Nezemljani med nami
KAJ MORAMO VEDETI PRED RAZKRITJEM

Nizozemski pisatelj in raziskovalec Gerard Aartsen ter njegov pogled na Zemljo in druge svetove. Kako smo povezani.

»Glavni vzrok stiske ljudi v našem svetu je skozi stoletja vzdrževani občutek medsebojne ločenosti, ki se od nekdaj izkorišča za vsiljevanje prepričanja, kako je tekmovalnost nuja in pohlep vrlina. Čeprav takšen odnos do življenja dandanes še uničuje družbeno tkivo v mnogih državah sveta, pa bo prav ta skrajna polarizacija kmalu privedla kritično maso človeštva do tega, da bo uzrla edino zanesljivo alternativo:

Večkrat dobim vprašanje, kako veš, da te kliče tvoja duša? Kako veš, da je tisto, kar počneš, res klic duše? Morda je pa nekdo, ki si ga spoznal, s katerim hodiš po poti življenja, glasnik tvoj duše, ki ti pomaga razvozljati zapletene šifre v sporočilih, ki jih prejemaš vsakodnevno, a se te ne dotaknejo na takšen način, da bi te privzdignilo iz zimskega spanja, iz tistih najglobljih sanj, ter te postavijo na tisto mesto, kjer bi se že zdavnaj nekako »moral« znajti ter začeti opravljati svoje poslanstvo.

Kako veš, da tvoja duša sploh ve, kaj je dobro zate. V življenju ti gre dobro, morda si si celo ustvaril družino, podjetje, zgradil hišo in na videz ti ne manjka nič. In potem se od nekje vzame nekakšna tvoja duša, ki ti v trenutku vse tvoje življenje postavi na glavo in te prepriča, da je vse to le plod tvojega razmišljanja do sedaj, zadostitev nekim družbenim normam, da ti si veliko več in svetu lahko daš mnogo več od tega, kar mu daješ.

Ljudje zelo radi rečemo, da je vse v glavi. Čista resnica. Sicer malo poenostavljena, ampak drži - tako kot večina ljudskih modrosti.

Naš um je procesor, ki določa vsebino naše glave. Nekako prefiltrira vse vsebine v "etru" in v našo glavo spusti samo določene. Malo me spominja na kakšno spletno trgovino, kjer lahko s pomočjo raznih filtrov najdeš sebi primerne izdelke.

Tehnika v naši glavi je podobna, zaplete se edino pri tem, da se vse to dogaja na podzavestni ravni in si filtrov ne znamo enostavno prilagajati, oziroma jih izklopiti.

Če hočemo zapustiti sled za sabo, si moramo pridobiti veliko znanja in to znanje posredovati čim več ljudem. Še nikdar ni bila pridobitev znanja tako lahka kot sedaj v času elektronske komunikacije. Svoje znanje in izkušnje lahko posredujemo tja, kjer je vpliv na množice največji. Vsi si moramo prisvojiti neko fundamentalno znanje.

Vpliv na novega človeka imajo starši, zlasti mati, zato mora ona vedeti za bistvene potrebe novorojenčka. Potem so vsi učitelji in zdravniki, duhovniki in novinarji, ki predstavljajo svet, od katerega se nalezemo znanja in pogled na življenje. Da je človeštvo v bistvenih zadevah na napačni poti, je marsikomu jasno.

Jutro je megličasto, morda celo rahlo oblačno. Sem eno samo pričakovanje. Pripravim najnujnejšo prtljago in zajtrkujem na postelji. Malce zgodaj je še, ampak v resnici me to ne moti. Razočarana sem nad sirom, ker je nesramno slan za to zgodnje jutro, zato pa toliko bolj uživam v jogurtu. Vse je za nekaj dobro, če le hočemo tako gledati na življenje. Spet se mi posveti, kako globoko so v meni vzorci, po katerih živim. Sama pričakovanja in določila, kako mora biti. Vselej, ko pričakujem, sem lahko razočarana. To sem že ničkolikokrat izkusila, pa se še vedno vozim po tej tirnici.

Pravzaprav mi ni jasno, kako naj bom brez pričakovanj? Tukaj, daleč stran od domačega okolja, mi bo morda uspelo. Trenutno delujem tako, kot da ni nič nemogočega in da se vse da narediti. Spet nov vzorec, vendar se tega povsem dobro zavedam, zato je to drugače. Res mi to tukaj, v novem okolju, kjer me nihče ne pozna, to uspeva. Zanima pa me, kako bo to delovalo, ko bom spet doma. No, ampak to sedaj ni prav nič pomembno. Bo kakor bo. Samo nobenih pričakovanj, prosim.

Ali ste že kdaj pogledali okrog sebe in opazili, koliko ljudi se v pogovoru z drugimi ljudmi ''znajde v posebni prisiljeni drži, s prekrižanimi nogami''? Mislim na to, ko stojimo na mestu, čakamo, se pogovarjamo - ali ni naravno, da bi bili obe nogi vzporedno ena ob drugi, jaz pa vedno znova opažam - prekrižane noge – eno nogo damo na mesto čez drugo, človek s tem zgubi svojo stabilnost v pokončni drži, lahko bi ge le malo sunili in bo padel, sicer pa ali ni prav to odraz trenutnega stanja tega človeka?

Kaže na izredno ranljivost, na nemoč obrambe, na duševno stanje prepuščenosti trenutnim dogodkom? Na posebno stanje celotnega človeštva? In vse je prav dobro.

Tenzegriteta je sodobna verzija magičnih kretenj® staro mehiških šamanov. Beseda je sestavljena iz dveh besed, tenzije in integritete - izrazov, ki označujeta gonilni sili magičnih kretenj. Napetost je dejavnost, ki nastane s krčenjem in sproščanjem kit in mišic v telesu, integriteta pa je pogled na telo kot na celostno, popolno, dopolnjeno enoto.

Carlos Castaneda je poudarjal, da je izvajanje dolgih sklopov magičnih kretenj nadvse koristno, ker prisili praktikante Tenzegritete, da uporabljajo kinestetični spomin, ki pripelje do stanja, ko se izklopi notranji dvogovor in nastane tišina.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Duhovni učitelj se pojavi tam, kjer je trpljenje
Nekateri ljudje naj bi imeli sposobnost komuniciranja z onostranstvom in dušami pokojnikov. Svetovni popotnik in duhovni iskalec Čandrapati* iz Gotovelj pri Žalcu je na svojih potovanjih večkrat imel videnja duhov - v Ukrajini je videl nemške vojake iz druge svetovne vojne; v amfiteatrih v Rimu in Puli zatrjuje, da kar mrgoli duhov; zaznal je tudi duše ponesrečenih v letalski nesreči DC-9 na Korziki.

Lani pa se mu je pripetilo nenavadno doživetje: povezal se je z dušo dekleta, ki se je pri dvajsetih letih smrtno ponesrečila, poleti leta 2015, in leto dni ostala ujeta v astralnem svetu.

Rojstvo!
Iz marsikatere neumnosti izstopimo, ko nas objame val energij nove zavesti. Vsaj tako so nas učili in usmerjali na višje nivoje zavedanja, božanske nivoje bivanja.
Ne potrebujemo prav veliko, da smo v tej zavesti ter zavedanju in bivanju tukaj na tej naši zemljici.

To kar me nekako preveva iz notranjosti bom poskusila izliti na papir, v upanju da ga bralec dojame na sebi najbolj soroden način.
Nekoč davno v odaljenem univerzumu kje ne obstaja čas in prostor smo upoklicani za današlje in tudi prejšnje naloge.
Koliko mi je znano in koliko dojema ta moja »pamet« ni prav veliko duš tukaj na zemlji, tako kot se nam zdi. Veliko je inkarnacij in prevečkrat jemljemo telesno obliko da dokončamo vse tisto zaradi česar smo sprejeli svojo naloga.

…vsem grešnim kozlom in vsem ostalim, predvsem tistim, ki mislijo, da to niso. Upoštevajoč staro modrost »Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal«, v dobri veri kanaliziram sporočila samozdravljenja za harmonijo telesa, duše in duha vsega in vseh, tako v službi, kot širše.

Na življenje gledam celostno. Ne delim na tvoje ali moje, kajti zame je vse eno, skupno, nedeljivo. Moja stopnja zavesti širi vpoglede v duhovne dimenzijo sobivanja z vami, v informacijski prostor, odkoder črpam informacije. Zavedam se, da je vsaka misel, tudi neizrečena, vsako čustvo, tudi neizraženo ali neizživeto, vsaka beseda, tudi neizrečena, da je vse kar ta trenutek dejansko mislimo ali počnemo, pa če nam je prav ali ne, del naše skupne zgodbe v službi in družbi.

Nov čudovit dan, novi lepi trenutki se ti ponujajo, zato jih izkoristi po svojih najboljših močeh. Zavedaj se lepih stvari, ki se ti dogajajo prav sedaj in se ti bodo nadaljevale čez celoten dan, le hoteti je treba! Kar moraš storiti je, da vsako slabotno misel nadomestiš z močno, vsako negativno misel nadomestiš s pozitivno, vsako sovražno misel nadomestiš z ljubečo, vsako potrto misel nadomestiš z vedro!

Stori to malo pa boš poln optimizma, radosti, sreče in dobre volje. Le pravilno naravnaj svoje misli in bodi dejaven! Izid prepusti bogu, ki ti vedno pomaga! Zavedaj se, da je v dnevu ogromno čudovitih trenutkov! Ne zamudi jih! Prejmi dar dneva in uživaj!

Zavedati se, da vse stvaritve tvorijo celoto, prebuditi v sebi človeka, ki se zave univerzalne zavesti, ter ozavestiti dejstvo, da je vsaka stvaritev izraz misli tistega, ki te misli ustvari. Tako preprosto in hkrati zapleteno, saj je običajna zavest vendarle vezana na obliko, in bistva življenja ne prepozna ali pa se ga zaveda le občasno.

Teža navad, nagnjen, želja, nas pogosto preokupira - kako pogosto je najvišji filozofski domet politiziranje ob dnevnih novicah. In kako pogosto gledamo neumne oddaje dokazujejo statistike gledanosti. Če jih nebi tako množično gledali, bi bili ponudniki prisiljeni prilagoditi program. Tudi narod in njegova vlada jedo iz istega korita in se prilagajajo okoliščinam, dokler ni dosežena meja. Absolutne definicije za poštenost in nepoštenost se tako ne da izpeljati na podlagi vzorca.

Zgodilo se je takrát, ko so v Indiji v veljavo stopile številne reforme, ko se je v odročni bengalski vasici revnim staršem brahmanom 19. februarja 1836 rodil otrok. Oče in mati sta bila zeló pravoverna. Brahmanizem je nenehno odrekanje. Brahmanom je dovoljeno početi zeló malo stvari; a predvsem se ne smejo posvečati posvetnim dejavnostim. Istočasno ne smejo sprejemati daril od nikogar. Lahko si le predstavljate, kakó rigorozno lahkó postane takšno življenje.

Mogoče ste že velikokrat slišali za brahmane in njihovo versko delovanje, a le nekaj se vas je nehalo spraševati, zakaj imajo takó veliko sledilcev. Oni so najbolj revna kasta ljudi v deželi; skrivnost njihove močí je skrita v odrekanju. Nikoli ne hrepenijo po bogastvu. Spadajo med najbolj revne duhovnike na celotnem planetu in prav zaradi tega najbolj vplivne.

Duhovno življenje je celotno življenje: na duhu, duši in telesu, torej v materialnem svetu problemov, ki jih ima vsakdo dnevno milijon dvesto. Duhovno življenje ni nekaj ločenega od vsakdanjega življenja, ne, ampak spoprijemanje z problemi življenja, ki se brez duhovnih rešitev samo še povečujejo. Duhovno življenje je stanje zavesti človeka tu na zemlji.

Duhovni svet znotraj nas je zelo konkreten svet in še kako realen svet, ki vpliva na naše življenje v teh treh dimenzijah prostora in časa. Vse posledice imajo vzrok v duhovnem svetu in ne priznavati duhovnega sveta, je enako ne priznavati tega sveta. Ni potrebno preveč povdarjati naše dolžnosti na zemlji, te poznamo. Bolj modro je povdarjati kaj naše dolžnosti niso.

Kako doseči cilj?
Kakovost naših življenj je togo povezana s širino našega obzorja, s kakovostjo razumevanja stvarnosti in sebe. Kakovost zavedanja in kakovost življenja sta torej ozko povezani. Zavedanje širimo z novim znanjem. Sedanja civilizacija gore problemov, ki nas tarejo, s starim znanjem ne more rešiti.

Einstein je dejal, da problemov ne moremo zadovoljivo obvladati, dokler se ne dvignemo nad raven, na kateri so nastali. Šele ko jih vidimo z drugačne perspektive, se pokažejo nove možnosti. Takšno perspektivo odpira zavedanje duhovnega ozadja stvari. Ne gre le za nove informacije v okviru starih konceptov; gre za nov koncept razumevanja, ki človeka postavlja v novo, osrednjo vlogo.

Sreča in gon po spoznanju
Vsak od nas je iskalec sreče. To, kar si razlagamo z željo po sreči, je nekaj, kar ima mnogo večji, kozmični smisel in pomen. Ali obstaja kaj pomembnejšega od spoznanju svoje resnične identitete, ko se speče človeško bitje prebudi in se zave, da je eno s Stvarnikom?

Globoko v sebi se zavedamo, da v tem leži naša izpolnitev. Ko si želimo biti srečni, se želimo v resnici dotakniti svojega božanskega bistva, spoznati želimo tisto, kar smo. Ko smo srečni, smo v stiku s »seboj«. To se zgodi le takrat, ko um umolkne, ko ego utihne in doživljamo mir, prežet z radostjo. "Običajna sreča" so trenutki, ko vzpostavimo stanje s svojim duhovnim jedrom; a radost in mir občutimo le, dokler ju ne prežene vladajočii tiran - ego.

Idejo, ki jo je leta 1949 obdelal George Orwell v svojem znamenitem romanu 1984, so uporabili v televizijski igri Veliki brat. Orwell je meril na komunizem, ki je človeštvu sicer obljubljal uresničitev ideala svobode, enakosti in bratstva, v resnici pa ga je bolj in bolj zapiral v stekleno prozorno hišo, v katero je smela vstopiti samo partija. Z omenjenim prikazom totalitarnega režima se Orwell ni kaj dosti oddaljil od resničnosti.

Svet mora torej postati viden, presojen. Drug o drugem želimo vedeti vse: kaj počnemo in kakšni smo. Internet nam vneto pomaga zadovoljevati našo radovednost. V ozadju pa še vedno deluje Veliki brat, velika, vseobvladujoča oblast, ki želi imeti pregled nad svojimi podložniki do njihovih največjih intimnosti. Sodobni medijski spektakel Veliki brat je le različica. V nerazumevanju in nesporazumu o demokraciji vsakdo verjame, da ima pravico vedeti in videti, kaj se dogaja v drugem človeku. V televizijski seriji Veliki brat se izgubi še zadnji ostanek človekovega dostojanstva.

Kje iskati?
Globoko vtisnjeni žeji po samospoznanju sledimo nezavedno in se sprva niti ne zavedamo, kaj iščemo. Nekaj nas preprosto sili v izkustva, v katerih bi življenju prišli bolj »do dna«. Nekateri potujejo na različne konce sveta, kjer si obetajo v ustreznejšem okolju sebe in življenje bolje spoznati.

Drugi poskušajo do sebe prodreti tako, da »zgostijo čas« v kakem ekstremnem športu, ko hitrost ali napetost pomagata drastično povečati koncentracijo in doživljanje življenja. Tretji pa iščejo odgovore v opojnih sredstvih, ki odpirajo vrata v svet neznanega.

Ne obstaja človek brez bolečine, a če tak človek obstaja, potem to ni človek. Te besede sem nekoč nekje prebral, v trenutkih lastne bolečine, ki mi je prinesla nova spoznanja.

Obstojajo rane katere bolijo, obstojajo rane za katere ni anestetikov. Obstojajo bolečine katere nas lahko propeljejo do točke norosti. Toda rane niso samo fizične narave. Mnogo hujše so duševne bolečine, rane srca. Še posebno če te nekdo razočara, te ne sprejema, če ti ni dal ljubezni, ki si jo pričakoval, te vrgel iz službe in ti tako ogrozil eksistenco....v nas je torej rana, ki nas boli. Od teh notranjih ran srca ponoči ne spimo, se prebujamo preznojeni s krikom na ustih in strahom občutimo kot da je še neka zgoščena prisotnost v naši sobi. So razočaranja, ki jih zelo težko pozabiš in, ki ti ob misli na to skrčijo želodec od bolečine in te stisnejo okoli srca ter te tako preženejo v počasno umiranje, tako počasi veniš.

Življenje je niz izkustev, ki pa niso vsa enako pomembna. Če bi bila, bi bilo povsem vseeno, kako živimo. Med vsemi izkustvi ima eno še posebno vrednost in težo. Obstaja najpomembnejše in najveličastnejše izkustvo, ki mu ni para. Kaj bi to lahko bilo? To je izkustvo prepoznave naše življenjske Biti, iskre življenja, ki nas oživlja. V nas je globoko vsajeno nezavedno hrepenenje po razkritju naše resnične identitete in prav to je tisto, kar nas žene naprej.

Ni jih malo, ki verjamejo le tisto, kar lahko preverijo s fizičnimi čuti. Toda v življenju vsakogar se nekega dne zgodi premik, ko se tako omejena predstava o svetu zamaje in prodre spoznanje, da obstaja še nekaj več kot le materialni svet. Spozna, da ni le gmota mesa z nekaj vsebovane kemije in elektrike.

SFINGA
Sfinga je že od Starega veka izrazna oblika za nepojasnjene stvari. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah. Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek, pol lev, imenovanega sfinga, izvira iz stare Grčije. Grabežljive in daveče demone smrti so tod imenovali »sphinges«.

To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so mu drugače niansirano čeprav ravno tako enigmatsko osmišljenje. V samem razvojnem ciklusu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih, so tudi sfingo predstavljali na različne načine. To je videti pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge: sfinga pri Gizi in sfinga v Tebah.

Boj s strahom
Preziranje strahu je vedno veljalo za veliko vrednoto. Seveda o strahu govorijo vse mitolo­gije, filozofije in religije. Premagati ga je mogoče le z zvrhano mero poguma in s čistim srcem, polnim ljubezni. Po­sebno v mitologiji velja, da pozitivne vrednote - dobrota, pogum in čistost - vedno premagajo sovražnika.

Ker je strah proizvod ega, je boj s strahom v resnici boj z egom. O pomenu zmage nad egom govorijo vse pravljice: zmaja, tirana in zlobneža (mačeho), ki simbolizirajo ego, je treba premagati, da bi Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, princesa (vse predstavljajo dušo) zaživela srečno do konca dni.

Izvor strahu
Razlog za strah je ego, kajti strah je neposredno povezan z interesi ega. Ta si na vse mo­goče načine prizadeva, da bi si zagotovil občutek, da stvari ob­vla­duje, saj s tem gradi svojo varnost; vse naše racio­na­liza­cije, izgovori, ambicioznost, pohlepnost in drugi načini za dosego varnosti in udobja so le načini in sredstva za zavarovanje ega. V ustaljenih vzorcih se počutimo varne, strah pa je povezan z vsem, kar to varnost in dominanten po­ložaj ogroža.

Na brezštevilne sisteme prepričanj in svojo pred­stavo o sebi, ki sestavljajo ego, smo tako močno nave­zani, da se jih boji­mo izgubiti. Srčika vseh strahov je strah pred izgubo ega, lastne (lažne) identi­tete. A naša resnična identiteta nima z egom nobene zveze.