Padle vidim zdaj junake,
Obraze blede v krvi mlake,
Oči prijateljev res pristnih,
Ki umrli so, da jaz sem preživel...

Čemu le jaz sem preživel...

Z veseljem bi življenje dal,
Da njih bi rešil, dlje poznal,
Da bi ohranil to kulturo,
To brezmadežno mišljenje,
Ki grozi mu izumrtje zdaj,
Ko poti ni več nazaj.

Napisala: Gabriel S & Nuška

ON:
Danes mi sen ne gre na oči,
čeprav se želijo zapreti,
tihe mu sence pijejo kri,
ker hočejo v temi živeti...

ONA:
Ko se dan v noč prevesi
spomin me k tebi odloži,
vračam tiho se v tvoje misli,
občutiš me in ne zapreš oči...

ON:
V črno temo gledam,
saj z njo si vsa ovita
in komaj se zavedam,
da že jutro zunaj svita...

Skozi izrisano sliko tvojega zvena
Rišejo se besede prijateljstva pomena
Brišejo v nevidno, na en sam mah
Kilometre dolge v zvezdni prah.

Ovita v barve neskončne miline
Potopila sem misli v spominih tišine
Saj solz mi na tisoče v duši vre
V krošnji srca po licih polze.

Hodim sam po stepah,
Po neskončnih travnih jasah,
Opazujem dar narave,
Ki me spremlja v koraku
In se zlivam vanjo, ona vame,
Kakor krogla me zadane.

Se utapljam med gozdovi
Med zelenjem šelestečim.
Kakor medved pot utiram,
V tolmunih deževnice se umivam.

Bom, če le mi dovoliš...
Izsušil solzo ti z oči,
Pobožal lice in pregnal skrbi,
Kakor ti si večkrat mi...

Bom, če le mi dovoliš...
Prišel do tebe tja,
V sanje, do roba neba,
Skupaj zrla bova zarjo sonca...

...Bom, če le mi dovoliš...

Sledi v pesku časa...
...Čas v sledeh v pesku...
Oboje je kot eno,
Ki te spremlja v življenju...
...skozi čas in skozi prostor,
Skozi dušo in srce...

Preko spominov gora
in ljubezni morja
Te spremlja in te vodi.
Te opomne kakor glas,
Ki je skrit nekje v nas...
Kakor angel, ki varuje...
...Sled v pesku naše preteklosti...

...Ker ta je, ki naredi nas takšne, kakršni smo...
...Ki delamo sledi v pesku časa...

Koliko puteva
do jednoga poljubca,
kakva lutajuča samoča do tebe.

Usamljeni vlak, polako se kotrlja
kao kroz kišu, a to jutro
nikako da osvane.

Ljubavi! Budemo li mislili,
kolko kamenja će nasto stati,
taj vlak nikada neće stići,
niti će to jutro kada osvanuti.

Jesen je spet, ko dolgo v noč
spomini stari sanjajo o Tebi,
kot suho listje brez objema,
zadržujem jih nekje v sebi,
da na površje ne privrejo,
da mi spet ne šepetajo,
kako lepo, kako lepo
mi je bilo ob Tebi...

Ljubila sem te, pa te ne bi smela. Obljubljal si mi gradove v oblakih, pa jih ne bi smel. Ranjena je bila ljubezen, porušeni gradovi v oblakih. Razšla sva se!

Zakaj?

Niti zares se še nisva uspela ljubiti, čeprav sva se že ves čas ljubila v duhu. Bila sva si usojena, po nekem čudaškem, krutem namenu usode. Oboževala sva se, izlivala sva svoja čustva v veter hrepenenja. Srkala sva iz čaše opojnosti, se omamljala z nektarjem ljubezenskih sanjarij in obljub. Bila sva priklenjena vsak v svoji temni, ozki celici, ni nama uspelo pretrgati kovinskih vezi, le hrepenenje naju je nosilo drugega k drugemu. V sanjah sva se objemala, a resničnost naju je spet trgala narazen. Trpela sva, obkrožena z bližnjimi, a nisva imela drug drugega. Le v duhu sva bila skupaj, le v domišljiji sva se prepletala drug z drugim.

Ko nisem videla več razlike med teboj in menoj,
ko nisem prepoznala črte, kje se končaš ti in začnem jaz –

sem vedela, da sva združena, da sva eno.
Jaz sem tvoja ženska polovica,
ti si moj moški del, ki je v meni.
Videla sem del sebe v tebi, zato sem te vzljubila.
Vedela sem kaj boš naredil, kaj boš rekel,
tudi ti si se prepoznal v mojih navadah....

Jokal si in mene je bolela tvoja nemoč,
nisem znala, ti pa si bil zbegan.
Nisem razumela, saj tudi sebe ne razumem.
Vse se spreminja, le midva ostajava eno,
ti v meni moški del, jaz v tebi ženska polovica.

Ko boš umrl, da samo trenutek mirovanja dela v meni,
potem se bova ponovno spojila in bila celota.

Ko sem bila še majhna,
so mi vtisnili v kožo znamenje,
ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost
in ugasnilo otroka v meni.

Duhec je ponoči taval v nočni srajčki
in iskal očeta v neznosnem času.
Med ločjem in pomladno travo
se je ati spremenil v metulja
in se usedel na otrokovo ročico.

Oblaki so drveli v obliki konjev
in v vzgonu gibanja risali
in poudarjali praznine neba.

Dvignite se bratje in sestre
proti bagdadskim kalifom
na zlatih letečih preprogah.

Ugasnite pohabljeno cigaro
na koži izrojenih udov duha,
da zacvilijo do neba, do neba!

Premaknite pogačico svojega značaja
v skladno simetrično razvrstitev dreves.
Dregnite v komolce tiste,
ki vam nastavljajo pesti in nože
med besedami, ki vam krojijo usodo.

Potujejo njene misli
skrivnostno skozi čas,
odgrinja počasi in tiho
se njen pravi obraz...

V očeh so zapisi
njenega pravega imena,
kažejo globino,
ki ni ne svetloba ne tema.

Višje od tega kar lahko
pretvoriš v besede,
se skrivajo pomeni
in dotiki njeni nemi...

V pogledu ogenj, voda, zrak in zemlja,
združijo se v element ljubezni...
ko tvoj prešerni smeh odkriva
ves nemir skrivnosti v tebi...

In zajamem te s pogledom treh smeri,
od tam in tu ter tja, kjer si in nisi,
pustim viharnem morju v tebi prosto pot,
naj silijo na obalo peščenega zlata...
Raziskujoč s pogledom tem ljubezni...
Da najdem stopinjo v pesku
tvojega prvega koraka...k meni...

Ali si že kdaj mislil proti samemu sebi?
Če tega tvoj korak ni zmogel,
potem nima reflekcijske moči,
da bi občutil premikanje tal pod nogami
in rast cvetoče in dišeče lipe slovenstva.

Če tvoja praksa ni mišljenje
in če si samemu sebi neka oblika prakse,
potem prihaja tvoj jaz iz stare navade v ne-jaz.
Demontaža sistema ne odžene jate,
ki se z okužnostjo leve strani daruje tistemu,
ki te kot leno gos – ga, ga ga- dodobra nahrani.

Če me ugasneš in spremeniš
moje telo v svečni skipek,
da ostanem v lehnjaku svojih kosti
brez organov, te vprašam:
kaj boš naredil iz mojega duha,
kaj boš naredil iz moje etike in idej,
z erogenostmi površine moje kože.

Kam boš umestil moja spoznanja,
na tisoče spominov in projekcij v bodočnost,
vse negative mojih senc,
ki so plesale pod svetlobo sonca.
Kam boš zložil vse dotike, gibe,
obuditve in zavedanja.
Mi boš zasadil v popek amarilis,
v oči vodni liliji, cvetoči begoniji.

Prijateljstvo
daje moč,
poživlja,
ko se počutimo
oslabljene in
izčrpane.
Sprejema
brez pridržkov
in obsojanja,
na zaupanju
gradi.

V svojem svetu si vse to, in tudi ono,
vse, karkoli pač si zaželiš;
s pesmimi si svojimi zgradila dvorec
pravljični, v katerem zdaj živiš.
In mnogi so obiskovalci tvoji,
deležni delčka tvojega sveta,
zgrajenega iz sanj, ljubezni,
ki deliš jo njim in naokrog.

Ime je tvoje stvarno v tem in onem svetu
in velika tvoje je pesnitve moč,
ko govoriš o senčni sreči,
minulih časih, kateri so ostali tam,
kjer si v sebi našla zavetišče
pred vsem, kar je in ni v realnem svetu,
ki ne dopušča v bistvu teh spominov,
ko počasi, zagotovo tonejo v pozabo
pod silo vplivov odtujenega sveta.

Nisem najlepši, tudi najboljši nisem,
ne poznam in ne znam vsega,
tudi vse stvari mi ne gredo enako
dobro od rok, kot nekaterim...
Nisem najpametnejši, jih je na milijone
pametnejših od mene...
da o bogastvu ne govorim, z denarjem
ne znam, nikoli nisem znal, se ga bojim...
Se ga bojim, zato sem vedno "uboga para"...
Z mano ne boš "Rajskih vrtov" doživela,
potokov šampanjca, se kopala v njih,
prepotovala metropol sveta, izpolnila
vseh svojih želja, skritih v kotičkih duha...
A eno vem, to je zagotovo, v žepu imam,
v strganem žepu hranim bonbon, ta je zate,
da poteši Tvoj PRVINSKI NAGON...


gabriel s

Pij iz čaše nektarja, ljubljena moja,
pij iz teles neznanih in znanih rož,
ki so pustile omamno sled v opojni dišavi tekočine...
Naj ti preplavi telo toplota brhkih stebelc,
ki polzijo po grlu, kot žametni potoček kronskih draguljev...
Pij iz te čaše, samo enkrat, samo zame,
bodi čebela, ki iz nektarja pričara med in poleti kamor ti duša želi...
Ne oziraj se name, odleti, jaz ostajam tu,
kjer brezčasje kraljuje in bitje srca obstoji...
Pij iz čaše nektarja, ljubljena moja...

gabriel s

Treba je poguma,
da si zaželiš stvari.
Tudi tiste drzne, nemogoče.
Treba vztrajnosti je in moči,
da iz dneva v dan želiš si vroče...

A vsak trud je kdaj pa kdaj poplačan...
In zgodi se, da kdaj sanje oživijo.
In zares trpijo pravzaprav le tisti,
ki se sanj in upov in želja bojijo...

Znotraj velikega čudeža
je kamenje,
ki ga zarašča trava.

Zunaj tega čudeža
vladajo zakoni štirih strani,
ki ne poznajo svojega očeta
in ne svoje matere.

To noč
so ljubimke
mojega obraza
sence,
ki padajo
na rodovitna tla…

Za malo mene
še toliko več Tebe
prinašajo mi
in jaz jih pijem
žejna tvojega,
meni ljubega Sveta…