Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

ZAZIBAM TE V POLETJU

Čof čof čof
Veselo čofotamo
Čof čof čof
Saj plavati že znamo
Eni do kolen drugi do pasu
Jaz pa kar potunkam glavo in že me ni več tu

Čof čof čof
Z vodo se igramo
Čof čof čof
Mokre noge imamo
Eni do kolen drugi do pasu
Jaz pa kar potunkam glavo in že me ni več tu

Glu glu glu glu

m A R T ina

Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.

Zastrmim ob tej lepoti,
misel me v daljavo vodi,
vonj po soli me predrami,
morje me v globine vabi.

Dotik mivke pod nogami,
ta mehkoba, ki ugaja,
odtis stopal za menoj ostaja,
vse do morja, kjer sled se izgubi.

Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

ZAZIBAM TE V POLETJU

Naj bo to pesem o sanjah
o dalni preteklosti
o neizrečeni prihodnosti
o ljubezni in srcih
ki ljubijo o srcih
ki si upajo živeti življenje
v popolnosti
in ne de sprejemati polovično

Brigita

Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.

Bela ptica priletela,
sedla je na mojo dlan.
Pa mi pesem je zapela,
rekla, da odhaja stran.

Kam potuješ, bela ptica?
Kod ponesejo te krila?
Komu tvoja perutnica
bo nasmešek privabila?

Lebdim.
Lebdim med zemljo in nebesi,
ko se kot rahli bilki po naključju
dotakneta najini telesi.
Drhtim.
Visim med rajem in zemljo
vsakič, ko me tako pogledaš
in me primeš za roko.
Letim.
Letim tja pod nebo,
ki mi uslišalo je željo
in te poslalo na zemljo.

Nič ni večno,
kot sem mislila nekdaj.
In obstaja le življenje,
ne obstaja raj.
In ni pekla,
razen tistega, ki si ga sam narediš.
In ne preostane drugega,
kot da živiš.
Dihaš iz minute v minuto,
iz ure v uro, iz dneva v dan.
Dokler nekdo se ne odloči
in te pokliče tja,
na ono stran...

Smo samo ljudje.
Med nami so razlike.
Take in drugačne,
male in velike.

Kdo pa upa si trditi,
da je boljši, da je več?
Tudi tisti najbolj šik
ne more biti prav vsem všeč.

In zato si le priznajmo,
da smo vsi samo ljudje.
Ista zemlja, ista sorta,
drugo le - pakiranje!

Je prepoved množic speva,
ko splavar napev približa –
plahneti več spiril ne more,
zakon pitije sovraži,
za nov zagon se spet spopade,
te neofit želi prepresti,
strupenjača koprni v šumu,
ogenj oblizuje letve,
ko stvarnika oko zateče,
občina motri zlorabo,
tujek se verbalno tvori,
je čas valete dioptrija,
se vjeda jonagold v mozeg.,
vagantov se obliž pretrga,
pankrt struno si zapeče,
ihte končiči soka dojve.
To pesem je in ne krneki,
ker je pisano v stolpcu!

Samo prijatelja
in vzela si mi strast,
s hladnimi dotiki,
nastavila si past.

Moje solze
so le voda zate,
bolečine v srcu
zbirajo se v jate.

V praznini čakam,
da si nekdo te vzame,
vesel bom tvoje sreče,
moja ni zame.

Takrat se mi bodo
vsi smejali,
tudi jaz se bom smejal.

Čeprav ne bo smešno,
takrat mi bo vseeno,
življenje mine do takrat.

zadiši po morju
po tistih spominih
galebjega leta

po tisti toplini
morskih valov
stkanih v naju

naj zadiši po morju

spomini valovijo ...

čudovit si
vabljivo svoboden
valoviš
čarobno
neminljivo

a vendar....

misel...

zadrhtela sem v jutru
v tistem vabljivem pričakovanju
besed zlitih zame

noč je krojila oblačila poljubom
tistim slastnim
lepljivim na tvoje ustnice

zgubili so se v temini noči

stisk v grlu...

          Sama v kotu stiskam roke
          Molim nemo, na obroke.

Joči tiho, srce moje
Pusti zanjo solze svoje …

Ne pravi tega, angel moj,
Naj ne bom več jaz tvoj boj.

Me dušijo misli tvoje,
Kot ogenj žgejo srce moje …

Jutranje sonce me je grelo,
ko v daljavi sem zagledal te,
kot privid z Nebes me je zadelo,
"Angel, ki sprehaja se."

Ko bil oddaljen sem od tebe,
kakšen meter ali dva,
ne vem kaj od mene si želela,
saj bil sem že v začetku sna.

Dal sem tisto vodo ti boječe,
kot bila bi Angel prav,
takrat zaželel sem si le sreče,
da bom po imenu te spoznal.

Ostale so sledi na ustnicah,
okus svetlo rdeče šminke,
Zapeljala si me skozi ovinke,
svojih drhtečih oblin,
Iskal sem tebi podobne,
Duše sorodne,
Toda,
Tvoj pogled edini me je ogrel,
Več kot cvetlico ogreje sonce,
Kolikor rabi,
Da spet zaživi,
Verjemi, nikoli srce ne pozabi,
Niti val morja ne spere,
Skritih na srcu sledi,
Objemi me, da ne pozabim,
Poljubi me, tvoj poljub rabim,
Da spet zaživim.

Živim,
kot da ne bi,
več ne spim,
lažem drugim, lažem sebi.

Živim,
a nisem živ,
pred teboj bežim,
daleč od oči,
daleč od srca,
srce še bolj bije,
odkar te ni,
odkar te ni,
še bolj boli.

Bili smo skupaj,
na dializi,
v šestici sobi naši.
Vsi se zdravili,
a hkrat vsi trpeli,
tudi lepega kaj
skupaj smo preživeli.
Ko pa smrt posegla
spet je med nas,
nam skupaj spet
zaustavil se korak.
naredil se cmok,
je v naših Grlih,
prikkril bolečino
nas srca.

Ljubezen te lahko meče
od sreče...
Lahko pa te zabriše v kot,
na tla...
kjer tiho objokuješ dan,
ko je vate zašla.

Lahko pa, če ji dovoliš,
se nežno vate naseli...
Takrat povsem drugače gledaš
na rože, kamne in ljudi.

Obris njenih ustnic je ostal
kot zapis njene duše v tebi.
Skrival si pred njo pogled
vendar si jo videl v sebi.

Tam kjer se naseli tišina
te je našla kadar je hotela.
Izlila se je v ljubezen čisto
ker je znala, ker je to želela.

Veš, na svetu je lepo...
Slišati ptice, ko zapojo.
Veš, na svetu je lepo...
Nežno objeti nemo drevo.
Začutiti sape, okusiti zrak,
zapreti oči in videti mrak.
Pobožati trave na nek pomladni dan.
Pogumno človeku stisniti dlan.
Prisluhniti belim oblakom
in slišati pesem v gromu neba.

Na tem so širnem svetu gliste,
njih z veseljem žabe žro,
hkrati pa so žabe tiste,
ki štorklje rade jih jedo.

Štorklja nam otroka da,
je sreča tu-otroški jok
in ko dete gliste ima,
sklenjen je življenjski krog!

Opustil si že vsa pričakovanja,
kaj vse lahko bi z mano pridobil,
resnici na ljubo pa vsaj nič nisi izgubil.
Naletel si na sorodnosti v meni,
a moje razlike si potreboval še bolj,
saj si ravno zaradi njih napredoval.

Danijela Premzl