Usedla sem se na gubast kamen,
ki mi je pripovedoval zgodbe dežja.
Govoril mi je o mladi zvezdi,
ki se je zaljubila vanj.
Dal mi je vedeti, da je dopolnjeno
delo maternih zvezdnih rok.

Pel je in studenec je žuborel v njem.
Delal je vreme, strmel v nebo
in nastavljal obraz pretanjenim
ognjem nočne svetlobe.

Odznotraj ji je žarel obraz
in duša je šumela
kakor kita cvetnih kobulov
v nevidni gozdni globeli.
Igre svetlobe so prodrle
s poželenjem skozi zvoke in barve.
Gibala in dihala je kakor drevo,
listi, sadeži in veje.

Imela je vklenjeno srce
prav na točki, kjer jo je ptica
pričakovala s svojim petjem.

S se smeje, se solzi,
spiralasto suče in včasih skeli.
S zna biti senca...
Takrat svileno sneži.
S je smetana na soku
in solina brez soli.
S je svetel kot sonček
in srečen kot smeh.
Včasih siten kot smrčanje,
včasih silen kakor svet.
Je star kakor spanje
in slep, kot so sanje.
Svetleč kakor sveča,
samoten kot sreča.

Se je srce že zdavnaj s soncem napolnilo
so me dežne kaplje pobožale prelepo in milo.
V meni je vsa ta lepota tudi ko zapiha veter
enkrat z juga in drugič pridivja iz severa
in se na vso moč trudi, da spodnese tla.

Nepremično stojim takrat ko z lasmi se poigrava
podarim mu nasmeh in lahko mu podam roko,
vendar ne pride mi do duše, ne zna pihati dovolj globoko.

Zaman je iskala po svetu
krušna mati dobrota pravičnika,
da bi raztrosila svoje drobtinice
v akvarel lačnih ribic.

Svoje materinske roke je razsipavala
čez sedmero jezer in sedmero dolin
in razdeljevala ljubi kruhek
iz svojih svečeniških žepov.

To noč sem videla kako je prišla

moja roka v vesolje, v Vse kar je.

To noč sem videla svoja življenja

kako se vračajo v istem imenu

preoblečena drugače k Tebi.

P -
O --
L ----
E ------
T --------
J -----------
E
na krovu ni prostora
prostora ni za vse ………………………………………………………………………………………
sonca ni za te …………………………………………………………………………………………………
……………………………………………………………………………………………………………………………
………………………………………………………………………………………………………………………………
…………………………………………………………………………………………………………………………………

Bil sem angel na krilih ljubezni nekoč
Poletel sem v dolino hrepenenj nevedoč
Da padem lahko v globino teme nevednosti
Blažen od sreče zaveden od laži sprijenosti

Razsul sem se na čereh ,solze in sol
Žgale so me vedno bolj in bolj-jokam
Jokam naglas rane ližem si-noč
Noč temna je vrag mi stisnil je srce

Vsak ima srečo svojega telesa,
da se mu skozenj pretaka
glasbena matematika,
ki je gola deskripcija duše.

Vzdignem roko, jo zajamem,
in z rokavom pobrišem dim za njo.
Jaz imam vselej zadnjo besedo.
Računalnik ali papir pred mano nikoli.

Oblečena v belo obleko
in z belim klobukom na glavi
sezula platnene je čevlje
in bosa stopila po travi.

Se veter zaganjal v obleko,
ji nežno lase je mršil...
Po belem klobuku iz slame
je kapljice dežne škropil...

V soju luninega krajca
mornarjem trgajo se jadra.

Ne prosim velikih reči.
Molim, kot se mi zazdi.
Ne maram prevelikih besed,
je skromnost mi slajša kot med.

Nočem velikih oblakov,
ne delam velikih korakov.
Želim si še sonca samo,
dežja sem sita, dovolj ga je b'lo.

A danes te prosim,
naj molim takrat..
Ko sonce se skrije,
čeprav je pomlad.

Kot pesek iz puščave
si na hladni koži.
Kakor kaplja rose
na uveli roži.
Čarobni eliksir
za vsako si bolezen,
neusahljiv vodnjak
za najino ljubezen.

Si vetra hladen piš
na vroč poletni dan.
In topel stisk prijateljstva
za osamelo dlan.

Hostesa skrbi za sanje sanj,
med vzletom kot metulj
na ramo položi krilo roke,
vzneseno skozi luči zaveso plim.

Vzpni se višje, virtualno čudosilen lesk,
prilepljen za oblak, v razsežju jasnine
precejan dež, v oblaku čista voda,
brezimen stek navzgor v hrepenenje
s sledmi soli skozi trk besed.

Slišim te, tukaj sem...

Da ti povem, da si popolna,
Od vzhoda sonca do njega zatona.

Slišim te, tukaj sem...

Da te v naročje vzamem,
Da utrujene oči pomanem.

Slišim te, tukaj sem...

Moj prostor je bel.
Ekstaza rdečega na beli podlagi.
Danes ima okus po jagodah.

Izpraznjena je nalivka na nočni omarici.
Ne vem kako naj odnesem besede,
kako naj jih naredim dosegljive očem,
saj jih ne zmorem ločiti,
ko se tako ljubko igrajo med seboj
in se ne zavedajo svojega otroškega bivanja.

Tekajo po travnikih z razbitimi koleni,
plezajo po vejah in so vsaki dan bliže
rojstvu svojih otročičkov.

Prav v vsakem kotičku sobe se najdem.
Ne morem se zanikati, da nisem prah.
Povsod je prepredena siva pajčevina
mojih misli, v katero se zapleta čas.
Čudna geometrija teles je to,
podobna klopcem, ki odvijajo
svoje srebrne niti v temnih nočeh.

Najdem se v dragocenih posodah,
v katerih klijejo semena očeta.
Vanje pljuska svetloba dneva
in spoznam ga v obliki
breztelesnega stanja.
Odpro se domovini nedra.
Dviga se oblak proti nebu
s plamenom zamujene človeškosti.

...Zvezde so padale dol
in nebo je gorelo.
Ptice so obmolknile v zboru
in drevje je venelo.
Valovi so kdo ve kam odšli
in morje - kot da je zaspalo.
Vrhovi so poljubljali tla,
kot da jim nekdo je vzel moralo.
Še veter je obstal,
med plesom je pozabil na korake.
Vse žabe so umolknile in se v mlakah
sramežljivo skrile med zelene krake.
In takrat je za trenutek svet obstal,
brez luči, brez energije.
Zgodilo se je v hipu, ko zaprla sem oči,
polne domišljije...

Še plačujem,
Bolečino, ki so ti jo drugi prizadeli,
Najmanj to ti še dolgujem,
Moja zvezdica,
Naj bo tako,
Žalost je za ljudi,
Naj se bolečina vame naseli,
Srce prevarano naj gori,
Kot sva nekoč midva gorela,
Vse sva imela, tiste noči,
Če že skupaj nisva uspela,
Bodi vsaj ti vesela, srečna,
Nasmejana, bodi brez skrbi.

Lido, Benetke, Trg svetega Marka.
Zrem v zagonetne maske beneških dam
in prodiram skoz barvite sproščenosti
zakrinkanih skrivnosti neznanih obrazov.
V mislih slačim krinolinam duše.
Koliko kipenja dojk in slasti!
Pogrezam se v vonj kože.
V vonj eteričnih olj sredozemskih rastlin.

Beneške pahljače so me očarale.
Lovim vrtince toplega zraka.
Vame leze kača tišine in mi ovija srce.
Vijugam po ozkih ulicah.
Ustavim se na Mostu vzdihljajev
s spominom na topli hrbet dekleta,
na trenutke dotikov v gondoli,
na gibek, neoster val, ki se je dotaknil kože.

Polzim po drevesu.
Polzim navzdol.
H koreninam.

Dišim.
Po ljubezni.
Kakšen je njen vonj?
Vonj, ki ljubkuje.
Ima dlani v veji vetra.
Ustnice v jabolku.
Vid izceja vonj v žaru trepalnic.
Pljuska sanje skozi sito noči.

Včeraj je bil poseben dan,
Prav poseben,
Ker je bil, ker ni zdaj, ta trenutek,
Ker je del preteklosti,
In ker je vse kar je preteklost je neprecenljivo,
In se ne bo več ponovilo,
Zakaj,
Ne cenimo ta trenutek,
Zakaj ne živimo za danes,
Toda kaj dan ne mine,
Ko kazalec odbije polnoč,
Postane preteklost,
le del spomina,
Kot je del spomina lansko leto,
Ki ostane del nas do konca dni,
Toda leto je naokoli,
Kaj ni smešno,
In kaj bo letos,
Še eno čisto povprečno leto,
In naslednje leto bo to leto neprecenljivo,
Kot je neprecenljivo živeti,
Ta trenutek,
In nikoli več,
Ta trenutek brez spominov.

nastane, če opišeš
utopitev slepe mačke,
smrt čebele po piku
ali smrt srne po piku modrasa.
Kako absurdno je omenjati
strah, trpljenje ali krivico,
ko pa v stihih plapolajo
le pesniške plavuti hrepenenja.
Poezija je en sam Eros!