Kot rečeno, sintropijo lahko delamo z resonanco. V tem članku se bom dotaknil, na kakšne načine lahko delamo resonanco.

Najbolj klasičen primer je glasba. Recimo v kitari, trup resonira z strunami. Zato imamo ljudje tudi tako radi glasbo. Resoniranje kitare se lahko popiše z fizikalnimi enačbami.

Če napravo poganjamo z resonančno frekvenco, ustvarjamo presežek energije in sintopijo.

Drugi primer je nihalo. To je mehanski model, ki se ga prav tako popiše z fizikalnimi enačbami.

Joga znižuje krvni pritisk, vendar pazljivo, preden jo izberete.

Zvišan krvni tlak ali hipertenzija je kronična bolezen, ki povzroči okoli 9,4 milijona smrti na leto. Glede na rast in staranje prebivalstva lahko pričakujemo, da bo številka še večja. Po podatkih svetovnega združenja za hipertenzijo ima zvišan krvni tlak že vsak četrti, v Sloveniji pa že skoraj vsak drugi odrasel človek.

Tako naši strokovnjaki iz leta v leto opozarjajo, da bomo le s pravočasno odkritim zvišanim krvnim tlakom in seveda s primernim zdravljenjem preprečili hude posledice na ledvicah, ožilju, možganih in srcu in tako zmanjšali možnost srčnega infarkta, ledvične odpovedi in možganske kapi.

Do teh rezultatov so raziskovalci prišli tako, da so sto študentov opremili s pametno zapestnico...

Študenti in učenci, ki jim v šoli ne gre najbolje, lahko poskusijo izboljšati svoje spalne navade. Profesorji na eni od ameriških fakultet so namreč dokazali, da dosegajo tisti, ki redno in dovolj spijo, v povprečju boljše ocene. In ne, pravočasen odhod v posteljo le na večer pred velikim izpitom ne zadošča - dovolj je treba spati več noči zapored.

V hiši oziroma v stanovanju preživimo dober del življenja, zato je pomembno, da iz bivalnih prostorov odstranimo vse toksične vire, ki lahko ogrozijo naše zdravje.

Strupi in kemikalije se skrivajo vsepovsod, v preprogah, posteljnini, izolaciji, barvah, lepilih in v neštetih ostalih nepogrešljivih stvareh. Ena izmed takih strupenih snovi je bisfenol A, ki ga najdemo v plastičnih predmetih, igračah za otroke in posodah za živila, plastenkah itd.

Kaj o aleksandrinkah pove zgodovina? Aleksandrinke so bile ženske na začasnem, več let trajajočem delu v Egiptu. Doma so bile pretežno z goriškega in so delale predvsem kot gospodinjske pomočnice pri bogatih evropskih naseljencih. Ženske so veliko lažje dobile službo kot pa moški, kajti na dolgo pot v črno Afriko so se najbolj pogosto odpravljala mlada dekleta-dojilje tujim otrokom, kar je bilo sicer najbolje plačano, sam položaj mater pa nadvse tragičen ter usoden za družinsko življenje.

Pretrgana je bila vez med otroci in mamo, nemalokrat se je tudi pripetilo, da so uboge ženske, ki so se žrtvovale za svojce in lastno premoženje, postale zasovražene. Otroci so se k njim obračali z mržnjo, saj nikakor niso mogli razumeti, kako in zakaj so odšle stran od njih, vaški obrekljivci so jim zavidali in jih prezirali zaradi njihovega navidez lahkega življenja in denarja, ki so ga pošiljale v domovino k domačim.

Knjiga preroka Jone spada v Staro zavezo. V Mateju 16:4 beremo, kako odgovarja Jezus na zahtevo po znamenju:«... ne bo mu dano drugo znamenje kot Jonovo.« Veliko je že bilo napisanega in povedanega o pomenu teh besed in o preroku Joni. Jezusove pripombe lahko razumemo tudi kot namig na ponovno rojstvo Sina v znamenju Rib, iz česar je potem izpeljana trditev (kot pravi skrivna veda), da »znamenje« ne more pomeniti nič drugega kot le znamenje ribiča, Janeza ali Jona njega, ki ne more » postati meso«.

Knjiga Žrelo( Shark) je bila dolga leta svetovna uspešnica, film, ki so ga po njej posneli, pa je dve uri držal v napetosti na milijone ljudi. Če knjige niste prebrali in ne videli filma, si težko predstavljate morskega psa z njegovim odprtim gobcem, ki je postal znan po vsem svetu.

Entropija je fizikalna količina, ki meri dve stvari. Količino toplote(energije, ki se ne more sprostiti) v nekem rezervoarju in pa urejenost snovi v njem.

Zato imamo dve osnovni formuli:

Vidimo, da če nek rezervoar z vodo segrevamo se zgodi naslednje.
Ko se voda segreje, se poveča entropija. Ko se nato voda ohladi, entropija ostane ista.

Paracetamol je protibolečinsko zdravilo, ki ga lahko jemljejo tudi nosečnice. Nova študija pa svari pred nevarnimi stranskimi učinki.

Ne stane veliko in možno ga je kupiti brez recepta. Paracetmaol, ki ga pri nas poznamo tudi pod komercialnim imenom Lekadol in Daleron, je analgetik, ki se največkrat uporablja za lajšanje bolečin in zniževanje telesne temperature pri prehladih ali gripi. Paracetamol lahko jemljejo tudi nosečnice, v obliki svečk pa ga je dovoljeno predpisati celo otrokom. 

Začetkom oktobra se je devet članic in članov Društva Šole zdravja iz skupine Športni park odpravilo v Sarajevo in Visoko, kjer smo si želeli ogledati znameniti kompleks piramid. V zgodnjih jutranjih urah smo se vkrcali na avtobus, ki je iz Maribora pripeljal skupino iz Društva za bolezni ščitnice. V njihovi skupini je bilo tudi par otrok in nekaj mladih parov.

Vozili smo se po avtocesti Ljubljana-Beograd, potem pa je večji del poti po Bosni potekal ob reki Bosni in domačih vaseh. Poleg so, ob od vojne porušenih in zapuščenih hišah, zrasle trgovine, nova podjetja in domače obrtniške delavnice. Pogled na prestreljene fasade in zapuščenost kdaj celih vasi še vedno pretresejo opazovalca in bolje razume zakaj mladi v velikem številu zapuščajo Bosno.

Imamo zimo in poletje. Poznamo pomlad in jesen. Imamo rojevanje in umiranje. Imamo dan in noč. Naš svet je dualen. (Piše: Aurigo)

Slika 1: Moja Gospa iz Pariza – nekoč – sedaj je brez strehe in brez osrednjega stolpiča

Za prostor Notredamske katedrale pravijo, da je bil v času Rimljanov na njenem mestu Jupitrov hram, kasneje v času zgodnjega krščanstva je bila približno ob tem mestu postavljena cerkev svetega Štefana. Zelo, zelo skopi podatki iz preteklosti, predvsem kar se tiče rimskih časov.

Nič kolikokrat sem v življenju že slišala, da je filozofija pač neka stvar, ki razpreda o drevesih in stolih. Pravijo, da je naporna in dolgovezna, se preveč sprašuje in dlakocepi tam, kjer ni treba, sanjari namesto, da bi se ukvarjala z realnostjo in da krade čas bogu ter vsem drugim. Nazadnje, kar je dandanes videti zelo pomembno, ne ustvarja dodane vrednosti.

Za filozofe nekateri pravijo, da so nebodigatreba, sanjači, razpravljači, nastopači, tisti, ki niso vedeli, kaj bi z življenjem, in niso imeli nobenega uporabnega znanja, zato so se odločili, da bodo hodili po svetu in filozofirali. Takšni ljudje prav tako verjamejo, da filozofi bogu kradejo čas, druge nadlegujejo z več kot eno povedjo ter živijo na račun tistih, ki trdo delajo in ustvarjajo dodano vrednost. Predstavljajo si jih kot zmešane in zmedene, s skuštranimi lasmi, kot da jih je ravnokar zadela strela.

Prepoznava procesa istenja
Prepoznanje procesa istenja je bilo zame eno najdragocenejših. Z zemeljskim pogledom na svet so mi bile ugotovitve, da nisem ne osebnost, ne telo, ne um, ne duša in tudi ne energija, povsem tuje, ko pa sem se odlepil od njega, sem doumel: vsa omenjena istenja so le prividi, močno okrnjene predstave in slabi nadomestki za moje resnično bistvo. To so ideje, ki me držijo proč od resnice, mojega pravega bistva, vse dokler jih ne prepoznam kot lažne.

Ko se tega zaveš, fenomeni telesa, uma, energije in duše ne igrajo več tako pomembne vloge v tvojem življenju. Do njih pridobiš nekakšno distanco, ustvariš nekakšen neobremenjen in prijaznejši odnos; prenehaš jih obravnavati s takšno resnostjo kot sicer. To pa ne pomeni, da povsem izgubijo na vrednosti ali prepričljivosti.

Sem energija?
Z energijo sem imel nemalo preglavic. Bil sem prepričan, da energije – tudi nekatere slabe – močno delujejo name in sem, hočeš nočeš, njihova žrtev. To mi je v življenju pripravilo veliko gorja. K sreči sem se še pravočasno zavedel, da gre le za utvare, ki usahnejo tisti hip, ko prepričanjem za njimi odrečeš zaupanje.

Pojem energije je pravzaprav zelo nejasno definiran. Če je narava stvarnosti duhovna, je energija le način predstavitve »duhovnih« učinkov, ki so rezultat duhovnih dejavnosti. Identifikacija z energijo je ena najbolj problematičnih, kajti energija je nekaj zelo izmuzljivega, nedoločenega, neopredeljivega.

Piše: Iztok Kocjančič v novih Misterijih, www.misteriji.si

Pogovor z ameriško astronomko Kelsey Johnson
Zunajzemeljsko življenje lahko dokaže že statistika, ko računa možnosti in v formulo vnese znane spremenljivke, kot so število galaksij, sončnih sistemov, planetov itd. Torej načeloma ni dvoma - v vesolju nismo sami. Ali so nezemljani prisotni na našem planetu, pa je seveda druga, povsem različna neznanka. Znanstveniki z Univerze v Virginiji so jasni: »Nezemljani obstajajo in vsekakor ne moremo trditi, da še niso obiskali našega planeta.«

Kelsey Johnson, znanstvenica in astronomka na Univerzi v Virginiji, je nedolgo tega v intervjuju za znanstveno revijo Scientific American razpravljala o tematiki življenja v vesolju in morebitnega stika nezemeljske vrste z našo. Povzemamo.

Sem razum?
Prepričan sem, da je um ali razum tako pomemben dejavnik v življenju, da bi se morali z njim v šolah resno ukvarjati. Žal ga zelo slabo poznamo. Kljub temu smo z umom tako očarani, da si večinoma predstavljamo, da je prav on naše bistvo. Razviti zahodni svet trpi pod prevlado uma. Namesto da bi ga uporabljali, um uporablja nas.

Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo utelešeni um. To je zabloda. Orodje je prevzelo nadzor nad nami, a se tega ne zavedamo. Na vsakem koraku mu pojemo hvalnico, češ da je ustvaril monumentalne dosežke v znanosti in tehniki ter človeka povzdignil v položaj, da je zavladal naravi. Toda glavni krivec za težave, v katerih se je znašla civilizacija, je prav razum. V njem smo se preprosto utopili in posledično pozabili svoj pravi izvor.

Sem duša?
Ob nekje prebrani trditvi, da bistvo človeka ni duša, sem bil sprva razočaran. Kasneje pa sem sprevidel, da je upiranje tej trditvi podobno upiranju stališču, da človek ni telo.

Petero naših fizičnih čutov duše ne potrjuje – kako bi jo le, saj gre za nesnovno entiteto. Ali vam jo uspe začutiti v telesu? Kje se pravzaprav nahaja? V srcu? V glavi med očmi? Ali je to mesto fiksirano? Očitno ne, saj se duša lahko premika in tudi zapusti telo. V besedilih različnih šol nisem našel zadovoljivih razlag. Prizadeval sem si, da bi našel odgovore, ki bi temeljili na lastnem izkustvu.

Sem telo?
Odpovedati se istenju s telesom nikakor ni preprosto. Telo je vendar nekaj, česar ne moreš zanikati, prezreti. Utvara o telesu je ena najbolj temeljnih utvar. Kot ljubiteljskemu raziskovalcu mi uspe, da se na trenutke ali v krajših obdobjih zavedam in čutim, da je moje telo lesredstvo, ki ga uporabljam.

Takrat se zavedam svoje popolnejše narave, kar v meni vzbudi izvrstno počutje.Zanima pa me, kako svoje telo doživlja na primer duhovni učitelj Ramana Maharshi.

Sem osebnost?
Da bi ugotovil, ali sem osebnost, sem moral najprej raziskati, kaj to sploh je. O osebnosti in jazu (egu) sem se največ naučil pri Eckhartu Tollu. Razumevanje osebnosti in jaza je tako pomembno, da bi to znanje moralo postati del obveznega učnega programa v osnovnih šolah.

Osebnost, imenujemo jo tudi persona, je zapleten konstrukt v umu. Sestavljen je iz preteklih dogodkov (spomina!), podatkov, opažanj (tebe samega in drugih) in mnenj o tistem, kar si. Um se v to podobo popolnoma vživi. S tem ko se isti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljaš, z družbenim statusom in nazivom, s fizičnim videzom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo pripadnostjo, gradi svojomoč in pomembnost. A nobena od teh stvari, niti kopica njih, ne ustreza resnici o tvojem bistvu.

Zavest ima dve pomembni lastnosti: porajanje idej in vživljanje vanje. Prva od obeh lastnosti se zdi vsakomur razumljiva, druga pa ne. Ustvarjanje podob, slikanje idej in prizorov je proces, ki zgradi »svet okoli tebe«. Vživljanje v posamezne miselne objekte,istenje z njimi, domišljanje, da si ta objekt ti sam – to pa je tisto, kar naredi življenježivo in poraja veselje, pa tudi bolečino in trpljenje.

Zavest je»lepljiva« – primerjava je kar posrečena – in običajno ves čas »prilepljena« za nekaj, s čimer se v danem trenutku isti, istoveti. Isti se lahko z več stvarmi hkrati.

Materialni in duhovni svet
Trditev da je vesolje privid, katerega tvorec sem sam, je bilo – priznam – tudi meni težko sprejeti. Še vedno se mi dogaja, da se ujamem v stare programe, kajti to stališče je tuje razumu, ki je ujet v zanke materialnosti. Takrat se ustavim in si povem, da sem se spet izgubil v igri uma, ki jemlje stvari preveč »zares«. Ob spremenjenem pogledu na dogajanje se zgodi nekaj presenetljivega: tvorec – um, ki razlaga in sestavlja stvarnost, začne opazovati in razstavljatisamega sebe.

Ob ugotovitvi, dasvet zunaj mene (moje zavesti) ne more obstajati, sem se začel zavedati, da je proces opažanja »zunanjega« sveta povsem nekaj drugega, kot sem dotlej mislil.

Kdor me pozna, morda pričakuje, da se bom takoj obregnil ob stranišča, čevlje in mize, toda to so le izdelki s konca tekočega traku. O njih pišem že dvajset let, pa se v družbi ni prav dosti spremenilo. Naj poskusim drugje: pri temeljnih načelih tehnologije.

Na osnovi kakšnih družbenih norm in standardov sploh začnemo oblikovati predmete? Kako nam je uspelo tako zelo zaiti? Katera so žarišča gnilobe na temni strani tehnologije?

Kozmologija
Pri raziskovanju sveta ne moreš mimo vprašanja, kako je nastal. Moje radovednosti znanstvene razlage o nastanku vesolja niso mogle potešiti. Verjamem, da niti drugih, ki so pričakovali temeljitejšo rešitev te uganke.

Današnja znanstvena razlaga vesolja se začenja s trenutkom, ko je bilo vesolje staro le kratkih 10-43 sekunde. Po fiziku Maxu Plancku se ta časovna meja, do katere danes načeloma razumemo dogajanje v vesolju, imenuje Planckov čas. Dogajanja v vesolju pred Planckovim časom, v t. i. Planckovi dobi, današnja fizika ne zna opisati.

Resnično in neresnično
Besedo resnica imamo pogosto na jeziku. Uporabljam jo pogosteje, kot bi bilo treba. Je resnično zanimiv pojem. Kadar si priča nekemu dogajanju, ne dvomiš o tem, da je to, kar opažaš, resnica. Zaplete pa se tisti hip, ko poskušaš to, kar opažaš, nekomu opisati z besedami.

Med seboj pač ne znamo komunicirati drugače kot z besedami.Besede imajoomejeno uporabnost, ki se je ne zavedamo, zato bredemo v težave. Preslikavo svojega opažanja v besede poimenujemo resnica ali, bolje, moja resnica in si domišljamo, da bi morali vsi videti in opažati na enak način. A to je nesmisel.