Moj, ki te ni.
Nežna solza po licu polzi.
Kakor krpica mehke otroške kože,
svetla, kakor barva pomladanske rože.

Ni žalost, čeprav me mori,
Le voda je, polna soli.
Ni težka, čeprav me boli,
je lažja od vse tiste krvi.

Bron je odjeknil svoj glas v ton,
ki je oznanil jutro. Ti si dozoreval.
Ob zori si vstal in odšel.

Ko si rinil iz svojih korenin
kot zelena pena proti nebu,
si obračal sadeže drevesa na drugo stran.

Raznežil si me in jaz sem se te dotaknila
s svojo nežno roko in grebla po koreninah,
da bi še kaj ostalo v mojih rokah.

Potohodec po Hrastoveljski dolini je imel
v peti vodni izvir, pred sabo Škocjanski zatok.
Koder koli je hodil po istrski zemlji izsušeni,
je puščal za sabo potok Rakovec,
Rižano in zajetje ob izviru,
praznil si je hlačne žepe s soljo
in ustvarjal morje modrosti:
živeti v metulju, utelešeno v ljubezni
svoj modus vivendi na obrobju krasa,
kjer so izviri življenjske tekočine Istre doma
v kapljici vode, ki ohranja življenje.

Ni živela za zabavo.
Nje življenje je bilo zmerno, zdravo.
Rada se je gneči izognila.
Ni živela za zunanje vtise.
Nekje v daljavi so bile zapisane tudi njene sanje.
Ni hodila s hitrimi, gotovimi koraki.
Naj bi imela nekaj skritih adutov,
a se sama ni dovolj zavedala njihove moči.
Znala se je prilagajati,
a nikoli ni prodala svoje osebnosti.
Najboljše na njej je in verjetno bo ostalo
skrito, neizraženo.
Nikoli ni blestela zaradi svoje spretne besede.
Bilo jo je komajda kje opaziti.

raztreščila sva
tabu sramežljivosti
predana strastem
brez sramu
le moč strasti
noč v objemu

goriš v ognju
najinih strastnih noči
predajaš se mi
sva ustvarjalca teles
dotikov noči

Kot...

vzvaloviš kot val morja
ko se dotakne čeri
otreseš kapljic vode
drsiš po gladini naprej
pluješ v varen pristan

ugnezdil si se v mojem naročju
pil toploto nedrja, srkal milino
ujel razposajenost v svoja usta
prisluhnil vzdihom grlenim
potapljal v vrtnice rosi

Črke v skupinah porajajo besede,
ki so mladiči tihih razpoloženj.
Moje besede so rože na pecljih,
ki so zagledale luč sveta.
So svila, ki šelesti v ušesu.
Pogled črk proti nebu
je molitev na križpotju neder.

Moje besede so drobtinice duše,
so odluščene mrvice od srca,
so obrazi mojih misli na morskih valovih.
So razmetani trenutki samote
na oddaljenem kamnu.
So odpeto telo travnatih bilk
in sklanjatev svetlobe.

Vsi pravijo, pozabi,
ni bila zate,
jaz pa sanjam,
trenutke zlate,
vsak droben cvet,
vsak zvok veselja,
me spominja nate.

Kako naj pozabim,
ko pa ne želim,
kako naj skrijem,
da zate še živim,
srce ne zna lagati,
duše se ne da oprati,
ljubezen je živa, le jaz trohnim.

Vrni se takrat,
ko bo dovolj toplo,
ko bodo ptice
prepevale o ljubezni.

Takrat bova lahko
pozabila vse bolečine,
oba, brez besed,
ustvarila nove spomine.

Zid med nama
bo podrt,
most med nama
spet odprt.

To je konec,
ni več skupne poti,
v tla gledajo,
solzne, razočarane oči.

To je začetek,
žalost bo minila,
svobodi, ljubezni,
se bo umaknila.

Danes je dan,
ki odpira srce,
za vse,
zate ne.

Sem mesečina,
rojena v očeh tvoje ljube.
Ko me raniš zvečer, krvavim v spanju.
Pod Tiffanijevo svetilko zamiram
v medlo luč v odblesku okna
in se priplazim čisto blizu tebe,
da otipam svoje zajetje,
ko tema dobi obliko telesa.

Imam lastnost določanja zatišja
in upanja v lesketanju. Darujoči razpon
pretakanja skozi tebe, me meri.
Sem že skoraj dobrota in žlahtnost
daljnjega spomina, ko se izrečem
kot čista ljubezen v zrklu,
z izročanjem, ki je čakalo name.

Izčiščeni angel kozmičnega drevesa.
Geometrični simbol duše.
Zanos v spazmu erotičnega diha
v izpuhtevanju vode in krvi.
Iskanje izgubljenega časa pred časom,
ki je naredil moškega dolžnika
za vračanje ženskih darov,
s smislom bivanja z ogledalom magme
na steni, z dotikom njenega spola.
Razdalja, ki združuje. Časomer v obelisku časa.
Fluidnost pretočnosti teles. Zvenenje.
Prečkanje erogenih con skozi čistopis tkiva,
z iztegnjeno roko iz andrenalina moči.
Krožeča cirkulacija s priklicem peg
iz sončevih skrivnosti. Toplina in milina
izbrušenih gibov plešočega vetra,
vstopanje telesa v mistično teologijo soli,
vraščanje v notranjost, oplojevanje
uranskih prvin s sunkom v novo življenje,
s kapljico sonca v ženskem nasmehu.

Lahko si daleč ni mi mar
vse kar znam in ljubim
vate dam.
Ni me strah samote, ko te ni
če sreča v tvojih je očeh
kjerkoli si
zame je dovolj,
da zmorem in da znam.

Poglej me s tistim žarom v očeh
preden greš objemi me z vso nežnostjo
potem odidi stran
ne želim da se ozreš
saj obstala bom kot vkopana
s spomini daleč od sveta
tebi bom predana.

Ne morem več biti le s tabo,
ki si samo še spomin.
Vem, ti ne mislil bi slábo
o žívosti mojih globin –

tebe bi zame skrbelo samo,
ko mogel čutiti bi še,
skrbelo, da mi bo hudo;
da zvem, kako se umre…

Bogdana Namestnik

Ko bi spet zrla obzorje tvojih oči,
s sluhom prežejnim pila tvoj ljubljeni glas!
Ko bi lahko te izvila iz krempljev Noči,
jaz, ki poklekam na kamen: Prosi za nas…!

Bogdana Namestnik

Nič več ni mene,
nič več ni moje podobe
v tvojih očeh.
Bile so modro zelene,
kot je življenja nasméh
in kot cvetlice priróbe,
tik nad prepadom rastoče
v posebni lepoti.
A jaz… slepa bila sem za to,
bolj kot si ti, ki mogoče
nič več ti videti ni v slepi samoti
in ki za me zaprl si oko.

Bogdana Namestnik

Friderich Nietzsche je rekel:
»Bog je mrtev!«
Ob ugotovitvi klinične smrti Boga
pa je pozabil povedati, kdo bo dedič
planeta Zemlja. Kdo bo upravljal
zapuščino, če edinega pravičnega sodnika,
ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ni več.
Če zapuščina ostane brez oporoke
in pravičnega sodnika, da bi razsodil,
komu pripada svet, ga bo človek uzurpiral
in se povzdignil v svete prostore vladanja.
Spomnila sem se Nadčloveka nemškega Reicha,
ki je hotel postati gospodar Zemlje.

Moje srce je zdaj pogorišče,
v katerem moj pogled
zaman po kotih te išče,
ker skrila si se v dim,
v plamene si se zavila,
pustila si le drobno sled,
ki tiho mi je razkrila,
kje zdaj tvoje je bivališče.

Pod oknom vaše hiše
spet jablana cveti,
nasmehe meni riše,
kot risala si jih Ti...

Tja še vedno hodim,
kot hodil sem takrat,
tja po srcu sodim,
kjer imel sem Tebe rad...

Pravljica o nama že napisana
Nekje daleč v času je pozabljena
Tam v deželi sanj je spravljena
V zlat papir zavita nikoli objavljena

Rad bil bi tvoj junak za vse večne čase
Ljubezni predani jezdec zate in zase
Odjezdil bi v deželo sanj po pravljico
V zlat papir zavito ljubezen najino

Sončka v zlato skrinjo spravim,
v kot na mizo jo postavim,
poleg črne,stare,zaprašene vaze,
tam bo počival
in me v mrzlih dneh vedno bo grel.

V težkih okoliščinah vesoljnega poka
je strahoviti zven ustvaril mojstrovino,
ki gospodari prihodnosti kot skrivnost.
Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre
in kodirane resnice. Nihče ne ve,
v katero tarčo je meril pok, ko je
vesolju razredčil dušo in s kakšnim
mesijanskim hrepenenjem je sledil
virtuoznosti prostora in vnesel vanj
ognje, ki ustvarjajo pepel.
Nič ni izključeno, vse je možno, nepredvidljivo.