Drage pesnice in dragi pesniki ter vsi, ki ste brali mojo poezijo!

Nabrala bi vam rada šopek rož in vam jih podarila, vendar cvetje mi je povezalo roke v delo, da smo postali skupna sila. Pesnimo cvetenje in se ne moremo ločiti. Zato sem vam napisala nekaj misli, ki so poniknile skupaj s šopkom v mojo dušo.

Izrula sem iz ust nekaj koreninic, ki imajo željo, da bi še poganjale in cvetele. K vam pošiljam ptico, da vam jih v kljunčku prenese. Vsaka koreninica zopet požene v cvet. Želim vam veliko ustvarjalnega dela in lep, z zlatom obsijan pesniški portal.

Tatjana

zakaj ni
drobcenega trenutka
nežne sapice
dahnila bi
zašepetala na uho
mi prevetrila misli

le zakaj samevam
pozabljena cvetlica
veter jo je odpihnil
iz vrta najinih drhtenj

Ljubiti
Je
Utvara?

Biti
Enost
Zmota?

Elipsa
Neznanega?

rada bi ti dala svobodo
poletel bi k soncu
lahkotnih kril

rada bi ti dala moč
ne zaznaval več
ne želel najinih hotenj

rada bi ti dala ključ
odklenil bi srce
strgal sebe poletel

Nikoli ne bom tvoj,
tvoj angel varuh bom,
bil bom vedno ob tebi,
v dobrem in slabem, veren sebi.

v sreči in nesreči,
v moči in nemoči,
bom ob tebi vekomaj,
tvoj angel čuvaj.

Da, Oče, mnogo me ljubiš,
kajti mnogo mi odpuščaš.

Naj bodo moje misli Tvoje bele lilije,
naj bom tudi jaz ena Tvojih dragih cvetk.

Nisem bela, oblekica je moja siva,
in taka se bojim stopiti pred obličje Tvoje,

hkrati pa vem, le priznati moram vse iskreno
in spet kot sneg bom bela vsa.

Danijela Premzl

Mladost
je posebna milost,
dana le enkrat
in za relativno
kratek čas.
Je več kot izjemna
priložnost,
saj ti daje tisoč in eno
možnost,
da pokažeš
prožnost in voljnost
za to,
kar (te) je vredno.

Se spomniš klopce,
na kateri sva sedela?
Tam, kjer duša je zapela..

Tam si prvič me k sebi privil,
me pobožal in pustil..
da te gledam v tiste oči,
polne veselja, živahnih dni.

Tam sem ti dovolila,
da nasloniš svoj obraz k mojemu.
Tam sem ti pustila,
in pritisnila moje srce k tvojemu.

Grob poseg
v notranjost,
v zaprti sistem
inteligence.

Umetno trganje
misli,
na posamezna hotenja.

Premik v blaznost,
v abotno stanje.

Zvezdice padajo,
luna kopni,
noč se ne neha,
za nesrečne ljudi.

Usoda je tisto,
kar vodi le v smrt,
nihče ne pobegne,
na koncu je strt.

Pomagaj nebo,
zakaj je tako,
odgovora ni,
usoda je to.

Ne pozabi me,
govori z mano,
ko me ne bo,
bom nekje tu,
ne pozabi me.

Spomni se,
vseh trenutkov,
dolgih let,
toplih vezi,
se spomni.

Ostani moja
bejbi,
ostani še dolgo
cela,
ne razpadi,
prosim.

Obljubim,
vsak dan te bom
pošteno premlatil,
obrcal,
oslinil,
do konca preklel.

Vabljena,
te čakava,
potrkaj,
sva pripravljena.

Pridi,
srci sta odprti,
vstopi,
duši sta odstrti.

Morda so najine misli prehitele sončni zahod
spustile življenje v pesek, ki ga jemlje val…
posrkale kapljice soli in nastal je čudovit kristal.

Pristan najinih duš, neviden le za naju blesteč
sem tam ko mine dan in prideš ti ko se noč budi
in preden vse v meni izgori se z menoj prižgeš ti.

Ne reci, da nisi dovolj lep,
pomembne so oči notranjosti.
Ne pravi, da nisi vreden, da živiš,
to je bogokletna misel.
Ne govori, da nisi bister,
čeprav morda tega ne dokazuješ z diplomo.
Ne trdi, da ti je za vse ravno,
to je le prehodno obdobje ravnodušnosti.
Človek, tvoja prva in edina naloga je vzljubiti se,
le tako te bodo sprejeli tudi drugi.

Danijela Premzl

Vse se ne sme,
a počenjamo ravno to,
kar potem obžalujemo.
Vsega se ne da razložiti,
morda moramo kot tako sprejeti,
in zato se včasih tudi molče borimo
za tiste poslednje skrivnosti,
da jih ne oskrunimo.
Včasih zadostuje že prisotnost tebe
(kdor koli pač že si),
da začnem razmišljati,
za kaj sploh živim
in kaj je tisto, česar si v resnici želim.

(Satira za ob vsakem vremenu)

Duša kliče: »Ven iz tega gorja!
Ven, ven iz norosti tega sveta!«
Mati žalostinka je iz brezna vstala,
se prekrižala, nad dušami v jeku zjokala.
Jaz pa sem tu, sredi srednjega veka,
z otrokom maskoto, ki joče in veka.

Duša je psička na vrvici, ojoj,
saj se sprehaja po parku z menoj!
Nekaj dlak starega volka je na najej.
Ustreli ga in ga kot pečenko slastno pojej!

Ne glej na gomilo mojih ruševin,

ko bo noč težka pila spomine,

pod črno zemljo, polno grenkobe

in nad rdečimi nageljni kapljic,

ki bodo umivali venčne cvetove

s slano vodo življenja.

Sanjam, kako lepa je rimska pot do neba,

tlakovana s svetlečimi mrvicami in korak k Luni zlati

vpijam vase te zvezde, razpršene nad tišino sveta.

Dan zamenjala sem spet za noč, mojo črno noč,

ko rdeča krogla na okno žareča pošilja svoj sijaj,

ko Mesec bledični odgovor ponudi na vsak moj zakaj

in jata luči v daljavi odplava od oči milje daleč proč.

Dan se počasi preveša v mrak,
ko si prideva nasproti z žarom v očeh,
da pomešava dišeč morski zrak
z ljubeznijo skrivno, ki zdi se kot greh.

Pričakuješ dotike, poljube čakam tudi jaz-
pozabiva večerjo, pozabiva plavanje v morju;
kar si želi telo in srce, razkriva mi tvoj obraz.
Ljubiva se zdaj, ko sonce izginja na obzorju...

Si že kdaj občutil prijatelj
bolečino od blizu?

Si videl njen obraz, njeno moč
in njeno vztrajnost,
si občutil njeno ost?

Si že videl kdaj prijatelj,
kako nezadržno pronica bolečina
v vsako celico telesa,
se tam nastani in razbohoti
in nazadnje polasti se tudi uma.

Obrni se in pojdi k meni,
Naj praznina zvrne se.
Pusti iluzije v temi,
Kakor roža vzpenjaj se.

Dajem vode ti in sonca,
Žarkov svetlih in prodornih.
Bodi močna, divja punca,
Ki sem videl jo v trnih...

.......................:::::::::::::::::::::
...................::::::::::::::::::::::::::
...............Daleč daleč v divjini,:::::::
............Kjer že vsaka zvezda poje:::::
.........Melodija v mesečini,.................:::
........Me ponese med valove...............:::
......Energija tam se peni,.....................:::
.....Magične pričara snove....................:::
......Hipnotično me zapeljuje,...............:::
........Misli spolzke oblikuje.................:::
..........Te zagledam med valovi,..........:::
...............Srebrnijo se obline................:::
................Ves sijaj na koži goli...............:::
.................Zaslepi me od miline.............::.::
.................Iz temne vode ziblješ z boki,::....::
.................Kakor le boginja zmore.......::......::
................Uročiš v trenutku z loki,.......::......::
.............Ki trebuščku so opore.
...........Nad valovi stegno kažeš,
..........Si že bližje, bolj resnična,
...........Vidim, da še bolj si mična,
............ Da resničnost iznakažeš.
.................Vidim linijo po nogi,
......................Na notranji strani lépo.
.........................Kakor pot, ki naj me vodi
...........................V erotiko napeto.
..............................Končno že dočakam te,
................................Tvoj vonj omamne rože.
.................................Te vpnem med te roké,
..................................Okušam sol ti z vroče kože.
...................................Me popelješ po telesu,
...................................Gor do prsi čvrstih.
....................................Zdaj teles sva priča plesu,
...................................Igri v poželjivih prstih...
...................................Pletež mokrih je jezikov
..................................Žametno svilena mana.
................................Noč prepolna je dotikov,
...............................Nama prepotrebna hrana...
..............................Ko na koncu zvrneš se
.............................V objemu toplem, potnem,
.............................Rahlo te pobožam še
.............................V svetu vsem zasoplem...