Razkošna veličina hipov!
Te merim s silnostjo utripov,
ki v njih oglaša se gorečnost:
Ljubezen, ti življenja živost,
ti božja iskra in iskrivost;
edina prava večnost…

Bogdana Namestnik

O teci spet, sla hrepenenja,
mi v temno globačo srca.
Kot reka, prepolna kipenja,
zalij ga s slapovi srebra,

ga nežno, prelestno razsvetli,
vsega valujoče oživi;
kot da bi ga angeli božji pometli,
kot ajde tenčica na njivi

naj vse se srebrno leskeče…
Ne, ni je razkošnejše sreče,
kot čutiti slo hrepenenja.
O sla je še več od življenja!

Bogdana Namestnik

Sam si pleteš sanje, jih ponujaš
čarobnega prahu v dlani ne daš
le čakaš na mehkobni njen dotik
prebujanja drhtenja , ne zaznaš

še se kujaš in drhtiš v samoti
nežno hrepeniš po nje goloti,
njenih dojkah belih prebujenih,
preponosen si, le sebe dati.

Ponoči nisem spala.
Gorela je luč,
in jaz sem slišala jok gozdov.
Prehodila sem jih s svojim nemirom.
Skrbi, težke kot svinec,
so zdramile tudi veter.
Rose so se jim nalagale v dušo.
Odpadlo listje se spreminja v drseče blato
in v njem dremajo mlada življenja dreves.
Vsak trenutek ima svoj pomen.
Nihajoči glas prešinja vdanost
in bolečino vsega, kar klije in umira.

Srce je bobnenje vesoljnega poka,
ki se prebija skozi neskončnost.
Ziblje se skozi spomine evolucije
v kopalnem plašču telesa.
Na rdečih skodranih strunah pobira
bisere ljubezni in tke dragulje sreče.
Spodbujam ga z glasbo svojega glasu,
krotim ga z zobmi, božam praske tujih
nohtov in ga razdajam do zadnjega koščka.
Živa tekočina se pretaka v njem
in ga hrani s selenom mladosti.

Vidiš to?
to je moje oko,
ki si želi močno,
da bi našlo pot v nebo.

Solznato je,
in polno nemoči
si te slišati tako močno želi,
da vztraja še in še in še.

Ali še vem, ali še čutim,
da človek je vreden, ker je?
Srce tu v globini, še biješ za vse
in ne odkloniš nikogar vnaprej?
Morda pa komaj še slutim
dobroto, ki je brez mej,
ki dlan njenih rok ne zapre
se pred nikomer nikdar?
Res ni dobrota več dar,
dan mi od višnje usode?
In kar mi v globini ugasnil je žar,
tkan iz dvojine, kot da je iz mode
v mojem življenju in ni mi je mar?

Bogdana Namestnik

Ne morem, še vedno ne morem
sleči okrasja in šmink.
V tem svetu pretvarjanj in krink,
v tem krvožejnem in borem

so mi hladilo, so klic,
mavrica lepe pozabe…
In so moj par perutnic.
Kar me prištejte med slabe!

Bogdana Namestnik

Šeherezada, ti si si s pravljicami
podaljševala življenje,
jaz, ki me grize surovo trpljenje,
si podaljšujem ga s pesmimi. Joj,
še en večer je, še en nocoj –

ali se jutri rodi nova pesem?
Le od katere sile se tresem?...

Bogdana Namestnik

Kako so se polastili moje besede
in ji dodajali svoj pomen,
ne da bi poznali mojo muzo,
ki mi prinaša misli z navdihom
in jaz ji ponudim svojo samoto.

Na stežaj ji odprem okno,
ko z njo kramljam.
Vidim jo v pepelu spominov
kot plavajočo iskro, globoko vtkano
v usodo mojega življenja.

Ljubim poteze,
ki mi jih prijatelj namenja z nasmehi.
Ljubim te prave čudeže,
ki vedno nekaj povedo
in vselej izpolnijo želje,
ki se skrivajo kot svilnati zavojčki pod kožo.
Moj prijatelj je kot ognjeni zmaj,
ki mu vedno gori srce, da kaj dobrega stori.
Jaz mislim, da ga krepčata teran in kruh,
ko pa hodi okrog s veliko košaro srca
in ponuja potešitve, pomešane z nebeško dobroto.

Vdajam se igram valov po labodje,
s prebujajočimi se šumi morja,
ki se množijo v eksataze gibanja.

Vsak val ima v sebi samoto duše
in veder obraz,
ki plete gnezda mojim razpoloženjem.
Misli se lomijo v svetlobi.
Vse je spokojno. Le jaz in valovanje.

Trenutki tišine
niso odraz
nemoči,
ničesar nimajo
skupnega
z nemotiviranostjo.
Nikakor
ne gre
za čas,
zapravljen v prazno.

Vse moje početje
je usmerjeno
v iskanje
notranjih moči.
Navdih je
stanje kreativnosti.
Volja in napor
sta odločilna aduta
v igri
uspešnega preživetja.
Ustvarjanje je
vidno znamenje
živosti, živahnosti.

Danijela Premzl

Četudi sem nemočna in prestrašena,
ne bom zapuščala poti prizadevanja.
Zanašam se na upanje,
s katerim premorem vse.
Je že moralo biti tako,
da sem tudi jaz del tega sveta.
Najbolje, da se držim Njega,
ki morda edini me povsem razume.
V pogovorih z menoj dobrohotno prezre
moj okrnjeni besednjak.
Niti mi ni potrebno leporečiti v Njegovi družbi.
Potrpežljivo spremlja moje prve in vse nadaljnje korake.
Ni mu mar za to, da nisem brezhibna.
Pozna me.

Dolgi pogovori
so menda vse,
kar nama je še skupnega.
Izmišljava si vse mogoče
in nemogoče,
samo da ubeživa
pred suhim molkom nemoči.
Praviš, da boš najine pogovore enkrat uglasbil…
Ne samo, da imaš izvrsten spomin,
tudi nadarjen si
za mnogo stvari,
s katerimi se srečuješ
v najini vsakdanjosti.

Zmajuješ z glavo,
ko me spet zagledaš
v mojem delovnem kotičku,
ki je tako kot vedno
v ustvarjalnem neredu.
Mene to sicer preveč ne moti,
a ti bi se rad ponašal vsaj pred drugimi
z dobrim vtisom, da sva vedno kot iz škatlice.
Ostro premeriš številne kupčke mojih knjig,
ležeče vsepovsod,
za namenček pa še maček
na tvojem najljubšem naslanjaču,
ki ne kaže nobenega znaka sramu pred teboj,
ker je pač moj.

SEM

sem mehka in gladka
sem topla in sladka

sem jeza in bes
sem lava potres

sem sonce v zenitu
sem luna ob svitu

Nemočno vijem roke
v nemo nebo,
od bolečine
zamegljeno je oko.

Ne segreje
sonce me pomladno,
tresem se,
srce je tvoje zame hladno.

Pred mano
se prebuja dan,
nebo se jasni,
razblinjajo se vsi prividi,
strahovi, blodnje iz noči.

Sonce žari,
dvome topi,
življenje pojde v dan,
s teboj
in s srečo obdan.

Kdo se preriva,
glas dviguje,
voha zneske,
stopa na stol,
grozi, obljublja,
se slini,
fantazira, leze v danko,
organizira, orgazmira,
idiot znori,
sproži plaz,
laže, laže, laže,
krade, spi, krade, spi,
ponareja, posiljuje,
se gleda na ekranu,
laže papirju,
pije kri, onanira,
žre denar, vara,
afere za zajtrk,
za kosilo satira,
bela kri za večerjo.

Danijeli

Hvala ti, da prideš k meni,
če te kdaj pokličem.
Hvala, kot zadetim ptičem
daješ mi svoj čas zeleni.
Hvala ti. In ne zameri,
če se ptič ne zgane.
Ti ne veš še v mladi veri
za usodne rane…

Bogdana Namestnik

Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram; kar vajin je rog
predme nasul: preobilje krivic in grenkot in osamo,
ki mi bo družba do tja, kjer mi skopljejo jamo –

da, vse sprejemam, le kamen rubin mi pustita,
naj tu globoko, kjer v meni utripa, se svita
in lesketa še naprej – ne zdrobita ga, prosim –
počen je že – o še dalje naj v srcu ga nosim;