Naj bom tvoja ljubljena tišina
skozi misli nad teboj naj bdim
občuti in vidiš lahko zaprtih oči
kako milo se ljubim ko po tebi zdrsim.

Globoko v tvojem pogledu je smeh
čeprav se vidi kot da večno sneži,
vse je le nežnost skrita v oklepu skrbi.

Pa naj te pobožam ljubko kot znam,
toplota naj led počasi v solze stopi…
Potlej ljubečih oči se v moje zazri
naj ustnice pijejo izvire tvojih strasti
dotakni se jih, dopusti, da se zgodi

tisto neizrekljivo
tisto nevidno
tisto zapredeno
tisto pojedeno
tisto zakuhano
tisto zavito
tisto popito
tisto skrito
tisto nametano
tisto razmetano

in tristo kosmatih

Prosim vas,
demoni
pojdite.

Prepustite meni,
mojo usodo
pozabite.

Naučil sem se
trpeti,
ne skrbite.

Zdaj praviš mi,
da greš,
ostati več
ne smeš,
vendar še enkrat,
vabiš me
v svoj objem.

Ti pravim
pojdi,
zdaj nežnost je odveč,
vzemi svojo zobno ščetko,
odnesi svojo auro
in prosim te
ne vračaj se.

Potapljam se v bistvo temne noči,
Zazrem se v nevidne njene oči,
Tavam in iščem, blodim, še hodim
Po poti, kjer sreča nikdar ne spi...

Le kdaj se zavem resničnosti te,
Usoda igra to igro molče,
Da samega sebe močno sodim
Po drugih, ostalih, ki "le" žive...

Teče sluz iz raztrganega ponosa,
kaplja kri
iz nočne pasti,
idila porušena,
volja je skrušena.

Goba strupena,
sreča preluknjana,
čast pretepena.

Sadistične okoliščine
v zamegljeni
predirni nervozi
ob vzporedni blaznosti
med sanjami
skritimi
nad podzavestnimi željami
pred starimi spoznanji
rojenega strahu,
ki boli
v presledkih,
ko nesmisel
iz prepirljivosti
čepi nalašč
pred možnostjo
iskanja
še slabših
tako imenovanih
pozitivnih emocionalnih
vibracij
s katerih mimogrede
tudi največji pritisk
pomete
najmanj nepomembne
aktivne elemente
nevzdržnega sozvočja
predelanega
iz pridelanega
niča.

Prosim te bog,
vzemi to bolečino,
vzemi to telo,
nočem več živeti tako.

Na samem robu,
na koncu poti,
naenkrat pokažeš se mi ti,
novo upanje v meni se rodi.

Rojstvo je kompas prvin,
ki nosi v sebi svojo usodo.
Val, ki diha v gnezdu luči.
Ko sunek zadene košček tišine,
se sonce skotali med odeje.
Oluščeno zlate malte
napolni piščal s trobentico,
odene jo z oblačilom
za svoj dnevni sprehod.

3.1.1989 - 7.6.2007
Počivam v miru spokojnem.
Ležim tam, na pobočju osojnem.
Pod staro lipo je moj dom sedaj,
daj prižgi mi svečko vsaj.

Da pozimi toplo mi bo,
zakrij mojo zibel z zemljo.
Spomladi prinesi mi pisanih cvetlic,
da moj vrt bo poln lepih gredic.

Ko se me dotakneš, boli, ker se ne zdim vredna tvojega dotika.

Ko me pogledaš, se topim v tvoji lepoti.

Ko se mi nasmehneš, sem vesela, da sem zraven.

Ko me poljubiš, odtavam v drug svet.

Ko prodreš vame, si želim te še bolj.

A ko se me dotakneš z besedami v globino moje duše, takrat vem, da te ljubim.

Polje trave, dihi dotikov.
Čez bok mi valovi,
ljubi me boža z velom srca.
Sape zibljejo pot,
ki me jemlje v sanje.
Roža upira pogled v krilo rož.
Luči jim posodijo vonj.
Neizgovorljivo v neubesedeni
govorici trav, ki vstopajo v cvet,
v nihajoče speve miru.

Modrost je svetlobna govorica.
Rumenilo brez velikih besed,
ki pomenijo skrita vstopanja,
dihanja odznotraj,
ki znajo tkati širino gladine.
Sprejeti nevideni val,
nemirne oči obzorja,
zasončen izraz presenečenja
in v premeru kamna spoznati bilko
s poganjkom v božje oko.

Zven tipke pianina
pomaga rasti stržen,
goreti plameneči stenj
v skipku duše, ki ga sprejemaš vase –
črnilo božjega sadeža skozi ride rasti.
Skozi morje naključij vstopaš v glasove,
obšite s sipinami zelenih sanj
in brstjem besed.

To noč,
bom umrla.
odšla bom proč,
in se nazaj ozrla.

Ta dan,
si pokazal mi,
da moram stran..
ostala je solza, krvi.

To noč, ne bom spala,
vem.
In Luna ne bo sijala,
grem.

Igraj srce,
igraj to melodijo,
melodijo sreče in ljubezni,
naj občutim zdaj vse to,
kar vidi moje oko.

Rdeča barva z rumeno se zlije,
nebo z njo se prekrije,
tvoja barvna odeja,
moj pogled vabi,
ob katerem dušo mi omami.

Od lepote zastane ti dih,
zarosi se oko,
prijeten občutek spreleti telo,
duša v hipu se umiri,
magiji večera se prepusti.

Moj nahrbtnik je oče,
ki ga nosim navkreber celo življenje.
Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje
o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Ko ga znotraj osvobodim teže,
v njem raste kamenje pod velb neba.
V prah naseljena molčanja
mirijo nevihte brez spomina.
Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog
in viharnik se opoteka med resjem senc,
ki gnezdijo temo in z zavezanimi očmi
tipljejo sadeže semen, davno pokopanih.

Dva,
poskus združitve
na isti valovni dolžini.

Nemogoče,
dve različni mentalni energiji,
na različnih frekvencah.

Sila,
prisiljenost, nujnost spajanja,
kratki stik v možganski statiki,
spojni deli pripravljeni
na združitev.

Kdo bo dirkal
se potil
paradiral
se valil
za tisto
zmeraj isto
nikdar krajše
ne do konca
bolj v glavi
razmetavanje prane
roganje
beg
umik
izhod
navada
razvada
sprevrženost
potreba
bistvo smisla
nesmisel v prihodnosti
mahedranje
vrtenje
gor
dol
libido.

Še enkrat zate
z dna, iz globine,
nikdar v spomine,
sekundna iskrica
kratko zažari,
ne ugasne,
ne mine.

Za druge čase
ohrani,
za druge ljudi
prihrani,
zdaj,
le igraj.

Uporabi vse zvijače
le zase živiš,
pozabi na krivdo,
slabo vest,
vse za hlače
ni važno kaj je v njih.

Postala si mit
in tvoja anoreksična rit,
tvoj reklamni pano,
ki ga je razvrednotil celulit.

Peroksidne svederce,
zravnal in zamastil,
bleščeč nasmeh
v spako degradiral,
napeto kožo
v pergament prežvečil,
prsim s težnostjo zaudal,
malo žemljasto sramotico
v sramotne palačinke spremenil,
nos v kljuko slalomsko
navihano, kot imbecil ukrivil,
noge zvil in upočasnil,
žile izpostavil, zavozlal,
zatemnil oči, jim barvo spral,
zaklani glas ubil,
petje aritmiral, razglasil,

Osrečujoče nasičena ros je ležala v travi
in gledala odlet galebov nad morje.
Imela je dušo pripeto na ladijsko vrv,
na srcu sidro, ki jo je prikovalo k obrežju.

Bila je sestavljena iz nedotakljive luči,
ki ji je poganjala jadra na mestu spomina.
Ni vedela ali ima kožo iz draguljev
ali iz svile, ali je list, ki se tišči k rastlini.

Zdelo se ji je, da se spreminja v čolniček,
ki ga bo vetrič odpihnil na morje.
Pod seboj je občutila drhtenje sokov
v bilkah in nežne želje cvetov.

Naveličana sama bloditi skozi življenje,
se odločam: našla te bom!

Navkljub vsemu...

Ja, v meni je en tak strah. Spremenljive velikosti,
ogromen kot Vesolje
in kot prahec majčken drugič.
In od časa do časa čisto in povsem zbledi...
Izgine...