Kot feniks vstal sem iz pepela...
Poletel v zrak sem kot mala čebela,
Ko zarinil v kulture drobovje sem misli.
...Pričel odkrivati življenja okus pristni.

Začutil sem krasa utrip...
Okusil burje grenko moč, trpljenje,
Teranove trte prepletajoče življenje.
...Igro življenja za hip.

Rad se smejiš,
veselje drugim deliš,
a tudi roko podaš,
ko človeka v stiski zaznaš.

Solzo obrišeš,
objem podariš,
samo da žalost iz duše spodiš.

Še naprej naj tvoje srce žari kot sonce, ki se s svojimi žarki dotakne prav vsakega, ki stopi v tvojo bližino.

Prisluhni nasmehu.
Ali se ti ne zdi, da njegov smeh joče?
Le kaj je spravilo žalost v smeh?
Solza, ki polzi komedijantu po glasilki,
se je od trenja vnela, zavrela in zapekla v duši.
Poglej ga, burkeža z namazanim obrazom,
to tragično bitje iz cirkuške arene;
glej ga junaka, ki se na zunaj smeje,
zbija šale in opogumlja strahopetce.
Kot nekakšen tolovaj pokorščine izgleda,
ki si zasluži sočutje. Volja do preživetja ga je
oblekla v klovna in mu s pisanimi barvami
začrtala kroge, poteze in solze po obrazu,
mu našemila telo kot poljskemu strašilu.

Z jezikom poliži nebo
in se posladkaj z božjimi darovi.
Z mistično teologijo infinitum,
popisano s stvariteljsko pisavo.
Z rožo, ki cvete in diši zate.

Zmanjkuje ti časa in prostora,
da bi razumel pomen nevidnega
skozi videnje na skrajnem robu oči.
Trkajmo ranocelniku na srce,
svetlobi na dušo in z lekarniško tehtnico
stehtajmo besedo ljubezen in žalujmo
za izgubo telesne teže trenutka,
preden postane doživetje stanje
brez premika v iskanju smisla življenja
in približevanja globinam molka.

Nisem te vreden,
najdražja sinjeoka,
ker si diamant,
a jaz le kamen beden.

V sebi se borim,
najdražja sinjeoka,
ker rad bi videl te,
pa vedno prej zbežim.

Roka, ki nosi razpokana vlakna,
je danes nasmukala oči s teles.
Ko bi vsaj bile rože za praznični šopek.
Oči so bile obarvane kakor pirhi,
v škrlatno barvo z vrisanimi obroči po obrazih.
Ljudje so kakor podivjane freze razbijali kepe prsti.
Bili so že skoraj sami prst in udarjali sebe
z bičem bolečine po praznini srca.
Bili so ljudje, ki sebe niso dojeli.
Vanje so položena morja soli,
a vse školjke nosijo glasbo v sebi,
ljudje pa vreščijo in jih preglasijo.

Na zidcu je.
Odel se je v belo ruto
in čaka z oljčno vejico,
prepričan, da gleda ljudem,
mir v oči.

V vetru je in se smehlja
težkim listom vode,
kot bila bi tekočina žalosti prva,
pred zrahljano besedo ljubezen.
Približal se je ustnicam,
ki so to besedo izgovarjale.

Pusti svoje noge,
da se dotaknejo pekla.
Pusti svoje roke,
da se dotaknejo neba.
Primi se za beneški steber,
v katerem so skrite vodne kresnice,
večne oči vprašanj in odgovorov.
Tisočerih pogledov vode vate.
Ulezi se v svojo posteljo
železnih navad
in opazuj nebesnega pajka,
ki te bo ujel v svoje mreže sanj.

Besede, verze, črke, znaki.
Vse to le previdni in plahi koraki.
Povej mi v obraz o svoji ljubezni.
Povej o tej trajni boleči bolezni.

Za čudnim imenom kot zajček se skrivaš,
S svojo plahostjo me le odrivaš.
Me vodiš po poti, ki ji ni konca.
Zakaj morem poslušati zven kravjega zvonca?!

Zaprem oči,
zamižim,
ti si tu,
zrem ti v oči,
nisi kot drugi,
ti si ti,
tvoj stil,
način razmišljanja,
ti,
samo ti,
ko odprem oči,
te več ni,
odjadraš tja,
daleč,
daleč.

Gleda te v oči,
že se v tek poda,
kot bi ga veter nosil,
po travniku izginja,
za seboj pa pušča le še travnate bilke,
nežno cvetje,
mogoče sploh ne vrne več se,
ostale bodo le travnate bilke,
nežno cvetje,
ali pa tudi to izginilo bo.

Slišim tvoj glas,
prihaja iz daljave,
z vetrom,
tvoj nežen glas,
prosim ga,
da ponese ti moj pozdrav,
ti prišepne na uho,
veš,
pogrešam te močno.

Glej, to je jagnje božje,
ki se raztaplja v borovničevi omaki.
Krvava pena, ki leti iz ust človeškega boga,
se je strdila na robovih belega talarja.

Persil bo počistil vse.

Gospod, veselimo se razkošne pojedine
in ti kličemo: Zahvaljen bodi!
Naj zven kozarcev, potopljenih v teranu,
zaigra radostni requiem za naše duše.

Ko združiš v sebi, kar je razdeljeno,
začutiš v prsih ubrano srce.
Igra ti simfonijo. Sozvočje nasprotij
iz spomina. Preteklost besed in dejanj.

Ime je beseda. Ime ni srce.
Brez imena srce ve, da je, ker občuti.
Moje ime me vabi v iluzijo, da sem srce.
Če ne dojamem resnice, nisem srce,
sem le ime. Beseda, ki ni vezivo sveta.

Sprehajam se sam.
Med mogočnimi bori.
Med občutki omam.
V zraku vonj po soli.

Med mogočnimi bori
Občutek svobode.
V zraku vonj po soli
Me celega prebode.

Občutek svobode.
Unikaten, močan.
Me celega prebode
Všeč sem si, znan.

Mogoče se ni nikoli zgodilo
so bile le sanje v niti stkane
je le energija skozi mene šla
dala misel, da sem ljubljena.

Obračajo trenutki čas naprej
tako daleč in tako blizu sva
se v tvoje misli prikradem
včasih na naskrivaj, tuja vsa..

Danes je nedelja,
ponedeljek je pa plav,
v torek se ne dela,
v sredo mi je žal,
četrtek je začetek,
(je petek dan za metek.., hehehehe...)
v petek bom končal,
v soboto grem po d`narje,
v nedeljo ga bom sral...
(tisti metek sem pa jaz dodal..., hehehehe..)

Ogrizov dedi, zapisal in dodal, gabriel s!

Jaz fantič sem od fare,
oženil bi se rad,
pa katero koli hočem,
ta rada bi zaklad!

Ta prva b`la je črna,
ta črne so hudič,
ubogati jo moraš,
ukazati pa nič...

Ta druga je pa majhna,
ta zame tudi ni,
kot psiček pod nogami,
se vedno mi vrti...

Dans že vsak tote pesmice piše,
se sprašujem zakaj folk neja rajši riše.
Tečno jih je brat,
ker ene so res za posrat!

Noja, pa da nemo tak kritični,
eni so v pesmih prav mitični.
Sanjarijo o boljšem in lepšem jutri,
vsako jutro pa šparajo pri putri.

Kjer je lepo
in duša se spočije
tihi si privez želim
in svetle globine

tam vem kako
in verjamem to
tam je tisto
česar včeraj ni bilo

Prevara, prevara
pogreta obara
počeni lonci
patetični konci

rešilne zanke
rušilne znanke
robustne zanamke
redke znamke.

Ona sanja,
sanja,
sanja,
sanja o njem.

Sanja,
sanja,
sanja o njem,
kot resničen se zdi,
a je le iz sveta,
njenih iluzij.

Črno-bele sanje,
si mi poslal,
zdaj živijo,
v mojem mavričnem svetu,
živijo podnevi,
ponoči spijo,
črno-bele sanje,
moj mavrični cvet....
Ti pa daleč stran.