Tako sam, tako sam je obraz
nad notranjo podobo oči.
Polovičen pogled je, ko eno oko zapreš.
Lahko ti pa zaspane vode odnesejo obe.
Obe očesi iz kamna ti raztopijo.
Dež odnaša apnenec v podzemlje -
ta pomemben izklesani kamniti organ.

Tako sam, tako sam je odplaknjeni obraz.
Priložnosten obraz, ki ima značaj
trdovratne strasti po slepoti.
Po notranjem zakonu in volji,
da nemočen ne gleda ta svet.

Trganje korenin …

Kot list trepetlike v vetru trepetam,
Še se upiram! Trganje me boli!
Spletenost korenin življenja kriči!
Drhtim ob misli nate! Gorim! Zaman?

Zdrznem se! Vidim obraza milino,
tolmuna globočino, temne oči,
ki zrejo vame v pravljici noči,
kot ledenik topim, drsim v dolino.

Ves svet mi je zadišal
po slaščicah iz otroštva.
Po pečenih mandeljnih, marcipanu
in vaniljevih rogljičkih.
Domače slaščičarske dišavnice
so me čisto prevzele.
Nek prijazen spomin je v njih,
ki se mi prikazuje kot bel čipkast predpasnik
ali šatuljica bonbonov, nad katero poželjivo
podrhtava moja roka in ustvarja prostor
bodočim nasladam.

Čas beži

To je poslednji dan,
zadnji na tem svetu zanj,
ostal le lep spomin bo nanj.
Čutim…nesreča je bliža,
njegova pot se z morilčevo bliža.
In tudi zdaj ko je že grob,
ostal je le spomina strok,
čas beži…
Četudi srce si mrtvega nazaj želi.

Pošlji mi del Tebe,
ne rabim verzov,
samo Tvoje besede,
ki so mi več kot pesem,
misli drugih niso pomembne,
samo Tvoje imajo pomen...

Pa naj bodo sreči namen,
še tako podobne Tvojim...
Samo Tebe mi podari in
podarim Ti sebe nazaj...

Rada vračam se tja,
pod kokosove palme se preselim,
misli in možgane,
pošljem v oblake,
kar poletim,
tam se sprostim,
ob zvokih morja
in valov,
na vse pozabim.

Beseda lepa,
topla dlan,
tvoj naj bo sončen dan,
srce naj ti v ritmu zaigra,
pesem stara,
spomni naj te,
da nekdo te rad ima,
najrajši od vsega sveta.

Ni besede,
ni pozdrava,
tvoja drobna dlan,
topla dlan,
zdaj je tam nekje,
pogled iskren izginil je,
ampak u sebi čutim te,
z mano živiš,
v mrzlih dneh greješ me.

Bila ob meni si,
ko sem pomoč potrebovala,
mi brisala oči,
ko v tvojo ramo sem jokala.

Si tolažila me,
ko mi srce je krvavelo,
objemala si me
tesno, da bi se mi ne vnelo.

Si božala toplo
me po licih in laseh ves čas,
sočutje je oko
izžarevalo, in tvoj obraz

Luč, ki sveti daleč tam v daljavi,
nas bega kot majhnega otroka.
Vsi smo zadeti pri trdnjavi,
to je mega, saj bo poroka!

Kaj še naj povem v tej pesmi,
nič mi več na pade v naročje.
Četudi se zavem, se ne zresni,
zame ni več nade, vse je otročje.

Ne poslušaj krive vere,
ki valijo jo na nas.
Reši nas grešnike s krvjo svojo,
katero smo pripravljeni žrtvovati
za očiščenje vsaj tistih zavedujočih.
Če pa je to breme,
katero nas prisili v žrtvovanje vse,
smo priprevljeni tudi za ostale spustiti kri,
ki bo pozneje napojila Božjo zemljo,
iz katere bodo pognale nove rože-
Rože življenja

Ognjen jezik

na modnem ozadju

mastno oblorjavo

na vodnem spanju

usnjeno perilo zadaj

v zvoku ritma

Previsoko, v sebe siju, kot prelestna utvara si,
da naj ne vdre v tvojo dušo,
saj ne želiš, da bi te kdo spoznal takrat,
ko na poti, ki gredo jo vsi in ti,
se srečaš z obrazi, ki naj bi v
pozabi že bili, da več jih ni
že dolgo misliš, ha, ha,
saj res ne veš tega,
da vezi z drugimi
ne pretrga beg,
niti smrt,
nič,
pripravi se,
da konca ni,
le vsi, teh malo ni,
požrešno čakajo, da prideš,
vse želijo še enkrat, neštetokrat,
vso večnost le tebe in sebe kot takrat,
kot tisto kar edino te ne loči od enakih,
pa se čudi, jadikuj, karkoli, na pomaga ne, ne,
vsem bo vseeno, vsi na nobeno, le jaz bom jokal.

Na mizi leži zaprta knjiga duše.
Lirika, ki drami prebujajoči pogled –
zenico na konici dirigentske palice
pred ženskim naročjem zanosa.
Kot bi sam Picasso na platnice narisal
poljub. Bonboniero smehljajev.
Skleda s sladkim sadjem, ki mezi roko
in raztaplja zaklad spominov.
Poklekanje osrčja pred antičnim božanstvom.
Hrepenenje, gibanje, iskanje dojke
v nostalgiji skrivnostne lepote obraza,
skozi lak nedostopnih luči.

M orje je zate šumelo,
A prilsko vreme je v tebi zorelo.
N ebo je v tebi zdaj zaspalo,
U miriti te ni znalo.
E dini si bil, ki se je smejal
L epote življenja ceniti si znal.

Prizadel si nas s svojim prehitrim odhodom,
odšel si, pred najlepšim pohodom.
Življenje zdaj mora naprej,
brez tvoje hitrosti, brez norosti, brez mej.

Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
------------
A jaz odgovora ne vem,
le to, da videt več ne smem
kraljice svoje temnolase!
Je sploh lahko kaj hujšega,
kot mi živeti je brez nje,
je sploh še kaj grenkejšega,
če več ne smem ljubiti je?

Čokoladna pravljica,
v čokoladni deželi,
s čokoladnimi ljudmi,
čokoladnimi ustnicami,
čokoladna dežela je ta,
ki vsak rad jo ima
in rad šel bi tja.

Prepoteno telo v ljubezni ihti.
..........................................Iskri se v plamenu strasti,
Počasi suši se, ko pot hlapi.
..........................................Ostanejo le kristalčki soli.

Naoljena njena koža
..........................................Kakor povabilo bežno.
Ko odpre se njena roža
..........................................Vstopim vanjo nežno, nežno.

Prepletena kakor ovijalki,
..........................................Zvezana sva le s telesi.

Potrkal sem na tvoja vrata,
čisto blizu tebe sem že bil,
še malo, pa dotaknil bi lahko
se tvojega obraza, tvojih las,
poljube s tvojih ust lahko bi pil.

Tam sem stal le kratek čas,
le trenutek kratek, ko uho
zaslišalo je drsanje korakov
tvojih zapeljivih nog,
in, kot poblisnil blisk bi iz oblakov,

Želim napisati pesem o naju,
misli so čiste, se večeri,
je v srcu podoba o Raju...
pa mi nekako med prsti spolzi...

Napisati pesem o naju želim,
pa mi nekako ne gre,
krila so mrtva, več ne letim,
srce več ljubiti ne ve...

Razprl v jutru tanka si krila,
drhteč poletel v njeno naročje,
slastno pil nektar in lovil sozvočje,
notranjost dišeča te je zmamila.

Utrinjal skrivnostne si nje tančice.
Boke ji božal, drhteče in strastno,
pil njene sokove, okušal slastno.
Poljubljal njene drhteče ročice.

Drsel z dlanjo po biserni koži,
izvabljal visoke ji tone strasti.
Vrtnar poželenja, nektar, nje roži.

Rdečkasta, nad morjem
je slovo dnevu jemala.
Čez sadeže v sencah dreves.
Jaz sem stekla naproti,
nato sem tekla za njo
in jo klicala: »Vrni mi dan!«

Na travniku sem se s klici trudila.
Bila je slovesna, a moji klici zaman.
Kljub mežikanju z zaspanimi vekami
in njeni gorkoti, se čas ni ustavil
in vrnil nazaj. Tedaj se mi prijazno
oglasi in nasmehne veter,
ves nor od mladih želja, upehan,
že skoraj obseden od svojih moči.

Ko odprejo se tvoje oči,
sonček te pozdravi,
poboža po laseh,
ovije s toplino svojega objema,
nasmeh nariše ti na obraz,
nežno te poljubi na lice,
sonček samo zate,
zate,zate.