Največji čudež je življenje,
ki kot čista energija biva
Med miljardami majhnih celic,
Ki sestavlja jih materija, neživa...

V večini voda te gradi,
Iz sladkorjev in maščobe si...
Plavajo povsod še proteini,
Ponekod tovarne so, encimi...

Vem, da tudi ti trpiš,
ko v dolgih nočeh, brez lune, bediš,
iščeš odgovore na tisoče vprašanj,
tavaš, izgubljen v svetu sanj.

Ko pride jutro, sonce vstane,
s svojimi toplimi žarki vse objame,
prežene temo, zmanjša skrbi,
pozabljen smeh, veselje prebudi.

In jutro pride, v tem ni niti kančka dvoma,
poišče te, ti ne dovoli zloma,
iz blede sence spet postaneš ti,
čaroben, in najboljši od vseh ljudi.

Ni še jutro, gledam morje v temi,
Mirno je kot ogledalo, vendar ni črno,
Seva toplino včerajšnjega sonca,
Svetlobno nakopičenost preteklosti...

Podajam s čolničkom se v umirjenost,
Gledam lasten odsev v morju,
Ki je vedno vesel odsev moje notranjosti.
Skrbi so pozabljene v trenutku večnosti...

Lahko ti dam vse, kar je že bilo:
lanske obete, včerajšnje urice,
prehojene ulice, zblojene misli,
a nikar ne misli, da me kdaj poznal boš do obisti.

Danijela Premzl

Podariti srce
je avantura ljubezni
in ne flirt.
Prepustiti se nekomu
in mu preprosto postati prijatelj,
mu zaupati in se mu zaupati,
ga znati poslušati,
ga tudi v slabi volji, njegovi in tvoji, znati z lahkoto prenašati…

Dati le del srca?
Ne, jaz dam kar vsega ali pa nič!
Moje srce ni takšen kič,
da ne bi hotelo nič!

Besede so mi prijateljice.
Takih prijateljic imam veliko.
Včasih nehote pozabim njihova imena,
saj se z nekaterimi srečujem le poredko.

Ali pa samo poslušam zven njihovih imen,
dokler me ne zmoti še pomen.

Te moje prijateljice niso rade dolgo same,
kar takoj so druge drugim znane.

Zadet v najbolj živo, moj jaz
ožível je v črn tek piranj.
In golta prelepi obraz,
od milosti božje poslan –

o kdaj že – v moj dušni milje.
Moj bog, na pomoč vsi svetniki,
ukrôtite divje zobe;
naj jaz moj v bolesti veliki

ne zgrize blestečih oči,
smehljaja iz zvezdnega sija,
glasu, ki je poln melodij –
njega;, ki je čar, čarovnija

Vse me zapušča, nič mi ni zvesto:
ti si preminil, on je odšel
in vsi moji čari ušli so na cesto,
ki pelje od mene, in niti odsev

po njih ne ostaja… Odhaja. Prav vse.
Le pesem je z mano in sredi nje same,
v njenem tolmunu, žalost, ki tke
mrežo, da vanjo mesec ujame…

Bogdana Namestnik

Nikdar nisem znala živeti.
Mojbog, tudi ko sem imela,
je neka sla v meni želela,
kar v nedosegljivem se sveti.

Se sveti? O vem, le daljina
mi varala žejne oči je,
mi vanje z močjo čarovnije
točila, kar seva zlatnina.

Biser, odrešen v izbrušenem lesku keliha,
mi je dajal piti tvojo tekočino.
Rubin, odrešen ljubezni v krogu plamenov,
greje mero roke.
Oba se dotikata krhkega giba
med mlečno zelenimi regrati,
ko lučke ugašajo z gibanjem sape,
ki spreminja seme v pepel
in dišeče ptice sejejo pojoče rože.

Nocoj bom prosila Boga,
za Sonce in za nebo.
Za Luno in za Zemljo
In za vsako stvar tako.

Nocoj bom prosila Boga,
naj ti zvezde in gozd podari,
naj ti milino čistega zlata,
pred vrata zjutraj položi.

Nocoj bom prosila Boga,
za mir tvoj v težkih dneh,
za srečo in smeh v očeh..
in žameten glas v nočeh..

Najbolj dolgočasne so nedelje!
V sončno jutro prebudi me kos,
v vece še zaspan oddrsam bos,
dvignem desko ali tudi ne,
če pomočim tla, ne briga me,
da se le ostanek v školjko spelje.

Zajtrki postajajo bojišče,
ker spet zmanjkalo je eurokrema,
pa zaloga žemelj spet pojema,
masla pa je le še za kos kruha,
in kje kava je, naj kdo jo skuha,
pa copate naj mi kdo poišče!

Moja ljubezen je kot bilka, ki čeznjo dirjajo viharji,
po njej gazijo z vso orjaško silo,
na vse strani teptajo jo zidarji,
ki tam zgradili radi bi nekakšno vilo.

Zakaj ji ne pustijo dihati,
čutiti žarke sonca v travi,
leteti z vetrom, upati,
zakaj je človek tako krut sodnik naravi?

Je nad strešnim oknom stal,

Edino, kar še vedel je in znal.

In le jaz sem ga rotila,

Da če bo on, bom tudi jaz skočila.



To, da resne težave ima,

In da si kaj storiti zna,

Nihče mi ni verjel,

Nihče časa ni imel.

Beše prolet i beše maj,
bea denovi topli, blagi,
beše početok i beše kraj,
za sekogaš mili, dragi...

Bea soništa vo crnata kosa,
beše pogled od pajkova mreža,
bea mugri, polni so rosa,
beše ljubov, nova, sveža...

Si kdaj jezna in si želiš,
da sanje svoje v času ljubezni utopiš.
Da sreči svoji ime daš in da ljubiš le
tisto kar imaš.
A kaj ko vedno si želiš le nekam proč,
nekam kjer sta jeza in je moč.
Tam svoja čustva prvemu prodaš,
prvemu, ki ga ne poznaš.
In se ti, kdaj zazdi, da nič ni tako,
kot hotelo bi le tvoje oko,
da vidiš zopet isti glas in enake ljudi,
med katerimi sva tudi jaz pa ti!

Kadar te želim objeti
položim si na prsi dlan,
začutim srce,
v njem si ti
in glej,
tudi tako sem te objela...

In šel je revež skozi
atomski vek.
Peljal se je v avtu, z dobro
glazbo na radiju.
Prižgal si je cigareto in veselo zrl predse.


Veselil se je, da bo
opravil nalogo, zaradi
katere se je znašel na
čudovito privlačnem asfaltu.
Prihaja na cilj, obdaja ga ugodje.

Vse postaja črno,
črno,
črno.

Srce in duša,
na tišoče koščkov sta se razletela,
srce polno je solza,
tihega joka
in trpljenja,
duša prazna,
prizadeta.

Moj najstnik res fant je čeden
njegov obraz prav dekliško nežen
vse, dokler ust ne odpre
in pozabi na manire vse.

Pameten je za tri,
da se mi v glavi zavrti.
Začudeno ga gledam,
besed njegovih ne dojemam.

Kaj se tebi v glavi plete,
da besede so nelepe?
Upor tvoj res je nepotreben
nikjer in nikomur ni koristen.

Videl sem tvoj koder zlat
čutila moj si ti pogled
na svojih plavih laseh
obrnila si obraz, kot mnogokrat.

Oči tvoje gledajo v prazno
iščejo si oporo nejasno,
da ne srečajo mojih oči
skrivaš jih za kodri zlatimi.

Vem, da srce se ti trga,
ko veter valovi tvoje kodre
kot, da roka te moja boža
vem, da iz srca vsega ljubiš me.

Zakaj so mi v spominu jutra,
ko se je morje mirno zleknilo ob obalo
in je dan izgovarjal svetlobo v modro?

Utrinki duše se stapljajo z maestralom
v cikluse nemira in mirovanja.
Misli se stanjšajo kakor samotne črte
v navdihu pahljače čez svet sončnic,
ki se razprostirajo v sončne cvetove
z milino iz razsvetljenih zastorov
in žarki čudežne navpičnosti.
Moje telo se poganja izza gugalnice
večnih ognjev in se hoče vzpeti v modro,
v višine do njihove neomajne zvestobe.

Izbrala si me izmed vseh,
ker smisel za humor imam,
ker spravljal sem te v smeh,
ker zaljubil sem se vate,
ker nosil srce sem v dlaneh,
ker oči sem imel samo zate.

Da bil nepošten sem, priznam,
ko pel sem o sinjih očeh,
obljubljal v oblakih gradove,
a puščal sem te na cedilu,
laži si izmišljeval nove,
in zbežal nato v zajčjem stilu.