Pa vsi vemo kaj je pika?
No poglejte, vsaka slika,
na milijone pik ima,
da se njeno sporočilo prepozna.
Že pri črti se začne,
saj iz pike črta gre.
Pa tudi črke vse,
so le brezštevilne pikice,
ki tako se vkup držijo,
da črko opredelijo.

Odidem - ne na dolgo, le za kratek čas,
Ker čutim, da z ljubeznijo ti kradem pravi jaz.
Brez skrbi bodi in verjemi, te ne izdam nikoli.
Moje ljubezni ne moreš dojeti
kakor ne moreš dojeti vesolja.

Ne dvomi vame, ker vate ne dvomim.
Le luč mi prižgi, da varno pot hodim.
Nočem ponoviti iste napake,
Nočem, da je ljubezen zate, kot grozna spaka.

Ubogi Jaz se že prestrašen prebudi,
kaj če ga siroto nič slabega ne doleti?
Do poldneva vsaj eno uro jamranja potrebuje,
da popoldne z jamranjem spet lahko nadaljuje.
Nikogar ne obsojam,vsak je to kar hoče biti;
življenje žal ni teater, pa peskovnik tudi ni!
Preden zajamrate na tisto tisočkrat pojamrano vsebino,
pomislite, da ste kot krčmar, ki toči kislo vino:
slej ko prej se tudi vam zgodi,
da še zadnji poslušalec vam zbeži.

Preoblečena v sij Lune
z ljubeznijo, ki igra na tvoje srčne strune...
S pogledom Sonca,
bom šla s teboj do samega konca...

Ne poskušaj me ujeti
premalo so roke, ne da se me prijeti...
Zaprtih oči me lahko objameš
če poslušaš le srce in vame verjameš...

Tomaj je zajel zakon karme,
ki biva v duhovnem spominu.
Pojoči bori kličejo Srečka Kosovela,
naj vstane in najde s šibo
bajalico Kraševcem mir.

Nikoli ne bo vse pobrano.
Nekaj bo tudi ostalo, da se bomo
usedli za hrastovo mizo.
Vsaj nekaj malega za spomin.
Kakšen vonj po domačih jedeh.
Če ne boste postali forešti.

Ljubezen je nesnovni odriv duha,
sij telesa brez simetrije
v irealne prostore dobrote
iz svetih spisov.

Je vzpenjanje in dviganje
hrepenečih snovi. Kipenje slasti.
Zlevitev hrbtenjače v neprosojni svet
materničnega stvarjenja,
kakor čiščenje vonja mrtvega listja,
ki ne zmore najti poti nazaj v pomlad.

Gledam v od vetra spihano polje.
Nekaj centimetrov od tal sameva štrcelj
suhega stebla, ki spominja na vzpon rasti
in cvetenje rože v kopeli eteričnih olj.

Rastlino so krasili modri venčni listi.
Zrak je odpiral žejne ustnice,
ki so izgovarjale barve
v gnezdu govorice peloda.

Ko jutranja zora dan porodi,
se v srcu mi pesem hvalnica rodi,
dnevom, ki so minili,
pa času, ki je ga bomo še užili.

Hvala veliko Vesolje, hvala za čas,
za vse darove, ki jih pošiljaš do nas.
Hvala ti za mavrično lepoto,
pa hvala za matere Zemlje dobroto.

Ko bi bil le kaplja morja,
Ki se gor in dol pretaka,
Zemeljska skorja,
Katero voda tako skrbno namaka,
Bil bi srečen brez skrbi,
Svoboden ravno toliko, kolikor se mi zdi.

Če bi bil sonce, katero te greje,
Katero vate dreza, se ti smeje,
In veter, ki te hladi,
Burja katera zemljo ravno toliko izsuši,
Da rodna zemlja sol rodi,
Potem bi bil srečen, brez skrbi.

Nekoč stopil bom predte,
Ti rekel, kar zdaj ti ne upam,
Čeprav vsi že veste,
Da sem ji srce zaupal,
Noči sem hladne čakal,
V upanju da bo prišla,
Z solzo na obrazu,
Trepetal, ko je odhajala,
Korake prešteval,
Medtem ko me je zapuščala.

Kot listje pod blagim vetrom šumi,
In kamen pot vodi spremeni,
Mi srce pod tvojimi koraki drhti,
In srce kot skala k drugim ne dovoli.

Tvojim korakom potiho sledim,
Stopalom s poljubi tresljaje blažim,
V jutranji rosi, kot kaplja kaplji,
Te poljubim, v strahu, da te nekoč izgubim.

Nizkoleteča in velika,
na Svetu, ki okrog osi svoje se premika.
Za sol velika sem,
pika.

Nihče zares ne sliši mojega tihega krika,
moja glasba se jim vsem izmika.
Pika sem, pika.
Podnevi in ponoči majhna je razlika.

Do tega večera,
Bila sva navidez vesela,
Bila sva prijatelja,
Drug o drugemu vse sva vedela,
Do tega večera,
Nisva poznala čustev,
Nisva vedela,
Da se ljubiva,
Do tega večera, se nisva poljubila,
Toda zdaj je prišel trenutek,
Da si zvestobo obljubiva,
Primi me za roko,
Vdihni vase zrak globoko,
Reci mi da me ljubiš,
Ta večer letiva visoko.

Vetrič je zadremal,
Enkrat se je pretegnilo sonce;
Reka je prisluhnila,
Oblak je sedel na dimnik:
Novico povem vam,rodila se je
In ime ji je preprosto Sreča.
Kitara se smeji in poje o Ljubezni,
A detece malo je nasmešek sprejetosti objel.

Srečala sem svojo usodo
-svojo ljubezen.
Zrla sem mu v oči;
modre in globoke so bile.

Poguba in smrt tej ljubezni!
Tako pravi moja usoda...
Ne ugovarjam. Prepuščam se temu,
kar piše v dlaneh.
Usoda...kruta in zlobna!

Zadnji tvoj poljub
sem vtisnila v spomin.
Zadnji tvoj dotik
in zadnji stisk roke.

Gledala sva si v oči
in tisti tvoj nasmeh
je ob slovesu zamrl.

Misel, da poslednjikrat
pred menoj stojiš-
(čeprav v mislih
večkrat boš prišel)
odrinila sem stran..

Stojim na pogorišču svojih sanj.
Z bosimi stopali teptam zadnje žareče
ogorke...

Sreča.
Bolečina.
Jaz in ti.
On in jaz.
Strah.
Ljubezen.

Vse je odšlo!
Še spomini so se zavili v temo...

Oče kajkrat težko bilo je biti,
kot dedku pa še huje se mi zna goditi.
Hčerki sem nekako skušal razložiti,
kako samoupravljanje v ekonomijo umestiti.

Žena me je gledala nezaupljivo,skepsa jo je dajala,
ko sva s hčerko o bratstvu in enotnosti pametovala.
Še bolj je žena zavijala z očmi,
ko sem ji tolmačil, da smo bratje, enaki v Jugi vsi.

Nikjer Te več ni,
pred vsemi se zapiraš,
se skrivaš pred ljudmi,
počasi, potiho umiraš...

Si tiho, ko zvonec zadoni,
oken in vrat ne odpiraš,
samo v sanjah srce Ti bedi,
počasi, potiho umiraš...

Steklena vežica okrog srca,
Tukaj, da nikoli se ne preda.
Krhka, kakor je življenje samo,
Ljubil bi, a le predano...

Srce moje, daj zažívi,
Preko mej poglej, igrivi
In v temí poglej v sonce,
Ki nikdar se ne preda v konce
Tistih misli, ki le kdaj
Morda prešle bi rade v raj.
V harmoniji glasbe,
Te duševne preobrazbe
Le pomsli še na srečo,
Ne na reko le perečo,
Ki odnesla bi vse misli,
Ki naredijo smeh ta pristni...

Samo tri stvari so res važne-
prva je biti tu,
druga je biti v zdaj
in tretja je imeti rad.

Ker sem tu,
vidim, slišim, občutim,
smejim se, jočem,
srečen, da sem tu.

Kje si hiša mila,
kjer me mati je povila?
Kaj ste s travnikom storili,
kjer otroci smo shodili?

Češnja, vsa bogata, rdeča,
hruška, jablana, pa nešplja bodeča?
Ničesar več ni; z asfaltom ste vse zalili,
kot bi mladost in spomine mi ubili.

Kaj si moški pri sto letih res želi?

Da mu nekaj organov drugačno funkcionalnost nazaj dobi.

Prvo, da videl bi kot takrat, ko dvajset jih je štel,

saj slaboviden kakor je, bi danes še za kamelo pohitel.

Drugo, da srce in vsi organi s kožo in kostmi bi kakšnih sedemdeset let mlajši bili.