, svoboden način, kar vključuje tudi nasprotovanje njegovi temeljni usmeritvi.

Koncept svobodne volje je zahteval samopozabo – zatemnitev spomina o povezanosti s Stvarnikom - in še vrsto »tehničnih rešitev«, ki so se skozi eone izpopolnjevale in dograjevale. Med najpomembnej­šimi sta ego in karma.

Marsikdo velikokrat pomisli, da bi bilo veliko lažje stopati po poti življenja, če ne bi imeli čustev. Ko nas nekaj vrže ob tla, neskončna žalost, potrtost, strah, obup… Pa bi bilo res lažje? Kaj pa tista čustva, ki nas ponesejo v višave, ko smo srečni, ljubljeni, ko ljubimo, ko nam nekaj uspe in podobno?

Bi se z veseljem odpovedali tudi takim čustvom? Mislim, da ne. In tudi tista prva skupinica čustev, ki nas občasno ohromi, se v nas pojavi z namenom. Večkrat se vprašamo, kaj je meni tega treba, zakaj se zopet počutim tako, zakaj se mi to dogaja, zakaj ravno meni? Ob izkušanju čustev, ki nas osrečujejo, se tega seveda ne sprašujemo, razen s hvaležnostjo. Pa ste pomislili, da so prav vsa čustva naša, izraz naše notranjosti, da so prav čustva naš notranji kompas, ki nam kaže, kje v življenju se trenutno nahajamo, kaj se nam dogaja.

Osebna duša
Človeška duša naj bi bila med tistimi stvaritvami, ki (prebujena) lahko uporablja največji del Stvarnikovih potencialov. V nasprotju z dušami živali se zaveda same sebe in je namenjena doseganju najvišjega Stvarnikovega cilja. Zaveda se, da je le pomanjšana inačica njenega tvorca, ki ga imenuje »Oče« in sledi njegovemu načrtu.

Njeno poslanstvo je, da se ob koncu cikliranja v reinkarnacijskem kolesu, v katerem se odpira vse višjim spoznanjem, naposled prepozna kot Kreator, tvorec in Izvor vsega, kar je. Ob uresničitvi se duša osvobojena zlije v svoj kozmični Izvor.

Jaz živim. Kaj pravzaprav pomeni meni živeti? Živeti dolgo, živeti lepše, živeti koristneje ali živeti polno življenje. Življenje si ne moremo podaljaši niti za eno sekundo. Torej življenje ni odvisno od mene. Sem torej v rokah tistega, ki ima oblast nad življenjem in nad smrtjo. Ne glede na to koliko se trudim, ohranjam svoje moči, pa to še ne pomeni, da bom živel dlje kot nekdo drug. Jezus pravi: Zakaj se toliko vznemirjate. Ali lahko samo za las podaljašate svoje življenje?

Ne obstoja ta hrana, niti način življenja, niti umetne metode s katerimi bi se lahko naše življenje podaljšalo. Lahko celo svoje življenje uživaš ne vem kakšno zdravo hrano in umreš v nesreči, vojni... Lahko se celo življenje umirjen, sproščne, samozaveden, ne kadiš, ne piješ. Lahko živiš najbolj optimalno zdravje, paziš na sebe, ne ješ pretežke hrane, pa vseeno obstoja možnost da umreš zaradi neke bolezni ali pa ti odpove nek organ. Ne obstoja način življenja, ki bi ti garantiral daljše življenje. Če te trditve trezno razmisliš, spoznaš da so resnične.

Oči s katerimi gledam Boga, so iste oči skozi katera Bog vidi mene. Moje oči in Božje oči so ene in iste oči, eno videnje, eno znanje, ena ljubezen.
Besede so stare približno osemsto let in jih je napisal Maister Eckehart.

Seveda ne gre za fizične oči s katerimi dejansko zaznavamo okolico. Kajti jasno je, da Bog nima oblike, torej ga je nemogoče videti. Glede na takratne razmere je seveda popolnoma jasno zakaj je Maister Eckehart v svojih zapisih uporabljal besedno retoriko tako kot jo je. Gre za tiste globlje oči s katerimi zaznavamo duha. Tisti katerih um je toliko miren in tih, da je to sploh mogoče.

V iskanju prave identitete človeka smo se nekoliko poglobili v lažno podobo človeka, a ji še zdaleč nismo prišli do dna. Kako bi ji le, ko pa se naša življenja vrtijo skoraj izključno okrog nje. Temeljiteje jo bomo razumeli šele, ko bomo spoznali fenomen duše.

Glede na to, da o pojmu duše kot našem duhovnem bistvu govorijo v skoraj vseh duhovnih sistemih in religijah, si v naši obravnavi zasluži posebno mesto. Povezali ga bomo z našimi dosedanjimi spoznanji in ga predstavili na način, ki utegne marsikoga presenetiti.

Ali človeštvo: zdravnike, znanstvenike in ostale zanima resnica o vsem skritem, nepojasnjenem vidnem in nevidnem stvarstvu, o vidnem in nevidnem delu človeka, o njegovi neomejeni razsežnosti in môči življenja?

Od kod neomejena razsežnost življenja nevidnega, nesnovnega bitja človeka?

Sem Lado Mihael, rojen l. 1939. Dobrih 70 let vztrajam in živim na temelju PRA RESNICE PRA IZVORA in PRA LJUBEZNI. O resnici, ki vam jo želim razkriti, posedujem vse dokaze, saj se ukvarjam s skrivnostjo nevidnega stvarstva in nevidnega dela življenja človeka.

Nastopila je oseka. Morska gladina je upadla, obala se je podaljšala. Za sprehajanje je veliko prostora. V mokrem pesku se vidijo sledi, sledi nog odraslega človeka; sledi otroka, ki teka sem ter tja; sledi tačk razigranega psa.

Vsi so odšli na obalo, da bi se prevetrili, da bi se nadihali v prijetnem ozračju slane vode. To je raj za otroke in pse in se lahko brezmejno sprostijo. Za tiste, ki ob obali tečejo, Pa tudi za usmerjene sprehajalce, je to čudovita priložnost, da se napolnijo z novo energijo.

Vse veliko se zgodi v tišini. Velike ideje, ki spreminjajo svet, zorijo stran od gonje in nemira sveta. Vsa bistvena spoznanja, vsa prelomna odkritja in iznajdbe potrebujejo svoj razvoj in uresničitev mir in tišino.

Tudi tisto, kar lahko da našemu življenju popolnoma novom usmeritev, uspeva le v miru in tišini. Obstaja dve vrsti tišine: zunanja in notranja.
Zunanjo tišino potrebujemo, da bi o nečem globoko premislili, da bi lahko rešili zapleten problem ali si resnično odpočili. S hrupom obremenjenemu sodobnemu človeku lahko tišina zelo pomaga, zanj je lahko zdravilna.

V eni od znanstveno fantastičnih nadaljevank, ki smo jo lahko videli na TV ekranih, nastopa lik računalnika, imenovanega Data. Data je pravzaprav android, ki brez vsakega liričnega navdiha, a z neverjetno tehnično dovršenostjo, izvaja glasbo in piše pesmi. Zna tudi hitro in natančno računati in logično sklepati, vendar mu to ne zadostuje. Želi si izkusiti čustva.

Svoje prijatelje na vesoljski ladji sprašuje, kako je, če imaš občutke, če si jezen, žalosten, vesel, zaljubljen … Naposled mu vstavijo  čip, ki mu bo dal čustva. Vendar se Data po vstavitvi čipa obnaša tako nenavadno in neobvladano, da mu ga morajo odstraniti.  Čas teče in nekoč Data pomisli, da je že dovolj razvit za ponovno  vstavitev čipa in da bo zmogel obvladovati zapleteno kombinacijo logike in strasti.

Pravi človek kdo je to? Ali je v nas skriti Pravi človek? Če je, kakšne narave je? Za telesnega človeka je življenje, kakršnega pozna, realnost. Materijo v vseh njenih stopnjah izkuša kot edino resničnost. To velja tudi za njegovo lastno telo. Z njim se poveže. Kajti sebe doživlja skozi lastno telo. Istočasno podoživlja bolečino neobstojnosti minljivega, kar je zakonitost vsega mesenega. To seveda ne more biti pravi človek, kot samo biološko bitje.

V sedmi knjigi Corpus Hermeticum odgovarja Hermes Trismegistos v verzih 5 – 8 na Tatovo vprašanje:« Zakaj, o Oče, ni Bog dodelil Duha vsem ljudem?« z besedami » Hotel je, sin moj, da bi vse duše lahko dosegle povezavo z Duhom, vendar kot nagrado za dirko. Poslal je veliko, s silami Duha napolnjeno mešalno posodo, in pooblastil poslanca, naj oznani človeškim srcem:« Potopite se v to mešalno posodo, ve duše, ki to zmorete; vi, ki to verjamete in temu zaupate, da boste vstali k Njemu, ki je poslal mešalno posodo; vi, ki veste, za kakšen cilj ste bili ustvarjeni«.

JOGA, TAI-CHI, PLES

Osnovno gibanje v stvarstvu je vibracija
Staroindijske vede pravijo, da v ozadju celotnega stvarstva vibrira prazvok Aum (Om). Sodobna fizika ugotavlja, da so atomi naših teles vibracija – ukrivljen prazen prostor, ki v resnici ni z ničemer ločen od okoliškega prostora. Ločenost je iluzija, je predstava v razumu. Stvarstvo je v resnici enoten, notranje povezan prostor, v katerem sočasno bivajo različne kompleksne vibracije.

Te vibracije človeški razum interpretira kot predmete, telesa, občutke, čustva, želje, misli, predstave, kot duhovne izkušnje ... Skozi vsa ta različna stanja pa se nenehno pretaka in jih povezuje psihofizična energija, ki jo Kitajci imenujejo 'chi', Japonci ji pravijo 'ki', v sanskrtu je to 'prana'

Predstavljajte si sliko Jaza v vlogi jezdeca, medtem ko je vaše telo kočija, intelekt kočijaž, razum vajeti in občutki konji. Tisti, katerega konji so dôbro vpreženi, katerega uzde so močne in kočijaž (intelekt) z njimi dôbro upravlja, doseže svoj namen, ki je Njegovo resnično stanje, Vseprisotnost. Medtem ko človek, katerega konji (čutila) niso pod nadzorom niti vajeti (razum) dôbro pričvrščene, drví v propad. Atman v vseh bitjih ne manifestira Sebe očem ali čutom, temveč tistim, katerih razumi so se z uresničitvijo Njega prečistili in očistili.

Ta Nespremenljivi je izven vsakega zvoka, vseh pogledov, izven oblike, absoluten, izven vsakega okusa in dotika, brez začetka in brez konca, celo izven narave; tisti, ki Ga uresniči, osvobodí sebe iz čeljusti smrti. Toda to je zelo zahtevno. To je podobno hoji po robu britvice; pot je dolga in nevarna, toda prizadevaj si, ne obupaj. Prebudi se, vstani in se ne ustavi, dokler ne prideš na cilj.