Ko pogled tvoj uhaja,
ko mami ga noč,
ti zvezda sanjava
nosi sanje v pomoč.

Ker dnevu ni dano
ljubiti glasno,
bom zvezde pozvala,
da ljubezen podpro.

Bo vila obstala,
poljubov ti dala
in luna za past
bo nastavila strast.

Objela sem te z vso nevednostjo
srkal si iz mene najbolj skrite adute.
Le kdo postajam v tvoji bližini?
Počasi kot s kapljico vode me dolbeš
izrivaš prepričanja zasajena v meni
in odpiraš nova obzorja mojih misli.
Sem otrok izgubljen v morju čustev
utapljam se in ko se preneham upirati
me skoraj neslišno dvigneš na površje
tvoj izdih postane moj vdih življenja.

Jezus, ti me poznaš popolnoma,
tebi ni nič skrito.
Ti veš, kako sem nestalen in izdajalski.
Vsak dan hodim za krivimi bogovi,
pajdašim se z lažjo na vsakem koraku.


Vsak dan obsojam ljudi,
prevečkrat jih imam za neumne živali.
Mislim si, če jim ni moč pomagati,
pa naj gredo v večni ogenj.
Sem pravičen in vem, kam gre ta svet.

Spomini sekajo v obraz
mi dan in noč in noč in dan.
Od njih do smrti razdejan
je ta moj krhki živi čas.

Kako zadati jim udarec,
ko mi vsa moč je že odtekla?
Kako, da kot tenak kozarec,
kot kipec, narejen iz stekla,

Drugačna sem. Svoja.
Po svoje razmišljam in čutim po svoje.
Drugače se ljubim. Pobožno, kot poje
se psalm. In tvoja
zato sem prenehala biti, kajne?
Naj kdo sedaj svečo prižge…

Bogdana Namestnik

Tu, kjer stojim, na tla curlja
lepljiva rdeča tekočina.
Položi dlan mi kraj srca
in naj nabrušena ostrina,

ki v njej se húdonôsno bliska,
se v nežni cvet izpremeni.
Ne hodi zdaj, ko divja stiska
pogled in misli mi megli.

Ko smo bili še prijatelji
kot prsti ene roke blizu,
ko smo se še marali,
smo se večkrat skupaj na pomol podali,
kjer smo z zvoki kitare uspavali ribe.
Bili smo duhoviti brez konca,
tekmovali smo v mrtvakih
in se včasih do vratu vsi v mivko zakopali.
Bosi, kratkih hlač
smo pižama party priredili,
raznosili smo letake,
tudi vas smo povabili
in če niste prišli,
ste si čisto sami krivi.

Danijela Premzl

Na nebu se je izrisal vprašaj.
Dež je izmil vse grafite.
Stolpnice so se strnile v eno samo,
ogromno, gigantno.
Vse pesmi so se med seboj zlile
v čisto nove, še bolj neprekosljive.

Morda so res brez rime,
a sva jih vseeno uvrstila med hite,
in to med takšne, ki še vsaj kaj povedo,
pa tudi marsikatero resnico v sebi skrivajo.

Tiho po licu teče in nič ne reče.
Ta tvoja slana solza
je tako lepa,
da bi te najraje objela
in ti jo s poljubom odvzela,
k sebi nežno te privila,
s svilenimi lasmi
objokano ti lice osušila.
V oči ti solzne zrla,
zate bi še umrla,
nevidno bi se naredila,
da vsepovsod lahko bi ti sledila.

Modrost v večnosti

.
_... Ki znanje z inspiracijo poljublja
___..... Ki umetnika v estetiko zaljublja
_____...... Ki spreminja kamen v kip
______....... Ki ustavi čas le za hip
_____...... Ki zaziblje besede v pesem
___..... Ki ne pusti ti ostati le resen
_... Ki ohranja kulturo skoz čas
.

In večnost v modrosti

Počutila sem se kot talka pred mogočnimi vrati
življenja, z občutkom začasne nesmrtnosti.
Tam so bile stvari, ki so nosile svoj odpor
v sebi. Bile so brez besed, le vonj po času
so imele. Bile so vseh starosti.
Tam so stale ograje, ki ne ogradijo
odtekanja let; pregrade, ki ne zaustavijo človeka.
Stala sem pred betonskimi stavbami,
ki nosijo zle usode mnogih ljudi v sebi,
okrašene s cvetličnimi lončki po balkonih.
V njihovi notranjosti visijo obleke
s praznimi žepi in šatulje z zlatnino.

(Ljubezenska impresija)

Jaz pri svoji ženski duši
se častno zavezujem,
da bom svojo veliko ljubezen
gojila kot bolest
in jo povzdignila v dejanja,
ki se merijo in naredijo edino zate
z ljubeznijo vse do absolutnega
čaščenja, dragi moj. Zavezujem se,
da ti bom izpolnila vsako željo.
Mojo naklonjenost moraš razumeti
kot očarljivo milost. Krzna ne bom
nosila ne poleti ne pozimi,
jajc in mesa ne bom jedla,
mleka ne bom pila in uživala kefirja,
ker ne želim biti okrutna.

Začasna ločitev nadvse je boleča,
najbolj, ko so v srcih le čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli
takrat, ko ljubezen najbolj plameni.

Med srečnimi solze le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Marjetica, rožica moja je
deček pametno modruje
prijazno se smeji,
kakor sonček se mu zdi.

Pobelil se travnik je zelen
mnogo marjetic je na njem
deček med cvetovi teka
metuljček za njim se opoteka.

Malo drobno detece
skrivam se v zavetju mamice,
ko dovolj bom veliko
mamici se bom rodilo.

Radovedna bila je mamica
neskončno je vedeti želela
bom ali ne deklica
povem ti, da sem deklica.

Odlomila se je veja in padla v ribnik.
Na belem cvetu se je prikazal angel.
Sedel je na cvetu in dihih svoje duše.
Nisem se trudila razumeti njegove tišine,
nisem se trudila doumeti njegove beline.
Njegova luč je plapolala v milem vetru,
voda je plivkala in veja je drsela s tokom.
Na njej se je zibal cvet in opazila sem,
da je cvet zapuščal telo drevesa.

Kaj naj ti rečem še
toliko preteklo let je že
danes visok jubilej slaviš
in se z nami veseliš.

Veliko besed že izgovorjenih
bilo je v teh dolgih letih,
ki minila so prehitro
res, kako neverjetno.

Lepo pozdravljena,
čeprav nisi povabljena,
rane globoke mi odpiraš,
na moje srce se opiraš.

Zelo glasno mi govoriš,
nenehno v duši mi doniš,
kot modrost, ki je prišla,
da zasede del mojega srca.

Nikoli od žene ne boš se odlepil,
to zdaj mi je jasno, kot jasen je dan.
Prevečkrat z obljubami si me zaslepil -
zdaj vem, da vsak tvoj bil je stavek zlagan.

Da žena že dolgo te več ne razume,
da v postelji vedno je hladna kot led,
da najbrž te vara, razlagaš mi sume,
in da v gospodinjstvu ji vlada nered.

Že zdavnaj bi se za ločitev odločil,
a kaj, ko za otroke preveč te skrbi,
zelo bi trpeli, če zdaj bi se ločil...
Do vrha naložil si mi vseh laži!

BY LEA7 & WEIRDNESS

Gledam drevo, polno življenja,
Raste vztrajno na poti trpljenja.
Črpa iz zemlje radost mladosti,
Nje esenco, bistvo sladkosti.

Gledam jaso že zeleno,
Sredi gozda posajeno,
Kakor kaplja je v puščavi,
Rodi oko, pogled naravi.

Sonca žarki se vrstijo,
Toplote odejo razprostijo,
Osvetlijo kotiček skriti,
Mojem srcu le odkriti.

Sedaj se pomikaš korak za korakom
in drsiš prek vida, sluha in tipa osupel
v novo dimenzijo, ne da bi sam dopustil tok stvari.
Tja drsiš, kjer se končuje ena prihodnost in se začenja
nov čas, ki je skrit in se ga ne moreš intelektualno
polastiti, ker ti več prikriva kot razkriva.

Čas se je odrekel svoji moči in se je prepustil
dejanju svobode vsake bilke, kamna in živega bitja.
In ti sprejemaš njegov molk in vnaprej postavljena merila,
ki ga določajo v podobi, ki si jo lahko podelimo med sabo.
Izzivaš možnost, da se boš odločil in ostal brez upanja.
Lahko razumeš samega sebe v prenesenem pomenu razlag,
vendar vse je zavito v veliko skrivnost, ki je ne moreš
nikoli povsem doumeti v dobrem in zlem.

Kjer zjutraj sonce bo izza gore prišlo,
tam išči srečen obraz,
z jutranjo roso pozlačen,
kot uročen,
na tvoj obraz prikliče nasmeh,
za lepši dan,
ko prebudiš se iz sveta sanj.

Dekle je po vodo šlo,
v potok žuboreči,
vrč je v vodo padel,
potok ga je odnesel,
kdove kam,
dekle vrnilo se je,
brez vrča in vode.