Preblisk se rodi
kar nenadoma,
ko najmanj
misliš nanj.
Zaman se pripravljaš
na njegov prihod,
zaloti te
v trenutku
nepripravljenosti.

Biješ po moji lupini,
stikaš po vsebini…
Drobce ovoja boš zavrgel,
vsebino pozabil.
Nazadnje se boš
nezadovoljen
podal
v nova iskanja
in v besu nemoči
se boš znesel
nad vsem,
česar ne razumeš.

Danijela Premzl

Pogled mi je ujet
v svet omejenega
dojemanja,
a obstajajo čutila
za odkrivanje
povrhnjice
privajenega bivanja;
menda je ravno zaradi
te pustolovščine iskanja

Neguj cvet prijateljstva,
da ne ovene.
Skrbi zanj
ob vseh razpoloženjih.
Podaj se v pustolovščino
tega osrečujočega odnosa.
Ne boj se tvegati
storiti vse,
da to vez ohraniš…

Gledam modrino neba, globočino…
Ki se nikjer ne konča.
Čutim neskončnosti moč, prostornino…
Zavest se v sanje poda.

----------------------------------------
Jadram zdaj ptica v morju neba…
Krila se dvigajo v zrak.
Na valu krvi utripa srca…
Svoboden sem, pravcat junak.

Iztrgala sem okras rumene njive
in ples razigranega zrnja,
ki je zarisovalo blagostanje kruha
in veliko veselje sonca.

Stkala sem iz slamic aranžma sreče,
ki je po svojem vonju podoben gnezdu ptice,
ki sprejema v dar bilke in plodove klasja,
ko s čistim letom določi obraz in smeri neba.

Shranila sem v svoje srce soj ognjišča
in dimenzije ognja, ki zbližujejo
in podaljšujejo razdalje plamenov,
ki razumejo sanje in prostore strasti.

Od nekdaj je na nebu sonce...
Vedno bo tam
in ni je sile,
ki bi ga mogla premakniti.

Tako preprosto je to
in tako resnično ...

Odkar te poznam,
si v mojem srcu žarek sonca...
Vedno boš tam
in ni ga človeka,
ki bi te mogel zamenjati.

Tako preprosto je to
in tako resnično...

Ko mi govoriš neumnosti,
da sem zlezla iz mrzlega vodnjaka
in da si se zaljubil vame,
ko si me kot mokro žabo
zagledal na kamnitem zidcu,
ti povem, da sem te čakala brez dežnika.

Dež je lil kot iz škafa.
Ti si zamujal, ker si zgrešil pot.
Dolgo si v travi čistil čevlje,
ker nisi hotel blatnih žabjih krakov
skočiti v moje srce.

Popotnik, kot vsakič,
spet prišel si praznih rok!
Toda ne nosi slepil,
ne nosi mi vina za izgubo spomina.

Poišči sledi !
Prinesi mi rožo, rdečo,
še vedno dehtečo,
in trne poreži, naj spet me omreži!

Pomagajte nositi nesrečo ljudem.
Izmerite čas,
usmerite njegov tok!
Odložite jarem človeku
in ga pospremite z ljubeznijo.
Napotite ga proti neskončnosti
brez zemeljske teže.

Iz izkušnje vam pravim,
da sta jarem in čas neločljiva.
Čas trka na les,
jarem drgne prsni koš.
Rana je sintagma,
ki se odpira na vse strani neba.
Ko skrhne, se zapre njena krvavitev.
Srage ostanejo.

Z dvignjenimi nožicami konj ječi,
težko sokol prhuta s krili
in odleti v nemo daljavo.
Odlomljena veja vije svoj stas.
Mineva čas.

Tiho na obzorju
drobna bilka bije,
prepuščena nenehnemu valovanju.
Tujec zre tujca.

Marjeta Prah

Pesem odžeja vsako željo,
umiva besede z našmeškom tvojih ust.
Je rojstvo jutranjega čudeža.
Zlata luč razprši črke navdiha.
Svetloba gleda na svoje prazno ležišče,
ustvari hrepenenje in nenasitno zadostitev.
Čuti se spreminjajo v jato lastovk,
ki se umaknejo v gnezdo tvoje osamelosti.
Pesem v svojem nežnem zapestju
nosi dišave, raziskuje, tipa, oskrbi rane
in odnaša ljubezni iz svetišča v svetišče.
Predstavlja se s svojo postavo večne mladosti,
ko sanjsko kroži po tvojem notranjem svetu
in s svojo čarobno palico vselej preseneti.

Pravi poet je tisti, ki si zna pozdraviti opečno dušo.
On vidi epizode na milijone svetlobnih razdalj daleč.
Pravi poet se vžiga kot šktala vžigalic
in potiska pedale svojega velikega kolesa
po robu Kitajskega zidu in se poganja
za semantičnim ključem božanskega planeta.
Pomika se proti grmadam večnega ognja.
Pravi poet sedi na sredini težišča sveta
in ga ima obrnjenega kot nogavico navznoter v svoje telo.

Ko boš iskal moje sledi,
išči me v morju.
Tam ležijo moje dlani.
Na velikem plesišču valov me najdeš.
Tam bom s sklenjenimi rokami,
večna prošnja iz sonca grajena.
Stih izpuhtel iz sanj.
Luč, ki rodi v tebi novo luč.
V prepletanju s tabo bom,
ko utihnejo brazde morja.
Kot skala bo moje telo molelo iz vode,
ko me objame razigran objem.

Sreča prišla je nad te,
Je pregnala vso gorje,
Vgnezdila se je v srce,
Pije zdaj ljubezni le...

Kakor ptica le poleti,
V zidove krhke se zaleti,
Ki stojijo ti na poti,
Kot iz slame zbiti ploti...

V tvoji bližini,
se v meni nekaj premakne,
občutim moč, občutim energijo,
kako se počasi dotika moje duše.

Nato se nasmejiš,
z vso ljubeznijo, ki jo premoreš,
ta tvoj nasmeh je zame objem,
ki si ga poslala vame.

Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.

Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.

Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.

Pod strešniki spijo odložene misli,
da si odpočijejo med bregovi uličnih hiš.
Čolni z ljudmi bodo zdrseli v jutranji vrvež.
Nikogar ni, ki bi videl drobno telo mojih misli,
jih položil v šatuljo in odšel z njimi domov.

Tako upehane so, zleknjene pod trenutek
kopastih oblakov in prosojne kot pajčevina,
se spreminjajo v kaplje z notranjim klicem,
povezane s plodovno vodo kot da smo eno,
ki prši z neba in se razbremenjuje teže.

Z zlomljeno solzo v očeh je hodila v vetru.
Bila je njena zenica, ki je prosila za objem.
Palimpsest zapisa njene združitve.
Veliki kazalec se pomika naprej
in kaže uro, ko bo čas za zlaganje plenic.
Z naklonom upognjene ženske
se je pripravljala na žetev pšenice.
Potrpežljivo je čakala in pustila,
da spijo med bilkami žuželke,
da zraste ob toplih dihih semenje, ki obrodi.

Pot polna trnja in trpljenja,
grenkih solz in hrepenenja,
pot žalosti in skrbi,
sreča, kdaj prideš ti?

Prosila sem zate,
in si prišla,
odprla vrata novega si sveta,
svet, kjer so poti,
ljubezni, smeha in pa ti.

Zvezdice padajo,
luna kopni,
noč se ne neha,
za nesrečne ljudi.

Usoda je tisto,
kar vodi le v smrt,
nihče ne pobegne,
na koncu je strt.

No daj, le daj
so rekli
daj, le
zakaj ne,
če gre

in je šlo
in večkrat tako
in bo

pa kaj,
kaj zdaj,
ne nazaj,
enkrat še,
če gre

Gospod, vsaka priložnost
je prava, da se obrnem nate.
Pričakuješ, da se bom
vsaj malo potrudila
za najin boljši odnos
in tvegala čisto iskrenost,
brez olepševanja
in prikrivanja.
Želiš, da Tvoje Besede
vzamem zares,
jim zbrano prisluhnem
in se ravnam
po njih nasvetu.