»Kaj ima človek od vsega svojega prizadevanja pod soncem?«
In videl sem vse delovanje, ki se je dogajalo pod soncem in glej, vse je nekoristno in ujeto v veter.« ( Pridigar 1, 3).

Na vsakega izmed nas pride v našem razvoju, ki obsega mnoge inkarnacije, nekoč trenutek, ko si postavljaš podobna vprašanja in prideš do podobnih spoznaj kot pridigar Salome.

Če se ozreš naokrog in opazuješ svoje življenje, spoznaš, da so vsi tvoji ideali o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji postali le nekakšni drobci. Posedovanje. Priznanja, slava in moč so izgubili svoj magični vpliv. Bliža se starost in samo vprašanje časa je, kdaj boš zapustil tisto malo, kar si v življenju pridobil. Rojeni smo bili v svet, za katerega sploh nevemo zakaj smo v njem.

Iz nove revije Hana www.revija-hana.com

Da bi razumeli, kaj so duhovi, demoni, angeli ter druga svetlobna bitja, moramo najprej razumeti, kaj je stvarstvo in kako deluje materialna dimenzija, v kateri se nahajamo. Mi kot duše se nahajamo na drugih sferah – ali z drugimi besedami: mi smo v drugih dimenzijah. Za 3 dimenzionalnost (3 D), kar je materialna dimenzija, pa potrebujemo fizično telo, da lahko ustvarjamo in kreiramo. Seveda je pri vsem tem še en cilj, ampak o tem kdaj drugič.

Ko se utelesimo, dobimo telo, ki pa ima, žal, mnogo blokad. Ne moremo se spomniti, kdo smo in kaj je pravi namen našega bivanja tukaj, na Zemlji. Torej je igra taka, da se mora posameznik spoznati in razviti, se znotraj sebe uravnovesiti, in s tem izničiti blokade. To v resnici niso blokade, ampak zaprti energetski kanali, ki jih mora posameznik odpreti, če želi doseči popolno svobodo.

Operacijski sistem našega bioračunalnika bi bilo treba nadgraditi, da bi znal razlagati še kaj več kot zunanji svet. Ta misel se ponuja kar sama. A kaj, ko se nam zdi, da je njegova sprememba nekaj povsem neobičajnega. Toda to ne drži. Naš intelekt smo razvijali zelo enostransko, kar je človeštvo pripeljalo v nezavidljiv položaj, v katerem se nahaja. Intelekt sam po sebi nima omejitve rasti. Tisti, ki si omejitve postavlja, smo mi sami.

Primerjava človeka z bioračunalnikom je kar posrečena. Oba obdelujeta goro informacij, le da človek te informacije tudi "živi". Sposobnost računalnika ocenjujemo po tem, kaj vse zna izračunati, prezentirati, razjasniti. Navzlic dejstvu, da človek informacije tudi "živi", ne zna razložiti, kaj temeljni pojem - življenje - sploh je. To napeljuje k zaključku, dačlovekovemu bioračunalniku še marsikaj manjka.

Kaj pomeni pazaba? Grška mitologija govori o reki z imenom Leta. Teče skozi kraljestvo Had, skozi podzemni svet, v katerega prihajajo duše umrlih. Tam pijejo vodo iz Lete in s tem pozabljajo na prejšnje življenje. Tako izguba spomina na prejšnje življenje vsebuje nekdanji vidik pozabe, ki pa ima za vse nas daljnosežne posledice. S tem mislim na spomin na naše prvotno življenje.

Naš materialni svet, v katerem poteka naše vsakodnevno življenje, ni samo plod pozabe, je pozaba sama. In ta minljivi svet je reka Leta, ki nas brez cilja nosi. Kako globoko smo se pogreznili v preteklost? Kako nam gre s to stvarjo v našem vsakdanu življenja? Pri branju časopisov, vožni z avtom, ko smo pod stresom ali ko predgledujemo naše finančno stanje? V odnosu do drugih ljudi, ko nam kdo dela dobro ali nas grdo izigrava? In kako lahko doživljamo telesno šibkost? Nas potegne val pozabe ali pa lahko ohranimo spomin na božansko? Se sploh še spomnimo česa, kar bi lahko imenovali kot neskončnost, večnost, Bog, božansko delovanje in energija?

Prepoznajte tišino ali z drugimi besedami globok mir v sebi in vse, popolnoma vse v vašem življenju se bo postavilo na svoje mesto. Tudi najhujše nemogoče reči se bodo pričele reševati same od sebe in lahko se boste samo čudili.

Za večino ljudi je ta dimenzija življenja, ki se skriva v nas popolnoma neznana, absurdno neprivlačna. Kljub temu, da se tam skriva popolnoma vso znanje, vsa modrost in vsak odgovor, se človeštvo šele v zadnjih nekaj desetletjih skoraj da po vsem svetu, omembe vredno ozira v to smer.

Mejnik na poti duhovnega razvoja je dosežen takrat, ko svojo pozornost od zunanjega sveta preusmerišk notranjemu svetu, ki je ne le mnogo bogatejši od zunanjega sveta, temveč skriva v sebi tudi najvišje skrivnosti.

Takrat se proces duhovnega zorenja močno pospeši. Postaneš »duhovni aspirant«, učenec, ki se mu odstira vse več duhovnih modrosti. Takrat si na pragu odgovora na najpomembnejši vprašanji: Kdo sem? Kdo je Bog?

Ženske so dobre tantrike in so že po naravi primerne za to pot. To še posebej drži za šakte, ker so ženske utelešenje Šakti. Tantra marga se ukvarja z utelešenimi lastnostmi manifestiranega obstoja, zato lahko ženske uporabijo svoje moči in naravna nagnjenja v duhovno korist. Številne duhovne poti se trudijo potlačiti ženske energije v prid bolj "trdnemu", hladnemu in brezstrastnemu pristopu.

Slednje lastnosti sicer morajo biti prisotne v sadhakih obeh spolov, vendar strogo podrejanje tem načelom pogosto deluje proti sadhaku. Iz tantrične perspektive je mehkoba, vročina in strast ženske energije velik vir moči in potencialno sredstvo odrešitve. Pri vsaki energijski "obliki" se trudimo izraziti razsvetljen aspekt te energije in se ne zadovoljimo z energijo v omejenem in trdnem vzorcu. Ženska, ki vase privabi navzočnost Boginje in dovoli, da se naravna energija prilagodi tej navzočnosti, lahko kmalu postane izurjena tantrika.

Smisel evolucije – razvoj zavesti
Na lestvici najpomembnejših vprašanj bi vprašanje Kdo sem? uvrstil na sam vrh. Verjamem, da daje smiselcelotnemu procesu evolucije. Evolucijo razumem kot proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko prišlo do odgovora na vprašanje, kdo sem, in zavedanja tega. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o človekovi notranjosti, so priprava na to najzahtevnejšo nalogo.

Morda se takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdemo trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija to je –, da se Stvarnik skozi svoje stvaritve naposled v celoti prepozna.

Gon po spoznanju
Na vsakem koraku srečujem ljudi, ki poskušajo najti sebe. Poskušajo na zelo različne načine, z vse mogočimi sredstvi: potujejo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko »srečali«, udejstvujejo se v ekstremnih športih, da bi prepoznali svoje potenciale, omamljajo se z različnimi mamili, ki naj bi jim olajšala pot do sebe itd.

Žene jih gon po samospoznanju. Iskano je mogoče najti le v samem sebi in ne zunaj, ne glede na zunanje pogoje, treba pa je imeti tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji.

Tantrično delo je usmerjeno k rezultatom, vendar se mora posameznik truditi. Presenetljivo je, da mnogi, ki želijo delati nekaj svojega, pogosto imenujejo ta duhovni pristop tantričen. Na misel mi pridejo številni drugi duhovni izrazi (pravzaprav, noben duhovni izraz ni nujen), ki nudijo več »svobode« kot »tantra«.

To je zato, ker je od vseh poti tantra nedvoumna glede delavnosti, iz stališča tradicije pa je hkrati zelo strukturirana in obredna. Verjetno se mnogi z manj resnimi namerami radi istovetijo s tantro zaradi njenega pozitivnega odnosa do življenja. To za nekatere pomeni, da imajo »duhovno krinko« za razne življenjske banalnosti in razvade.

Iz revije Hana www.revija-hana.com

Vsakdo izmed nas ima kakšnega »prijatelja« ali znanca, ki je do nas neprijateljsko razpoložen, uživa v naši nesreči, je ljubosumen na naše materialne dobrine, na naš zakon, ali pa je le ljubosumen na našo srečo. Ti »prijatelji« in znanci so na videz vedno prijazni do nas in nam namerno svetujejo napačno. Pogosto imajo za cilj, da nam preprečujejo najti prave poti do naše sreče. Vse zle misli, ki nam jih tiho pošiljajo, pa so vrsta duhovnih napadov na naše mentalno telo.

Simptomi teh napadov so: nenadni glavoboli, nenadna pomanjkanja energije, v mnogih zaporednih dogodkih se nam zgodi nekaj slabega, čutimo nenadne čustvene napetosti itd. Če se vam redno ponavljata vsaj dva izmed naštetih simptomov, potem ste žrtev duhovnih napadov zlih oziroma negativnih misli drugih ljudi. Žrtve smo lahko vsi, saj imajo drugi ljudje mnogo opravka z nami in o nas vedo veliko več, kot vemo mi sami. Že samo ogovarjanje je lahko duhovni napad.

Življenje je proces opazovanja, izkušanja in vživljanja v vloge in dogodke. Za vse to je odgovorna zavest. Verjamem, da podobe v zavesti – čeprav si to večina ljudi domišlja – nimajo nikakršne zveze z nekim zunanjim objektivnim svetom, saj ta ne obstaja; zgradi se – podobno kot svet sanj – iz miselnih podob in oblik. V teh podobah ni nikakršne snovi. Materialnost je le vtis o trdnosti, ki ga potrjujejo čuti, ki so prav tako orodja zavesti.

Telo je prepričljiv zavestni program, s katerim opazovalec z umskimi pripomočki – prostorom in časom – skozi odnose dojema medsebojne povezave, vzročnosti in zakonitosti. To gradi znanje, ki ga pripravlja na razvozlavanje najzahtevnejšega vozla: prepoznavanje njegove identitete.

Na odru zgodovine človeštva se je zvrstilo nič koliko izstopajočih velikih osebnosti, ki so v civilizaciji zapustile močne sledi.Nekateri so bili zgled človekoljubja, denimo Gandi in Martin Luther King, drugi so dali človeštvu dih jemajoče stvaritve, denimo Michelangelo in Leonardo da Vinci.

Tretji so predstavili naprednetehnološke rešitve, denimoNikolaTesla, spet drugi pa so nas z idejami spodbudili k osebni rasti, denimoKant, Schoppenhauer, Krishnamurti idr. Mednje sodijo tudi preprosti, srčni ljudje, ki so se dvignili nad povprečje in s svojim zgledom modrosti, človekoljubnosti in nesebičnosti pokazali, da življenje na Zemlji ni nujnogrozljiva ječa.

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici - stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

Kdor želi po Poti, mora biti o teh silah poučen, kajti drugače lahko doživi mnogo oviranja in zaustavljanja na poti k Bogu v sebi. Pri demonih, o katerih bomo govorili na tem mestu, ne gre za netelesne prebivalce astralne sfere (pokojnike), ampak za demone, ki so v vsakem človeku. Mirno in brez pretiravanja lahko rečem, da je vsak zemeljski človek »napaden ali obseden od demonov«. Demonično v nas je tisto, kar je v človeku zlo, nečisto in grešno, kar izvira iz našega lastnega bistva. Obsedenost pa so moči, ki se človeka polastijo od zunaj in vdrejo vanj.

Demonsko je torej v nas negativna vsota vseh življenj (inkarnacij), ki so predhodno živela v našem sedmernem sistemu in ki se kot skupek določenih napetosti nahaja v naši podzavesti. Naš sedmerni sistem torej vsebuje številne in najrazličnejše obremenitve. Sprejeli smo jih na poti neskončnih potovanj skozi ta svet nasprotij v različnih okoliščinah, občutenjih, mislih, delovanjih in izkušnjah. Vsak človek je zaposlen s tem, da kreira nove negativne, to pomeni še prikrite napetosti In vse te najrazličnejše napetosti tvorijo naše osebno astralno polje, v katerem živimo, ozračje, v katerem dihamo kot posamezniki. Če gledate v oblake boste videli številne podobe in obraze. Če v to gledate dalj časa, potem se spreminjajo, so zli in brez obličja in so nekam motni V njih je nekaj nerealnega. Podobni so negativnim, nerealnim sanjam.

Čas je, da modrost iz samostanov, templjev, gora, pride k nam. V naše domove, mesta in vasi, v naša Srca. Resnica je neprijetna, ampak preberite do konca. V samo prejšnjem stoletju smo v vojnah pobili preko sto petdeset milijonov ljudi in pohabili na sto tisoče otrok. Je to življenje vas vprašam. Imam tudi jaz prste vmes, se moram vprašati.

Samo zato ker smo toliko lakomni in polni sami sebe da ob žeji, ne znamo spiti kozarec vode iz pipe ampak se postavljamo s plastenko cukraste pijače. Mar nam je, če ob takih naših dejanjih ubijamo in pohabljamo tisto živo bitje, ki kot navdih čiste narave plava v oceanu. Resnica ni vedno prijetna, a moramo razumeti, da s popolnoma vsakdanjimi neozaveščenimi dejanji in odločitvami sejemo strah in trpljenje med živa bitja tega sveta. Ni izgovorov.

Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – prvi korak
Zapišite si nekaj, kar ste danes doživeli in bi vam bilo žal, če ne bi. Lahko je nekaj čisto običajnega. Pogled na modro nebo in bleščečo belino snega pred vašim oknom? Jutranje poležavanje? Najljubša pesem? Nov recept, ki se vam je odlično posrečil? Klic drage osebe? Karkoli.

Obljubite si, da boste to počeli vsak dan. Naredite si svoj dnevnik lepih trenutkov. Vanj vsak dan zapišite po eno stvar, ob kateri vam je bilo toplo pri srcu. Tudi, če je bila na videz nepomembna in čeprav je šlo zgolj za trenutek. Važno je le, da vam je bilo lepo.

Kozmos ni kaos, ali splet nekih sprotnih naključij. To bi že lahko verjeli. Vse sledi nekemu višjemu konceptu temeljne inteligence in se sklada kot brezhiben tetris. Temeljna inteligenca v sebi nosi »dedni« zapis Končnega iz prejšnjega cikla in je sila, ki ustvarja evolucijo.

Prav neverjetno bi bilo, da bi se ravno pri evoluciji naše zavesti, zgodila nekakšna evolucijska napaka. Zato se ne morem strinjati z mnogimi novodobnimi misleci, da je ego-ločena zavest, nekakšna patološka anomalija.

V končni fazi naša zavest ni nič drugega kot zavest same temeljne inteligence (Bit-i). Ta ista zavest bo v najvišji resnici kozmična zavest, oziroma zavest »nove Končnosti«. Trenutno prehaja skozi gosto-snovnost in jo bo »kmalu« presegla. Iz vidika tega širšega konteksta je vse tako kot mora biti in je naše tragično doživljanje-zaznavanje temeljne resničnosti samo iluzija. Je pa res, da to težko verjamemo, še posebej, če dvomimo v svojega učitelja (temeljno inteligenco-Bit) in situacijo presojama z »zdravim« razumom.

Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Se vam je ta pregovor že kdaj potrdil? Ne še? No, potem pa so tele besede kot nalašč za vas.
Ni ga človek na tem svetu, ki ne bi kdaj doživel primež strahu. Eni imajo z njim občasna srečanja, nekateri ga gostijo sleherni dan, spet drugi ga jemljejo kot spodbujevalca ... Toliko kot je ljudi, toliko različnih obrazov ima strah. Čeprav, verjeli ali ne, je ta le eden, vse ostalo so le nianse. O tem v nadaljevanju.

Poglejmo najprej, kaj se z nami dogaja, ko nas napade strah. Eni otrpnejo, drugi ne morejo dihati, misliti. Strahu se marsikdo tudi sploh ne zaveda, ker nenehno živi v njem, in kaj drugega sploh ne pozna – zato mu je to popolnoma naravno stanje. Ja, tudi taki se najdejo, pravzaprav je takih kar večina ljudi na tem svetu.

Spoznanje je odkrivanje Boga.

Je odgovor na razglabljanje o vzroku in usodi današnje eksistence ljudi in sveta.

Ne prihaja iz razuma, ne iz čustev, niti čutnih organov, ki bi jih bilo potrebno prebuditi, ampak iz duhovnega.

Se prav tako ne da naučiti, ne raziskovati ali izvajati, pra tako ga ni mogoče izzvati ne meditacijo ne z molitvijo.

Je pot doživljanja in razkrinkavanja sebe.

Nastane tedaj, ko je obvladan jaz-ego in ko se končno lahko rodi duhovno-duševni človek - duševni človek v nas samih.

Veje dreves se ti klanjajo in gorski potoček poje pesem Bogov. Odpadli listi se v igri z vetrom šepetaje pogovarjajo o tebi. Ti si večnost, ti si življenje. Oh, ko bi vedel kdo si človek.

Deklica se je nagibala preko lesene ograde in s pogledom iskala kdo tako lepo govori. Vsak dan, že leta je hodila mimo te majhne lesene hiške in kadar je bil menih na terasi, ga je vedno lepo pozdravila. Menih pa se ji je vedno priklonil in ji pomahal. Že dolgo je zbirala pogum, da bi ga prosila nekaj velikega. Preko ograje pa vseeno ni upala, starši so ji govorili grde stvari o tem menihu. V vasi je veljal za malo čudnega ali prismuknjenega.

Piše: Saša Bešter v novih Misterijih www.misteriji.si

Vsaka molitev je v svojem bistvu eksorcizem
Pred mano stoji Štefan Rozman, teolog, diplomant Teološke fakultete - diplomiral je s temo »Jezusovo bistvo je molitev« -, molivec za notranje ozdravljenje, izganjalec hudiča. Možak, visok, skoraj slok, lepega obraza, z jasnim, v neskončnost usmerjenim pogledom. Včasih njegov glas daje vtis, kot bi prihajal od nekod daleč, in poboža mojo dušo, drugič spet zveni nekoliko pridigarsko, kar me zmoti. Vseskozi pa z nepremičnimi očmi, ki niti ne trenejo, tke svojo pripoved.

Kakšna je klasična opredelitev eksorcizma?
Klasična opredelitev eksorcizma je izganjanje hudiča.

Koliko sem močen, včasih bolj, včasih manj. Pomembno je, da me drugi vidijo, da sem močan. Joj, bojim se, da jim ne bom všeč, da bom naredil kakšno napako, da bom kaj slabo naredil ali narobe rekel. Morda se bom nerodno in neotesano obnašal. Ali bom zmogel? Ali bom znal? Bom dovolj dober, lep, sposoben, privlačen, pameten,...?

To so vprašanja, s katerimi se je vsak od nas že večkrat srečal. Ne, ne bom priznal, jaz že ne. Ja, ja, le priznaj si človek, sebi, ne drugemu, drugi ni pomemben tako kot si ti. Drugi ima svojo resnico, lahko misli o tebi, da si slab, neotesan, nesposoben, grd, neprivlačen, neumen in kaj vem še kaj slabega.