Praznina, polna nje intima...
Beseda brez pomena, bleda,
Se prenaša mimo cilja,
V neskončnost tiho dirja.

Kje je logičnost razuma,
Ko pogovor je del uma.
Ko sproščenost zaživi,
Besedi dihati pusti...

Mrtva, brez krvi,
Solza iz oči.
Bled obraz brez potez,
V njej gori še majski kres.

Kaplja, ki stoji,
Zavesa za oči.
Pod njo skrito je oko,
ki vidi vse, vidi njo.

Povedala si mi,
da me moraš preboleti,
ker moža, očeta
ne smeš družini vzeti…
Plast za plastjo si tkivo
mi s srca luščila,
z nohti trgala si ga,
ga do krvi ranila.

Besede mehke tvoje
v dušo vsajale so se,
da v krču zavibriralo
je eterično predivo.
Srce razpolovljeno je,
razpadlo je na dvoje,
ubijaš v njem mi upanje,
da komaj je še živo.

V trisu piko, kralja ne zadane,
če le as fanta ti vzame.
A po karu babi sedem srce nosi,
ko le za milost spet nekdo te prosi.
Takrat pihneš mu vse,
a pustiš mu le,
črno rožo z joker kožo,
pisano in razposajeno,
noro utesnjeno!

Boli me, nisem kamen.
Ne zmorem, in vendar vztrajam.
Jokam, in ti si moj plamen.
Zate nič ni zastonj, se ti predajam.

Boli me, ker prideš ves sladek kot med..
in se umakneš kot da je vse greh.
Boli me, ne zmorem več..
zjočem vse kar je v meni odveč.

ljubim ta čas,
čeprav se igra iz nas.
ljubim tisti,kar bo,
čeprav vem,da ne bo vedno lepo.
ljubim vse ljudi,čeprav so nekateri grdi in zli.
ljubim ljubezen,
ker vem,da je večna-
ljubim vse vas,
ker sem srečna.

Daj, kot sonce mi objemi obraz,
poglej se v ogledalo in tam sem jaz,
ki z vetrom divjim nosim iste sanje
in z morjem naplavljam vero vanje.


Daj, kot reka me vzemi s seboj,
naj bom kot metulj, frfotav in samo tvoj,
bodi kot dež, ki drsi mi niz lica,
ostani ujeta samo moja svobodna ptica.


Upaj in sanjaj, nekje sem vendarle jaz
na vrhu mavrice, kot senca čez tvoj obraz,
steci čez polje, v svobodo mojo zavita,
objemi s soncem topline mi lica ovita.

Energija se nabira,
živo srebro ušlo je z lestvice,
elektrostatika triumfira,
entropija šla je do neba.

Vsi kvarki silijo ven iz atomov,
prosto po empatiji: vsepovsod!
Težijo k fuziji drugačnih protonov,
zdaj, zdaj bo veliki pok.

Kje si, moj beli galeb,
da s tabo poletim do sonca?
Odlepim krila, jih razprem,
pogled usmerim tja, do konca.

Na horizontu vabijo visoke skale,
čakajo najin pristanek,
zavetja trdnega nama bodo dale,
z njih bova gledala širne planjave.

Krmilim svojo barko med čermi,
razburkano morje jo premetava,
kot orehova lupina se zazdi,
na nevihtnem nebu strela plava.

Hitim domov, po najhitrejši poti,
v tvoj zaliv belih peščenih plaž,
ponosna, da uspelo mi je priti,
v moj varen pristan, v pristanišče tvojih rok.

Tu odpočijem si, zacelim rano,
močno zasidrana ob trdno skalo,
jutri bo morje mirno, ma capitano,
odplula bova skupaj na najino obalo.

Nežen dotik,
med nama ustvaril je stik,
ob katerem srce,
vse bolj hrepeni,
v morje užitka se potopi.

Njegova energija okrog tebe se ovije,
sčasoma s tvojo se kar zlije,
od ugodja zapreva oči,
s svetlobo obdana sva jaz in ti.

Bila bi dež.
Kod dežna kaplja bi zdrsela po tvojem obrazu,
se dotaknila tvojih oči
in pristala na tvojih ustnicah.
Dež vse to zmore,
dež vse to sme ...
Bila bi veter.
S teboj bi se igrala,
ti klicala " ujemi me " in že zbežala,
zapletla bi se ti v lase in k tebi se privila.
Veter vse to zmore,
veter vse to sme ...
Morda bom nekoč zmogla in smela ...

Pogled, ta angelski obraz, življenjska zgodba,
vsa čustva zaobjeta v njej,
v globini se srce prebuja,
svet zablešči v lepoti vsej.

Iskrice vnamejo spomine,
duši zaplešeta vilinski ples,
ogenj do večnosti ne mine,
nasmeh tvoj pot je do nebes.

Nevidni obrisi strmijo vame,
črte se izrišejo v popolno sliko.
Utrip srca poskoči ob dotiku rame,
v daljavi slavčkov glas se zlije s piko.

Kukavica odbije polnoč, prebudi sanje,
roka polzi po tvojih žametnih potezah duše,
vsak gib odseva v očeh, ki gledam vanje,
v ogledalu, žarkov svetlobe polne čaše.

Le še enkrat,
te želim objeti.

Tvoja roka v moji,
prepleteni prsti.

Rad bi ti gledal
globoko v oči.

Morda takrat bi začutila,
kako me boli.

Mir je to,
kar lažeš, kradeš,
krompir je to,
vse imaš,
ljubezen to,
v pekel padeš.

Ko je treba,
nič ne znaš,
to je tvoje,
ti ne daš,
brez nervoze,
tudi ta je naš.

Če bi cvetovi znali misliti,
namesto meda klorofil čebela bi imela,
in vsi ljudje s prehladom
s čudnim čajem zdravili bi svoja žrela.

Seveda temu ni tako
in vsi smo lepo zadovoljni,
ko po bolečem grlu, pa na dno,
vijuga topel čajček opojni.

Tudi kolači boljši so,
če med v njih je sestavina,
kako pogledali bi samo,
S.O.S.- na krožniku pred sabo: zelena krema.

Stara koča,
nov izziv,
razpadla streha,
ni mi mar,
tla pokapana s krvjo,
nič ne vidim,
na mizi vaza s črnimi rožami,
vse je razmetano,
črno in rdeče,
boleče.

Hotela sem biti Penelopa
v duhu časa.
Natančno razdeljenega časa
za delo, spanje in dekliško sanjarjenje.
Nekega dne, ko razen jutranje
kave, nisem bila deležna nobenega
veselja, stopim na bananino lupino
in padem v akvarij med ribe.
Spominjam se, kako so bile lepe
in prijazne te živo pisane živalce.

Koprska plaža. Avgust 2005.
Vihar je razpenil morje.
Morje vrže na obalo
smrtno prestrašene kopalce.

Po zraku letijo senčni dežniki,
stoli, prti, pepelniki, kozarci, steklenice,
oblačila, kopalke, brisače, natikači,
jogurti in plastične vrečke.
Množica glasno vpije: »Cunjami!«
V frfotajoči tkanini se opotekaje zatečejo
v avtomobile in WC-je kopališča.

Izkušnja pravi,
da ko se ti reži pijani izraz,
se vprašaj, če si trezen v svoji modrosti.

Pijani izraz drugega lahko postane nezakrpan
všitek na tvoji koži in ti kvari izgled
z nenehnim gledanjem sebe
v skritem ogledalu tvoje rane.

Pogosto v ogledalu tudi zavrešči krik
pod smetiščno grmado niti,
ko pljuska strgan naborek čez rob
in niti vlečejo za sabo smeti.

Najprej ti dajo podpisati neko grozno
izjavo, s katero potrdiš, da se strinjaš z vsem
na tem svetu možnim in človeški roki dostopnim.
Nihče ti ne daje nobene garancije, da te potem,
ko te kot trto obrežejo in ostanke tebe pograbijo kot seno,
vrnejo bližajočemu poletju in božajočemu vetru v naročje,
Da se boš sončil, kopal v morju in veselo kramljal s
s prijatelji, lahko le sanjaš v svoji domišljiji.
O tem se nihče s teboj ne bo pogovarjal,
nihče ti ne bo ničesar obljubil. Ali res ne veš,
da živiš v otopelem mehaniziranem svetu, po katerem
blodi le jata zbeganih duhov, ki krilijo z jeklenimi
priključki po zraku in jih v nemočna telesa zabadajo
pa podžigajo jeklene konje v dir? Samo jeklo, brez duše!

Veš, ko pomislim nate,
oblaki se razmaknejo,
splezam po mavrici, do tiste trate,
kjer ljudje za srečo le vedo.

Na njej je vedno vsega v izobilju,
cvetočih rož, pojočih ptic,
večno prekrasnih impresij
iz rok božajočih sapic.

Rada bi ostala tam,
kjer našla sem življenjski smisel,
zaplavala v resnično trato sanj,
kjer ti si moja prva, zadnja, vsaka misel.