Opazujem te, kako pripravljaš kuhano vino
na sveti večer. Včasih se tvoj pogled
ustavi na meni in začutim toplino
nekje okrog srca, ko zreš vame brez besed.

Vem, do jutra boš obkrožen z ljudmi,
jaz pa bom tudi to noč ostala sama;
stala ob oknu s solznimi očmi
in upala, da moja uteha bo nekoč tvoja rama.

Nedelja je in ko pade mrak
me presenetiš s povabilom na čaj.
Sladkoben vonj zaveje za mano skozi zrak
ko odhajam…«Morda se bo pa danes kaj

več iz najinega poznanstva razvilo«…,
pomislim, in se odpravim tebi naproti.
Decembrsko ivje mi je vroča lica že ohladilo.
Mmm…nocoj naj misli tavajo po svoji poti….

Kr neki, kr neki, kr neki,
bil sem pri peki, pri peki, pri peki,
pa sn vidu neki, vidu neki, vidu neki,
potem sem sel pa k reki, pa k reki, pa k reki ...

Pa sem vidu ladjo, vidu ladjo, vidu ladjo,
in se spomnu na Nadjo, spomnu na Nadjo, spomnu na Nadjo,
kasneje plu z ladjo, plu z ladjo, plu z ladjo,
spomnu se naju za kadjo, za kadjo, za kadjo ...

Svet, ki ga ni
moč videti z očmi,
mi govori.
Bojim se
prevelike
zaupnosti.
A mika me,
da bi se približala.
Skrivnost.
Shajati z njo ni lahko,
a ne imeti je
je ne živeti in ne umreti.

Danijela Premzl

Kurja polt me oblije,
ko mi kdo opisuje
naravne katastrofe
in vseh vrst zločine.
Sprašujem se,
kako se le more
sorazmerno
uravnovešen
človek
v nekem trenutku
usodno ponižati
na raven
podivjane
krvoločne zveri.

Tiho bodi, otožno srce,
časa ne vrneš,
zaman so upi in želje,
solzo le v očeh utrneš.

Zjoči se, prašno srce,
vsakega nekoč zapusti sreča,
zdaj žalost tvoje je ime,
ki gori kot na grobu sveča.

Sredi noči šele zaspim,
prisluhnem, da dihaš ob meni
in potiho si zaželim-
Usoda, nikar mi ga ne vzemi!

Življenja tok hiti naprej.
Vse imava, vse manj je želja
sedaj ko živiva ljubezen brez mej
in pesem sreče nama venomer igra.

Ko s poljubi govoriva spet-
grenak čas,pustila sva te za sabo,
neizrekljiva pravljica je najin svet,
to ljubezen je, ki ne zatone v pozabo.

Kako prelep je decembrski čas,
Ko pisana jesen jemlje slovo
In skupaj čakava na zimski mraz,
Ki naznanja, da prve snežinke bo uzrlo oko.

A vendar v meni pojejo ptice in rože cveto,
Saj zame je vse leto ena sama pomlad,
Ker vem da sem tvoja in da le mene imaš rad.

Življenje.
Prazen list papirja.
In potem
piše na njem
vsak dan več.

Vsak dan več
in ne moreš več nazaj,
ne moreš me več ljubiti,
kajti vrstice so,
tam nekje na livadi,
zapolnjene s hrepenenjem.
Prerasteš,
ene in iste besede,
daješ jim nova imena.
Naveličaš se iskati oči,
ki gledajo stran.

Olga Kolenc

Včasih že vse JE!
Kot trenutek,
ko z neustavljivim hrepenenjem
poletijo jate ptic,
čez utrujena polja.

Včasih že vse JE
in neopredeljiva skrivnost
je v veličini tega trenutka.
Ti misliš name
in jaz mislim nate.
Lepe misli,
tako, kot jate ptic
vedno najdejo pot pod napušč,
kjer si spletajo gnezda.

Veseli se jutra,
ki je podarjeno,
meni in tebi,
nam vsem.
Včeraj,
danes,
morda tudi jutri.

Ne vidim prav tvojega obličja
med zemeljskim in svetim prostorom.
Z zadnjim naporom ustvarjalčevih moči
si postal naivni srečnež razvoja,
častihlepnež sanj, iskalec skrivnosti,
prilastitveni dotik mesa duši,
potomec dinozavra z repom na krasu
in ribe z glavo v morju.

Ves goreč od vneme si prepričan,
da verjameš v vrednosti svojih zmožnosti
rásti, prerasti nebo, se dvigniti više in še višje
z astronavtiko duha v območje popolnosti,
v ozračje glasbe v višjem smislu.

Prikazujejo se mi rože.
Beli dehteči cvetovi.
Tolmun razgaljene magnolije,
ki je posesal luč v svoje hrepenenje.

Vse barve ima v duši zelene,
razen poročnega vela,
ki v mediteranski noči ziba zvezde
v pajčevinastih sanjah spomina.

Imaš moj pečat, srce...
Nekje na dnu misli ti počiva,
tako kot meni, tudi tebi
več ne uide ta ognjena sila...

S sencami obkrožen
se sprehajaš mimo mene,
le utrip srca je še poznan,
ta piše misli tujca mi v dlan.

Nosim tvoje ime, srce...
Kot žig je mojega spomina,
kamorkoli grem, se bom vrnila,
iz ustnic tvojih-svojo bom ljubezen pila.

Oblačim se v belo,
da razkrivam igrivi pogled,
polagam ti srce to razgorelo,
skrito v pajkovi mreži besed.

In to vse tebi poklanjam,
prav vse kar imam ti dam,
in nisem se sprehodila počasi,
le korak je obstal kot vkovan.

Prisluhnil sem vsemu
kar me obkroža,
me rani in boža,
preden se vrnem k njemu…

Tam daleč, pa hkrati tu
je dom moje duše;
telo bo spravljeno med ruše,
duša pa našla pot bo domu.

V pozabljenosti izpuhlih spominov
novi dnevi, rojevali so nova življenja.
Kreativnost, kreirala je lepoto
v sedanjosti belega platna.
Odprle so se veke
rosnim čistinam jutranjih svežin.
Zavedanje je razširilo
svoja kondorjeva krila.
Meje so se zbrisale
v brezmejnosti
kondorjevega leta.

Danes mi je.., tako..,
danes mi sploh ni, da
bi na karkoli mislil,
gledam nemo samo...

Gledam nemo samo,
ko počasi pada,
počasi pada tako,
počasi, kot bi rada..,

me poljubila na roko,
poljubila vroče, močno,
mi zažgala meso,
odpočila telo...

in se spremenila,
se spremenila,
se počasi stopila,
mi toploto vso
izpila...

Lahko noč Ljubezen moja!
Zaspi v naročju Sonca,
nebo je zvezdnih zdaj besed,
govorica njih je zate še uganka
in utrujen je že tvoj pogled,
ki vabijo ga sanje...

Saj pridem kmalu spet,
v škrlatne barve ti zarišem svet
in srce, ki mi Sveto je za vedno...
Oblečena v nepoznane pravljice,
prebudim iz spominov te,
se najdeva nekoč, ob sorej...

V navidezni graščini spletenih pričakovanj.
Ubežnice navideznih klet.
Prekletih sanj.
Kam?

Zunaj je svet, kjer čakajo na svoj plen zveri.
Enaka kri se jim sveti iz oči.
Iztrgano srce, tudi tam…
Torej kam?

V objeme prodajalcev zlaganih sanj?
Drugam? – nazaj domov – v Srce – v pristan!

Potonila sem skupaj z drevesi
v zasneženo pokrajino
in v daljavi zagledala luč.

Hodila sem po zamrznjenem snegu
z violino v roki in igrala.
Bila sem vsa bela od hrepenenja.
V gozdu so se oglašale orgle in
igrale nek Chopinov preludij.

Bila sem meglica z glasbo,
ki jo je nosil oblak v sebi,
zaljubljen v bela drevesa.
Bila sem vsa iz zelenih celic
in prezeblih koreninic,
ki iščejo v materi zemlji zavetje.

V oboru,
polarizirani:
premik duha,
svobode klic uslišan!
Odstre se več kot pol posesti.
Hvala vam modri,
drzni in ljubeči ljudje,
da pomagate
sužnjem v želzni obroč okovanim,
da brez verig,
svobodni ljudje
pogledajo v isto Sonce.