Hvalnico lepoti peti
z glasom čistim kot kristal,
da skozenj se milina vidi,
ki duši jo obupa val.

O sreči pisati,
ne da stran bi popackal
s solzo, ki v grudih se rodi,
da bi zlomljeni jo bral.

Piš vetra cefra mi liste suhe,
sonce žge v srčiko minule lepote.
V mlaki spominov ležim
...lepša sem od regine bila.
Vonj po zažganem priča o koncu mojem.
...nekoč pa dišala sem bolj od jasmina.

Ždim v pesku,
nemočna in toga,
le široko razprte, upajoče v daljavo strmijo oči.
Znana postava skloni se k meni,
nežen šepet pove,
da znova nisi ti.

Plesala bom ples sedmih tančic,

tebi, njemu, vsem!

Čisto gola bom plesala,

golo moje bo telo,

gola moja duša.

Spomni se, kadar mimo greš,

da tu izvir je vseh želja,

da prav tu odprle so nepoznane

se poti.

Prišel si tistega jutra

neznanec v moje spanje

in zbudil me iz sladkega sna.

V mirnosti ždelo je moje srce

sredi prsi,

pomirjeno končno od prve bolesti.

Mar pomniš še, kar si nekoč dejal?
"Da nikdar ne izbrišeš me..."
in svoje ustnice na moje si položil.
Zdi se kot urok bi izrekel tedaj,
zdaj davno že tega,
nekje v mraku srca
spomin na ta trenutek
tako živ še skeli.

Napisala sem tvoje ime na bel papir,
s skrbno oblikovanimi črkami
-šele tedaj sem se zavedla,
da tega ne bi smela.

Z ihto sem izbrisala te črke grozeče;
upajoč, da jih brišem iz srca,
sem s solzo sledi izmila...

Gabrijel & Dunja

Neke ptice nikad ne polete po zraku,
neke ptice nikad ne polete po mraku,
neke niti nemaju krila za to, da lete.

Ja sam samo čovjek, nisam ko ptice,
i letim dušom do sjajne komete,
letim srcem i ona mi obasjava lice.

Mislim, da je čas,
Da se spomnim kaj na vas
In na té, ki nehote
Spisala si pesmi glas.

Sem le človek, sem povedal,
V misli sem se vam zapredal,
Sem po malem le olepšal
Dan, da bolje je izgledal...

Dvigujem roke k tebi nebo,
vzemi že končno to slabotno telo,
to revno dušo, ki samo trpi,
v samoti živeti več ne želi.

Odšlo je iz mene, vse kar je lepo,
ljubezni zame nikdar pač ne bo,
dvigni me visoko, naj se rodi,
iz mene milijon lepih stvari.

Poslan si nam kot luč, ki sije v temi,
kot ljubezen, da ponovno srce zagori,
kot topla dlan, ki k sebi nas ovije,
skozi tvoje oči sonce nam posije.

Na varno pot nas zmeraj vodiš,
nikdar nikomur ne sodiš,
ljubezen seješ in deliš,
naše sreče si želiš.

Hvala za vsak trenutek,
za vsak svoj čas,
ko si stal ob strani,
da nikdar nismo bili sami.

Prisluhni!

Pridi bliže in prisloni glavo na moje prsi.

Mar slišiš?

Mar slišiš, moj ljubi?

Moje srce bije v sreči in med bitjem

šepeče tvoje ime...

Bodi sreča, ki ne spi,
topel dih, ujet v dlani,
upanje, ki vedno tli,
svetla točka, ki žari,
v puščavi smerokaz poti.

Vsako misel, ki se zdi
da je plaha, brez moči,
združi v up, ki naj žari,
pa čeprav solzne oči
zatrjujejo da ni poti.

Glej, mreža cest v srcu živi,
kjer bile so le čeri.

Darinka

Sem le človek, ki se trudi,
Zate, zanj, zanjo utrudi.
Dajem vsem, ker vse se vrača,
Nerad v osebah vidim berača...

Dajem vse, ker se mi vrača,
igral ljubezni sem berača,
Sedaj sem srečen in semena
Dajem, rešim vas bremena...

Ljubim s srcem, čutim srečo,
Videl sem jo opotečo,
Ki sedaj na vrh gore
Priplezala je zamé...

Ne vem več, spomini so minljivi,
kdaj je to bilo, ko nisva več bila...
Ko nisva več bila Midva, ampak
si spet bila Ti in sem spet bil jaz...
Vsak zase, vsak v svojem svetu,
med svojimi planeti, svojimi zvezdami...
Ne vem več, manj pa tudi ne in se
čudim samemu sebi, kako lahko
nekdo danes je, jutri pa več ni,
čeprav ga videvam vsak dan,
čeprav je vsak dan, ob meni živi...
Ne razumem, morda sem bedak,
morda so drugi pametnejši in jim
je vse to razumljivo, jaz še danes
ne dojamem, kako lahko eno telo
se na dvoje razdeli, eno izgine v noči
in drugo med zvezde odleti v nebo...

gabriel s

Pominaa godini otkako bevme zaedno,
otkako tvojot baknež zapali plamen,
večno ke gori vo mene i za Tebe...
Kako da beše včera, Gabi, ljubov moja,
ljubov moja, nikogaš soneta dokraj...
Se budam vo mugrite, sum pokrien so
tvoite miluvanja i koga sonot si zaminuva,
se budam sam, Tebe te nema kraj mene...
Kako da pominaa vekovi od posledniot den,
od denot, koga si dadovme proška i
zaminavme sekoj po svojot pat, po svojata
kalvarija... Kako mačinja se igraaat vo mene
spomenite na Tebe, na moment ripaat kako bez razum,
da zaspijat pokasno, izmoreni, srekni...,
a navečer, navečer plačat kako mali deca,
kako mali deca, koi ne ja dobiele očekuvanata nagrada,
bidejki cel den bile mirni... I rekov denes na dušata moja,
dosta solzi, dosta maki, te pokanuvam, dojdi so
mene, dojdi so mene dušo moja, ela,
sonuvaj, sonuvaj ja večer i ostani so Tvojata Gabriela!

gabriel s

Gladna tvoih usana
tvoga glasa, tvoje kose.
Tražim, tekući zvuk
tvoih koraka u noći.

Izgladnjela za tvoim
osmjehom, što klizi
za tvoim rukama boje
pobjesnjelog žita
i nestalnom sjenom tvoih trepavica.

Je dokaj sinoptično izražanje v besedi,
prikaz občutkov in svetov
povezanih besed čarobnih,
je skrito pesnikovo bistvo v povedi,
skrivnostnih dvorcev teh prozornih.

Mogočni stebri štirih elementov
kot pesnika zaščitni znak,
simpatični odraz teh zvestih komintentov
so Ogenj, Voda, Zemlja, Zrak.

Indici kažejo v smer Nonsfere,
ki to ni; Hekatine dileme.
Je prostor ta imaginarni dokaj
poln besed, ki krožijo okrog mene.
Se vprašal bi, kaj te besede žene,
vendar kaj dosti ne vprašujem se, zakaj.

V svetu tem, ki svetu je vzporeden,
zrcalijo podobe se od mene, njih in meni;
občutek dokaj dober, malone izjemen,
kar zdi se mi, da drugi je, to drugemu se zdi.
Sledi so sveže v pesku tega časa,
za menoj, pred mojo, stopala utirajo se naša.

Kdaj bo glas njih prišel do nas,
Ki se izgubil je na poti v nebo?
Kdaj bo njih krik smrtni
Rezal nas v uho,
Nas prebudil iz zablod,
V katerih zasanjano živimo.
Kdaj bo mrtev njih pogled
Nas spomnil za kaj vredno je živet'...

Te boli.
In žalost ti sije v očeh.
Neskončnost časa v temnih nočeh.
peče v prsih, kot Sonce žari.

Bolečina.
Razumem tvoj strah, njegov šepet.
In hkrati občudujem tvoj pogled.
Tvoje misli, pretresa tvoja me globina.

Zaspana
V mili svetlobi temnih nebes,
premlevam igro tvojo, ki igraš jo zares.
Iščem najden že refren - vem da ni zaigrana.

Iščem besede

raztrgane stavke

krpam s svojo nitjo v neskončnosti

ki je mogoče nikoli ne bo

brez tvoje poezije

ni moje poezije

brez stavkov

brez besed...

Se spominjaš
tistega koščka neba
kamor sva zrla?

Rekla sva,
da bova ga ukradla zase,
sva imela v očeh ljubezni,
za vse večne čase.

Tam, kjer se moja dlan
je prvič tvoje dotaknila,
pogled se z mojim srečal je,
zgodila se je čarovnija…