Prihajam k tebi,
da spesniva vzdušje
ob steklenici piva
in da se izogneva starim debatam.
Odleglo mi bo, če te iščem
v novem sporočanju tišine.

Zid je spregovoril,
odkrušil je resnico po delcih.
O revščini nepobeljene sobe.

Prišle so lastovke.
Prinesle so bilke slamic,
grudice zemlje in zakrpale zid.

Prišle so čebele
in v linah pustile strd,
medeno sled svoje ljubezni.

Objela bi te
in pustila pri tebi svoje srce.
Vzela bi si vse
poljubila na mehke te roke.

Odkrila bi ti vse,
kar povedati ne znam.
S teboj igrala le
tako da se predam.

Že en nasmeh je bil dovolj
in vlil mi je moči,
kaj v meni vse prebudi
en pogled iz tvojih globokih oči.

Sonce, ta žareča krogla,
z žarki boža moj obraz,
nežne sapice mi z morja
gladijo gube skrbi, ki jih prinaša čas.

Palme nudijo zavetje, hrano,
galebi šepetajo pesem mi v uho ves dan,
podarjajo občutek, to nebeško mano,
da ti si tu, ob meni, in z ladjo sanj pripluješ v moj pristan.

Ker te ljubim, pišem ti to pesem,
ker želim si te, ti pojem jo,
ker te obožujem, ves se tresem
od neznanih sil, ki v srcu so.
V moji duši še naprej pojavlja se
veličastna želja, da bi videl te
spet po dolgem času, Sinjeoka!

Vse telo po tebi joče, stoka,
ker še vedno polne tebe so noči,
ker smehljaj tvoj še mi pred očmi lebdi,
ker še vedno ljubim te, predraga,
ker nenehno le po tebi hrepenim,
in čeprav srce mi kdaj omaga,
tebe le od vsega najbolj si želim.

Smo ljudje različni si:
beli, črni, mešani –
vsak ima svoj prav…

Združenja in mitingi,
sestanki in kongresi,
shodi, zborovanja,
delavnice in forumi,
projekti…

Ideje se mešajo,
nazori se križajo,
pota se zbližujejo,
a še vedno (se) iščemo.

Moramo osrečevati,
ni je druge poti,
moramo verjeti,
da smo nezamenljivi.
Biti pa moramo zanesljivi
in človekoljubi državljani,
nihče nas zato ne bo gledal po strani,
če si bomo s svojimi dejanji
izborili pravico početi to,
kar nam leži
in k boljšemu svetu
svoj košček prispevali…

Danijela Premzl

sem
gola pred teboj
žgeš dotikajoče
vnašaš nemir
zlijeva se
v nevihti ...

drsenje dlani
potoček hotenj
zlivanje
v
delto
rojstvo
pričakovanja...

zvok škržatov
utihne
tišina
prisluhnem
slišim
šepet vetra
poigrava se
prebujanje misli
kličem te ...

in spet

zvok škržatov
zdrznem se

sem ...

čakam............trenutek
pričakovanje......tisto sladko
prijetno...........ščemenje
v notranjosti...... brbota
misel na.............ljubiti se
na mojem............ bregu reke


pogled ..................na drugo stran
ne vidim ...............vrha zidu
še se višajo............kamenčki
pozabiti...............me

Vsaka roža mehko cveti za nekoga,
Pa naj bo zlovešč ali svetnik,
Luknja v žepu naj bo borna in uboga
Ali pod palcem vedno srebrnik.

Bela roža mirno cveti za nekoga,
Malo je dobrih ljudi, ko svet na dno drvi,
Malo belih rož, ki razpirajo se okoli kroga
Soljudi in iščejo v vsem le dobrotne sledi.

Dolga leta se sleherni dan
vračal z barko je v ribiško vas
in kot od dežja opran
čisto je zvenel v pesmih njegov glas.

Starost mu vzela je vse moči,
na morju nikoli več ne bo lovil.

Te dni le še v temačni sobi leži.
čaka, da mrtvaški prt bo pokril
njegov zgaran obraz,
skozi omagane oči bo uzrl svet
še zadnjič in spokojen izraz
na ustnicah kazal bo raja obet

Na lepo zimsko noč,
V ivju se ponosno je bleščala,
Si iz žil izsrkal mi moč,
Da v solzah sem zaspala.

Sredi paradiža utonil je korak,
Ko pod lučmi poljubljal si jo
In dušo zastrl mi je mrak
Ob misli, da zamenjal si me z njo.

Veter zopet žanje
in krade sanje,
sanje svetlih dni,
ki danes utonile so v temi.

Šestindvajseti avgust
zapisan je v ta svet,
ko vzel te je veter pust,
brez ozira in brez besed
na tvojih osemnajst let.

Pride trenutek, ki te zruši,
da kot cvetu brez vode
postane v tvoji duši.

Postaneš morje brez mornarja,
barčica brez krmarja
in srce polni se z oblaki.

Težka, samotna je noč,
kot rezilo zareže krasen dan,
ko izprazniš čašo vere in sanj.

Mineva teden, mesec,danes je tretji,
Odkar rokujeva se z novimi doživetji.

Odkar ga ni, nesrečen sem poet
In samo ti veš, da zrušil moj je svet,

A še upam, da ljubezen spet me sreča,
Čeprav tli kot v vetru sveča,
Zdaj ugaša, zdaj vzplameni,
A nikoli ne ostane in zagori.

Če vedel bi sedaj kako mi je,
dobilo krila bi srce,
če le dahnil bi nežnost vanj
in uresničil sladkobo iz sanj.

Pridi, poišči hrepenenje v očeh,
z modrino svojih privabi moj smeh,
da prevzet od tvoje miline bi bil
in ti dušo mojo zaprašeno razkril.

Skozi špranje hrastovih vej
luna s svojim čarom sili,
travnik počiva v nočni svili.
Kdo nocoj ne spi, sova, povej!

Na drevesu se sebi klanjaš,
čakaš, kaj prinesla bo noč,
s kriki smrt oznanjaš,
ni luči ne dneva več v pomoč.

Kaj mi bodo barve
vse povedale,
kako bodo brezbarvnost
za vselej izgnale,
kako razvnele čustva,
jih še stopnjevale;
katera barva bo izbrala mene,
da se njen pomen na meni razodene?

Danijela Premzl

Ne najdem besed,
ki bi povedale kaj novega,
ki bi bile kaj boljše kot so bile včerajšnje,
besed, ki bi jih kdo zares želel imeti.

Vsak dan znova živim življenje,
ki ga ljubim na svoj način,
čeprav v resnici ne vem,
kaj naj z njim naredim…

(Pesem za Nuško!)

Kdo sem jaz? Jaz sem ti!
Sem kot vsak človek na tem svetu,
sem človek z dušo, ki trpi.
Zakaj trpi? Zato ker ljubi,
in ker ne ve, čemu živi
na tem razbrskanem planetu,
in kaj počne naj pravzaprav.

Oči sem rjavih, skalp je rjav,
preveč kil vaga mi pokaže,
morda pa mi višina laže,
morda nameril nisem prav
vseh centimetrov, rad dodal
bi jih najraje še deset,
da prav pokaže vaga spet.

Zmagovala sva s srcem, prepletenih dlani
nisva imela usode, le željo po bližini in strasti.
Vsako slovo je bila preizkušnja in povratek nazaj,
vsa zanikanja sva zaključila z vračanjem na isti kraj.

Tvoj pogled tako globoko vame zastrt, da ne zaprem oči,
sem tvoja sužnja ljubezni in brez milosti si isto meni ti.
Veš, da ti bom predala dušo ko si bom vzela tvoje srce
ljubila se bom s teboj drugače, bolj goreče kot se sme.